»Prešinilo me je, da že štiri mesece nisem hodila«

Na povabilo Slovenske znanstvene fundacije (SZF) bo od 19. do 27. septembra na obisku pri nas Sunita L. Williams, ameriška astronavtka slovensko-indijskega rodu. Med pripravami na njen prihod sta se v okviru programa promocije znanosti v Sloveniji, ki ga sofinancira ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, z njo pogovarjala dr. Edvard Kobal (SZF) ter prof. dr. Dušan Petrač (Nasa).

Kdaj in v kakšnih okoliščinah ste se odločili, da boste postali astronavtka?

Kar nekaj časa je bilo potrebno. Ko sem odraščala, to ni bila moja prva izbira, saj si nisem niti predstavljala, da je to sploh mogoče. Nisem še srečala ali poznala nobenega astronavta in nisem resnično vedela, kaj je treba, da to postaneš; vedela sem le, da moraš biti precej pameten. V srednji šoli mi je šlo kar dobro, na fakulteti pa le še dobro, zato se mi ni zdelo, da sem ravno ustrezna kandidatka. Kljub temu sem se pridružila vojni mornarici, tam sem začela pilotirati helikopterje in dobila priložnost, da se vpišem v šolo za preizkusne pilote. Takrat sem tudi obiskala vesoljski center Johnson v Houstonu v Teksasu. Spoznala sem nekaj ljudi - posebno pomemben je bil John Young - ki so govorili o pristanku na Luni in o tem, da je treba prej opraviti nekaj simulacij vertikalnih pristankov. Kar sem slišala, je precej spominjalo na upravljanje helikopterja. Navdušena sem pomislila, da morda le imam potrebno znanje za uvrstitev v novi program, ki bi nas spet popeljal na Luno, zato sem se podrobneje pozanimala. V šoli za preizkusne pilote sem se kar dobro odrezala, enako pri nadaljevanju študija, zato sem si začela prizadevati, da bi izpolnila vse študijske obveznosti, ki bi mi omogočile, da bi postala astronavtka.

Tako sem se šele sredi dvajsetih odločila, kaj bom delala v življenju, kar se mi ne zdi nenavadno. Veliko mladih med odraščanjem ne ve, s čim se bodo ukvarjali, in to je čisto v redu, saj si včasih, ko se nam zdi, da imamo vse načrtovano, lahko zapremo pot do stvari, za katere si nikoli ne bi mislili, da jih zmoremo. Zato spodbujam vse, zlasti mlade v srednjih šolah, ki ne vedo, kaj bi počeli, naj preprosto poskusijo več stvari, da odkrijejo, v čem so dobri. Včasih se tako stvari uredijo same od sebe, hkrati pa se ponudijo tudi nove možnosti.

Na kakšne ovire naletijo ženske, ki se tako kot vi odločijo za poklic, v katerem prevladujejo moški?

Vprašanje se mi zdi zanimivo, čeprav sama o tem sploh ne razmišljam. Preden sem postala astronavtka, sem bila, kot rečeno, pilotka helikopterja in preizkusna pilotka v ameriški vojni mornarici. Tudi to sta poklica, kjer je moških veliko več kot žensk. Pred tem sem obiskovala vojaško akademijo v Annapolisu, kjer prav tako prevladujejo moški.

Nikoli nisem verjela, da je uspeh ali pomanjkanje uspeha kakor koli povezano s tem, ali si ženska ali moški. Vozilu, ki ga upravljaš, naj bo helikopter, letalo, ladja ali vesoljsko plovilo, je prav malo mar za spol. Edino, kar šteje, je sposobnost. Seveda obstajajo ljudje, ki na to gledajo drugače in jim lahko pomeni težavo. Sama menim, da so dejanja glasnejša od besed. V skladu s tem prepričanjem delam pošteno in po najboljših močeh. Ljudje to razumejo in cenijo.

Najpomembneje je, da ne glede na to, ali ste moški ali ženska, nikoli nikomur ne verjamete, da ne zmorete nečesa, za kar si prizadevate. Ko je, na primer, poveljniku helikopterske eskadrilje prišlo na ušesa, da razmišljam o vključitvi v astronavtski program, me je poskusil prestrašiti z besedami: »Program je namenjen izključno pilotom reaktivnih lovcev. Piloti helikopterjev, kot si ti, niso ustrezni kandidati ...« Če veste, kaj želite, si na vso moč prizadevajte, da to dosežete. Trudite se, kolikor le morete, in bodite pozorni na sposobnosti, ki ste jih morda spregledali. Če se boste trudili po najboljših močeh, boste zagotovo povečali verjetnost za pridobitev želenega poklica.

