Tiskane izdaje
Šentanska dolina je razmeroma kratka, osem kilometrov dolga dolina med severozahodnim delom Tržiča in Ljubeljem. Nekdaj je po njej vodila pomembna trgovska pot. Nova cesta in predor čez Ljubelj pa sta dolino obšla. Zato so obiskovalci prikrajšani za prenekatero zanimivost, ki jo lahko vidimo, če se po Šentanski dolini popeljemo po stari cesti ali če uporabimo gozdne ceste, kaj šele pešpoti.
Verjetno v Sloveniji ni doline, kjer bi imeli kar pet rudnikov z različnimi rudami. V Šentanski dolini so to rudniški rovi pri Cimpru, kjer so po pripovedovanju domačinov kopali železovo rudo, rudniški rovi nad Počivalnikom z bakrovim orudenjem, rudnik svinca in cinka Korošica s sfaleritom in galenitom ter precej železovih mineralov, znameniti rudnik mangana na Begunjščici, brez katerega ne bi bilo znamenitega jeseniškega jekla, ter največji rudnik živega srebra pri Sv. Ani, imenovan tudi šentanski rudnik. Vsi rudniki oziroma rudniški rovi so danes opuščeni, za turizem pa je namenjen le en rov v šentanskem rudniku.
Pestra rudarska zgodovina
Šentanski rudnik živega srebra leži pod južnim pobočjem hriba Ostrog ob Potočnikovem grabnu na jugozahodnem vznožju Begunjščice. V srednjem triasu so si rudonosne raztopine iz globin Zemlje utirale pot po razpokah in pri tem se je izločil živosrebrov sulfid, ki je kot mineral cinabarit edini rudni mineral v šentanskem rudniku. Najdemo ga v razpokah znotraj temnega apnenca in v belih kalcitnih žilah. Od leta 1875 do 1902 so iz cinabarita pridobili 180 ton živega srebra. Rudnik je začel pridobivati rudo že leta 1557. Poleg idrijskega je bil šentanski rudnik prvi elektrificirani rudnik pri nas. Decembra 1901 so rudarjenje ustavili. Po drugi svetovni vojni so še nekajkrat raziskovali širše ozemlje rudnika, vendar so geologi vedno znova ugotovili, da je orudenje neekonomsko. Šentanski rudnik ima osem rovov v skupni dolžini več kot 2800 metrov. Od spodaj navzgor so rovi na nadmorskih višinah: Julij na 700 m, Avgust na 750 m, Fridrik na 780 m, Jakob na 793 m, Anton na 819 m, Jurij na 837 m in Alojz na 864 m, zadnjega pa je ponovno odkril dr. Goran Schmidt in je na višini 891 metrov.
Nad Počivalnikom so trije rudosledni rovi, s pomočjo katerih so v 19. stoletju, morda tudi že prej, iskali bakrovo rudo. Najdaljši je dolg kar 85 metrov. Med minerali najdemo sekundarne bakrove minerale, kot sta malahit in azurit, ki sta v lepem kontrastu z belim baritom. Pod Korošico so apnenci orudeni s sfaleritom, galenitom, piritom in markazitom. Ostanki nekdanje topilnice so še opazni, medtem ko je dostop do rudniških rovov nekoliko bolj zahteven ali prikrit. Nedaleč od mestnega jedra Tržiča, nad Cimprom, sta dva rudniška rova. Prvi ima zarušen vhod, medtem ko je drugi dostopen in je dolg kar 60 metrov. Po pripovedovanju domačinov so tam kopali železo, čeprav danes opaznejšega orudenja ne zasledimo.
