Tiskane izdaje
Slovenci imamo v študiju fizike dolgo in uspešno tradicijo – pravkar mineva 177 let od rojstva našega slavnega fizika Jožefa Stefana. Diplomantom študija fizike so danes odprte izredno široke karierne možnosti.
Na to so nedavno z dobro obiskano konferenco Ljubljana Physics Summit opozorili študentje fizike na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko (FMF). To je bil povod za pogovor z doktorskima študentoma Davidom Sečem in Simonom Jazbecem.
Zakaj se vam je zdelo potrebno govoriti o kariernih priložnostih za fizike?
David: Ideja se je pred dobrim letom porodila skupini študentov naše generacije. Želeli smo zbližati študente in potencialne zaposlovalce naših diplomantov. Poleg predavanj smo imeli še karierni sejem. Zelo zadovoljni smo z obiskom študentov, malo manj z odzivom podjetij. Vendar je bila to šele prva konferenca na to temo.
Simon: Celo tisti, ki študirajo fiziko, kaj šele vsi ostali, si ne predstavljajo, kaj vse lahko počnejo fiziki. Ljudje imajo o našem delu uveljavljene stereotipe, da smo fiziki vsi zaprti v laboratorijih, kjer delamo le poskuse.
V tujini menda že dolgo velja, da so fiziki med najbolj uporabnimi kadri na zelo različnih gospodarskih področjih. V Sloveniji to, kot se zdi, še ne velja povsem?
Simon: Slovenski delodajalci so še v fazi spoznavanja dejstva, kako uporabni smo zanje lahko fiziki. Številna podjetja sicer slutijo, da bi jim neki fizik lahko bil koristen, vendar ne vedo prav dobro, kako bi ga lahko najbolje uporabili. Zanimivo pa je, da tisti, ki so že zaposlili kakšnega in se je ta pri njih dobro obnesel, večinoma nato še zaposlujejo fizike. Očitno je torej samo treba prebiti led.
David: Kadroviki v podjetjih si lažje predstavljajo na primer delo strojnega inženirja ali elektroinženirja. Dejansko pa tam, kjer poznajo sposobnosti fizikov, marsikdaj raje zaposlijo fizika kot diplomanta kakšne tehniške stroke. Fiziki imamo namreč zelo široko znanje, dobri smo v matematiki in analitičnem razmišljanju ter se hitro priučimo novih znanj, to pa marsikje pride zelo prav.
Ob vsem tem bi lahko kdo pomislil, da imate fiziki težave z iskanjem zaposlitve. Vendar menda fizikom ni težko najti službe?
David: Drži, naš problem ni brezposelnost, želimo pa opozoriti na nove delovne priložnosti za fizike in si s tem odpreti še dodatno izbiro. Od tega bi imela korist tudi širša družba.
Kako pa je dozorela vaša študijska odločitev?
David: Fizika me je zanimala že v osnovni šoli. Pravzaprav me je zanimalo celotno naravoslovje, fizika pa še prav posebej. Za študij fizike sem se odločil v tretjem letniku gimnazije. Na odločitev je vplivalo tudi to, da sem vedel, da ne bo težav z zaposlitvijo.
Simon: Tudi mene je fizika pritegnila že v osnovni šoli, prav tako me je kot kolega Davida zanimalo celotno naravoslovje. Menim, da je imelo pri tem veliko vlogo to, da je pri naravoslovju ključno razumevanje – ko si razumel neko stvar, si lahko z razmeroma malo energije opravil ves predmet, ob tem pa so se ti odpirali še širši pogledi. Za študij fizike sem se dokončno odločil v drugem letniku gimnazije.
Je bila odločitev za doktorski študij enako samoumevna kot odločitev za dodiplomski študij fizike?
David: Da, želel sem študirati naprej, in to pri mentorju prof. dr. Slobodanu Žumru. Zaradi njega sem tudi pohitel z dodiplomskim študijem, ker sem vedel, da ima mesto za mladega raziskovalca. Sicer pa me je že na ustnem izpitu v drugem letniku povabil, da se pri njem vključim v poletno raziskovalno delo. Takrat sem spoznal raziskovalno skupino in področje tekočih kristalov. Pritegnile so me tudi izredne možnosti uporabe tekočih kristalov.
Simon: V drugem letniku FMF sem šel na Institut Jožef Stefan (IJS) na obvezno prakso k sedanjemu mentorju prof. dr. Janezu Dolinšku. Takrat sem bolje spoznal IJS in ta praksa je bila zame prelomna. Ugotovil sem, da bi me veselilo delo na inštitutu, zato sem si za podiplomski študij zagotovil delo mladega raziskovalca v mentorjevi skupini.
David, vi imate kot mladi raziskovalec na fakulteti tudi pedagoške obveznosti. Vas veseli delo s študenti?
David: Letos sem s kolegom vodil vaje iz fizike na gradbeni fakulteti. Ugotovil sem, da me poleg raziskovalnega privlači tudi pedagoško delo, ki ponuja še drugačne izzive in delo z ljudmi.