Koliko let je preteklo od odločitve, da postanete astronavtka, do dne, ko ste to dejansko postali?

Približno pet let. Ko sem 1993. obiskala vesoljski center Johnson, sem šla skozi določene faze, potem pa me je prešinilo, da bi bila to res zabavna služba in da bi to z veseljem počela. Pozneje je trajalo še nekaj let, da sem končala urjenje za preizkusno pilotko in pridobila magistrski naziv. Leta 1996 sem se prijavila v astronavtsko enoto in leta 1998 so me tudi sprejeli. Ampak to je bil šele sprejem. Temu sledijo številna ocenjevanja, s katerimi določijo, kaj bo kdo počel. Moja želja je bilo bivanje v vesolju oziroma na vesoljski postaji za daljša obdobja. V mislih sem si predstavljala naš naslednji korak raziskovanja, ki bi nas popeljal dlje, ki bi nam pomagal razumeti, kaj se zgodi s človeškim organizmom, in izdelati opremo, ki bi v vesolju zdržala šest mesecev ali več. Ko sem bila leta 1998 sprejeta v astronavtsko enoto, se je pustolovščina šele začela.

Vzletela sem 2006 (polet vesoljskega raketoplana Discovery - STS-116, 9. decembra 2006; op. ur.), še prej pa se je med pripravami na polet v vesolje marsikaj zgodilo. Kar nekaj časa je potrebno, da se človek nauči upravljati vesoljsko plovilo. Poleg tega, da se je treba naučiti vsega o raketah, je treba obvladati tudi upravljanje plovila. Vmes se je zgodila nesreča raketoplana Columbia, zaradi katere je moralo precej ljudi počakati na polet v vesolje, saj so polete z raketoplanom prepovedali. Potem ko so me sprejeli v astronavtsko enoto, sem šele po petih letih urjenja in priprav dočakala polet.

Kako se vam je dan, ki ima le 24 ur, spremenil, ko ste se vključili v astronavtski program?

Bilo je nekaj podobnosti in precej razlik. Spadala sem v eskadriljo vojne mornarice, ki je bila poslana v zalivsko vojno. Pilotirala sem helikopterje - pravzaprav sva jih oba z možem - ki so dovažali zaloge ladjam. Ker smo oskrbovali vse ladje, ki so pripadale splošnemu področju ameriške vojne mornarice, je bilo včasih treba leteti tudi sredi noči. To sem omenila zato, ker je mogoče najti vzporednice z vesoljskimi poleti. Včasih je delavnik čisto navaden in se je treba ukvarjati samo s teoretičnimi zadevami, včasih pa je treba delati vso noč in celo trenirati. Simulatorji, ki se uporabljajo za trening, so na voljo ob določenih urah, včasih samo ponoči, ker je njihovo število omejeno. V vesolju je tudi nekoliko drugače, nekatere stvari so podobne, druge drugačne. Trudimo se, da bi bili dnevi kar se da normalni, saj organizem deluje bolje, kadar ima določen urnik. Vendar se, kot sem že omenila, dostikrat zgodi, da različna vesoljska plovila zapustijo Zemljo ob različnih urah in moramo biti ob njihovem prihodu in pristajanju na mednarodni vesoljski postaji, ob približevanju sovjetskega vesoljskega plovila ali raketoplana, seveda, budni. Veliko je spanja v izmenah, kar pomeni, da včasih moramo delati sredi noči, zato sta dan in noč zamenjana. Zdi se mi, da so tovrstni poklici, ki so bolj pustolovski, večinoma mnogo zanimivejši. Takšno delo sicer pusti posledice, saj urjenje ni povsem običajno.

Na kateri dosežek svojega astronavtskega programa ste še posebej ponosni?

Oh! »Ponosen« je zanimiva beseda. Mislim, da sem imela vrsto priložnosti, ki mi jih je dalo veliko ljudi. Bolj sem hvaležna, kot ponosna. Med najveličastnejše dosežke prištevam sprehod v vesolju. To je resnično neverjetno, ko ti zaupajo, da se izkrcaš v lastnem malem vesoljskem plovilu, kar kombinezon dejansko je, in se odpraviš izvajat dela na postaji. V veliko čast mi je bilo, da sem lahko sodelovala pri sprehodu po vesolju.