Na jugovzhodnem pobočju Begunjščice, na nadmorski višini 1356 metrov, so orudenje z manganovimi minerali začeli izkoriščati že leta 1799. Rude niso vozili v Šentansko dolino, temveč k plavžu na Javornik. Do leta 1870 je bila njena uporaba omejena. Manganova ruda je bila za fužinarje pomembna zaradi sposobnosti manganovih spojin, da razžveplajo surovo železo in mu omogočijo elastično leguro. Z odkritjem feromangana se je uporabnost manganove rude izredno povečala. Zgradili so žičnico, ki je rudo prepeljala v dolino v osmih minutah, kar je občutno pocenilo transport, saj so jo prej vozili v dolino s sanmi. Jeseniško jeklo je tako zaslovelo tudi zaradi manganove rude z Begunjščice. Rudnik mangana na Begunjščici je prenehal obratovati leta 1915.
Paleontološka pričevanja
Šentanska dolina v paleontološkem pogledu ne zaostaja za sosednjo Dovžanovo sotesko. Podobne paleozojske kamnine najdemo tudi v Šentanski dolini, kjer izpod prsti pogleda pisana trbiška breča. Podobne starosti so nekateri apnenci, ki vsebujejo foraminifere, morske lilije in ostanke ramenonožcev. Velik del doline sestavljajo najrazličnejši triasni apnenci, dolomiti, glinavci in meljevci. V njih je mogoče najti ostanke fosilnih glavonožcev, ki so posebno pogosti pri Zalem rovtu. Zanimive triasne apnence najdemo še v grapah in meliščih pod zahodnim delom grebena Košute in Begunjščice. Ti apnenci so nastali v plitvem morju, pred približno 220 milijoni let, kjer so živeli različne korale, mahovnjaki, morske gobe in mehkužci. Na Begunjščici lahko hitro ločimo tudi rdeče in rjave kamnine jurske starosti, nastale v nekoliko globljem morju. To potrjujejo pogosti ostanki amonitov in belemnitov, ki so bili tipični prebivalci takratnega morskega okolja.
Zaradi geoloških pojavov so velikokrat ogroženi življenja in materialne dobrine. To je območje geohazarda in v Šentanski dolini je nevarnosti, povezanih z geološkimi pojavi, podobno kot povsod v alpskem svetu, precej. Morda je najbolj zanimiv največji zgodovinski podor na Slovenskem, ki je vezan na potres 25. januarja 1348. Z Dobrača so se valile velike gmote kamenja. Reka Zilja je bila zajezena, nekdanje naselje pod Košuto pa so skalni podori uničili. Del prebivalcev je bežal čez Ljubelj, drugi so zbežali po dolini do sotočja Mošenika in Tržiške Bistrice. Tako sta nastali naselji Borovlje in Tržič. Ob tem potresu se je zgodil največji zgodovinski podor na naših tleh, ko je z Velikega vrha na grebenu Košute zgrmelo od 20 do 100 milijonov kubičnih metrov materiala. Razsut je v dolžini več kot pet kilometrov vzdolž Gebnovega potoka vse do Podljubelja, kjer so med velikimi kamnitimi bloki posejane stanovanjske hiše.
Podori še grozijo
Poleg poplav, hudournikov in plazov so v Šentanski dolini še vedno aktualni podori, ki so pogostejši ob intenzivnejših padavinah. Tako se je 13. maja 2010 po obilnem deževju s pobočja Kamnika odvalilo pet večtonskih kamnitih blokov. Zgrmeli so na posest na Koroški cesti in ogrozili tako življenja kot nepremičnine. Ena od velikih skal, ki je pridrvela s skoraj 600 metrov oddaljenega pobočja, se je ustavila šele v pomožnem objektu. Poškodovala je tudi streho, zaradi trka pa je odpadel dimnik. Druga je prebila ograjo in se ustavila šele na Koroški cesti. Če bi nadaljevala pot po pobočju, bi ogrozila življenja in nepremičnine v naselju Ravne.
Šentanska dolina s pestro geološko zgradbo in rudarsko-tehniško dediščino spada med ene najzanimivejših predelov Slovenije; navsezadnje tudi zaradi vodnega bogastva, ki ga še vedno premalo cenimo. Zato si ta dolina zasluži obširnejšo razpravo in obravnavo, morda v sklopu nastajajočega geoparka Karavanke.