Pred začetkom zbiranja letošnjih vpisnih študijskih prijav je bil na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani sejem Informativa, kjer je bil v okviru študijev ljubljanske univerze predstavljen tudi študij fizike. David, tudi vi ste pri tem aktivno sodelovali. Ste bili zadovoljni z zanimanjem dijakov?
David: Bilo je kar nekaj zanimanja, vsekakor pa fizika ni na vrhu priljubljenih študijskih smeri. Presenetilo me je, da se dijaki za študij odločajo predvsem na podlagi presoje, kaj jih bo veselilo študirati, kje bodo lahko najbolj uživali, in ne na podlagi tega, kar bi v življenju radi delali in ali bodo delo tudi dobili. Študij fizike ni enostaven, vendar se je vredno potruditi.
Se strinjate z uveljavljenim prepričanjem, da je fizika eno najuspešnejših slovenskih znanstvenih področij? Če todrži, kdo ima, po vaši oceni, največ zaslug za to?
David: Sam se s tem vsekakor strinjam. Menim, da ima veliko zaslug pri tem FMF, ki od nekdaj velja za dobro fakulteto, ki daje tudi dobre diplomante, od katerih v vsaki generaciji kdo postane vrhunski znanstvenik.
Simon: Verjetno imajo precejšnjo vlogo pri tem tudi naši osnovnošolski in srednješolski učitelji, da za fiziko navdušijo mlade, ki imajo nagnjenje do naravoslovja. Zase vem, da če bi imel v osnovni in srednji šoli slabe učitelje fizike, danes verjetno ne bi bil fizik, ampak nekaj drugega. Hočem reči, da je motivacija izredno pomembna.
David: Se strinjam. Moja osnovnošolska učiteljica fizike me je vsekakor znala pritegniti. Fiziko je razlagala na tak način, da mi je hitro postala zelo všeč.
Simon: Pomembno vlogo pri promociji fizike imajo gotovo tudi šolska tekmovanja iz fizike, ki so v Sloveniji dobro organizirana, prav tako različne poletne šole, namenjene uspešnim dijakom, ki so se izkazali na tekmovanjih iz matematike in fizike.
Kakšno vlogo pa ima pri tej promociji po vašem mnenju Hiša eksperimentov, katere direktor in gonila sila je fizik dr. Miha Kos?
David: To je super zadeva, menim, da je mlajšim zelo všeč, saj tam najdejo ustrezen način predstavljanja. Navdušila me je že, ko sem tja prvič prišel ob koncu osnovne šole.
Simon: Strinjam se, da je to zelo koristna ustanova. Naj k temu dodam, ker pač delam na IJS, da bomo to soboto imeli dan odprtih vrat, kar bo tudi priložnost, da si mladi in starejši od blizu pogledajo tisto, kar jih zanima. Veseli me, da postajajo ti dogodki zadnja leta vse bolj priljubljeni, to dokazuje tudi čedalje večje število obiskovalcev.
Kljub vsemu omenjenemu je dejstvo, da povprečni Slovenec, tudi tisti iz mlajše generacije, komajda pozna kakšnega znanega slovenskega fizika. Hkrati pa lahko našteje dolgo vrsto znanih športnikov in tudi vsaj nekaj umetnikov. Kdo je kriv za to?
Simon: Res je. V šoli se večinoma učiš osnovne zakone, ki se imenujejo po že davno umrlih fizikih. Med temi je najbolj znan Slovenec Jožef Stefan, po katerem se imenuje Stefanov zakon. Tudi drugi naši fiziki so naredili velike stvari, a te so ponavadi tako strokovne, da se o njih v osnovnih in srednjih šolah ne govori. Vsekakor se pa strinjam, da bi se v šolah lahko več govorilo o naših znanstvenikih.
David: Menim, da bi morali za popularizacijo fizike in fizikov ter drugih naravoslovnih znanosti skrbeti ne samo v šolah, ampak tudi v širši družbi.
Kateri pa so, po vaši oceni, trenutno slovenski »top« fiziki?
David: Na to je zelo težko odgovoriti, saj bi morali našteti vodilne fizike z vseh fizikalnih področij. Moj mentor ima prav gotovo zelo velik ugled v fiziki tekočih kristalov.
Simon: Danes se vse raziskovalce vrednoti predvsem po objavah člankov in citatih. Toda to ne more biti povsem objektivno, ker imajo nekatera področja v določenih obdobjih večjo odmevnost in to vpliva tudi na možnost objav v uglednih revijah in na število citatov.
Pogovor smo začeli s kariernimi priložnostmi za fizike, nismo pa še slišali, kakšne so vajine karierne želje? Je to delo, ki ga zdaj opravljata?
David: Sam bi vsekakor zelo rad ostal na fakulteti, vendar se zavedam, da je tu število delovnih mest omejeno. Zato sem odprt tudi za druge delovne priložnosti. V akademskem svetu ali v gospodarstvu.
Simon: Z menoj je podobno. Rad bi ostal na inštitutu in raziskoval, vendar se strinjam s kolegom Davidom glede težav pri zaposlovanju v akademski sferi.