Ena od stvari, ki mi je odprla oči in me hkrati nekoliko presenetila, se je zgodila, ko so se moji ameriški kolegi vrnili na Zemljo, jaz pa sem kot edina Američanka ostala na mednarodni vesoljski postaji z dvema Rusoma. Podzavestno sem občutila velik pritisk, saj se mi je zdelo, da predstavljam razne dobre stvari, ki so sinonim za ZDA. S tem mislim ljudi z vsega sveta, ki so prišli v ZDA, med njimi sta tudi moj oče Indijec in mati Slovenka, in ljudi različnega porekla, ki jim je dana možnost, da dosežejo vse, kar si zamislijo. Vse to je nekako prišlo na površje, vse dobro, kar predstavlja to državo in države, ki so poslale ljudi sem, da uresničijo cilje, ki so si jih zastavili. To se mi zdi enkratno, zelo »kul«. Menim tudi, da smo s sodelovanjem z mednarodnimi partnerji občutno pripomogli k programu in, upam, tudi k miru na Zemlji.

Nam lahko poveste kaj več o izkušnji z ruskimi kolegi?

Med pripravami za odpravo na vesoljski postaji sem z ruskimi astronavti, tehnologi in upravljavci preživela kar precej časa, tudi daljša obdobja usposabljanja v raketnem izstrelišču Bajkonur. Opazila sem, da se Rusi svojih vesoljskih podvigov lotevajo nekoliko drugače kot mi, Američani. Veliko bolj zadržani so in previdni, ko gre za tehnološko tveganje. Njihova oprema vključuje obsežne sistemske rezerve in kopije, medtem ko Američani močno stavimo na inovacijo. Mi radi premikamo meje. V tem smislu si prizadevamo, da bi odkrivali nove, najbolj izpopolnjene tehnološke rešitve, pri čemer, seveda, naletimo na nepredvidene težave in smo izpostavljeni velikim tveganjem. Primer za to je tehnologija, ki se uporablja za pristajanje dostavnih plovil na vesoljski postaji. Medtem ko Rusi uporabljajo ročno in samodejno upravljanje, se Američani zanašamo izključno na ročno.

Med sodelovanjem s kolegi iz našega mednarodnega tima sem začela Ruse močno spoštovati. Brez pomisleka bi jim zaupala svoje življenje. Eden najlepših spominov na vesoljski postaji je navezovanje prijateljstva med posadko, ki smo jo sestavljali jaz in ruska kolega, med dolgotrajnim, samotnim sobivanjem v vesolju.

Zakaj se zdi breztežnost navadnim smrtnikom tako zanimiva?

Zabavno vprašanje. Breztežnost je tako zanimiva zato, ker na Zemlji ni izvedljiva in jo želi vsakdo izkusiti, kjer je le mogoče, ker je preprosto nekaj drugačnega. Odkar sem astronavtka, si ne morem pomagati, da ne bi gledala ptic in rib nekoliko drugače. Razmišljam o tem, kakšno je življenje ptic, ki lahko letijo in pristanejo na vsaki vejici ali drogu, in o ribah, ki plavajo skozi koralne grebene. O teh stvareh premišljujem zato, ker izražajo življenje v vesolju, kjer posnemamo lastnosti živali na Zemlji, saj v vesolju ni težnosti. Preprosto zabavno je. Prav vse, povezano s tem, še običajna opravila, kot je čiščenje vesoljske postaje, je zabavno. Ko želiš očistiti kote v spodnjem delu, se moraš le obrniti, da jih dosežeš. Vsi pojavi, ki spremljajo breztežnost, so zabavni, še nenavadno gibanje las. Pripravijo te do smeha. Preprosto drugače je, kot če si na Zemlji.

Kako se astronavti privadijo na breztežnost?

Veliko ljudi je ob prihodu v vesolje precej nerodnih. Nimajo nadzora; hočejo ostati v pokončnem položaju z nogami navzdol in glavo navzgor. Vesoljsko postajo smo dejansko obrnili tako, da omogoča položaja »gor« in »dol«, in sicer predvsem zaradi prihoda novih obiskovalcev. V novih razmerah se ne znajdejo takoj in niso čisto prepričani, kje so. Njihove »luči« so na stropu. Ampak je hecno, veste. Telo se z vsakim dnevom bolj prilagodi okolju, seveda pa je izpostavljeno številnim fizičnim vplivom. Izgubljaš mišično in kostno maso. Najbolj se začnejo prilagajati možgani. Vedo, da jim ni treba, da so pravilno obrnjeni, saj se navadijo breztežnosti. Jaz sem spala z glavo navzdol, pa nisem imela nobenih težav. Še več, tako sem se navadila, da sem celo pozabila, kakšen je občutek, ko hodiš. Prešinilo me je, da že štiri mesece nisem hodila. Čudno je. Sploh ne veš več, kako je, ko hodiš. Vse tvoje bistvo, ne le fizično, temveč tudi duševno, se obogati in zlahka se privadiš.

Iz tiskane izdaje Delo