Tiskane izdaje
Poročila, ki jih objavlja IPCC, ne predpisujejo odločevalcem (politikom), kaj naj storijo, so pa za njihove odločitve zelo relevantna, saj opozarjajo na to, kakšne posledice bo imelo določeno ukrepanje ali neukrepanje proti podnebnim spremembam. Vpliv dosedanjih poročil, ki izhajajo približno na vsakih šest let, je bil velik. Tako so ugotovitve v Prvem poročilu leta 1990 (da človek s svojimi dejavnostmi prispeva k spreminjanju podnebja) odločilno prispevale k sprejemu Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja na Svetovnem vrhu v Riu de Janeiru leta 1992. Drugo poročilo, objavljeno leta 1995, je predstavljalo ključne informacije za sprejem Kjotskega protokola leta 1997. Tretje in Četrto poročilo sta bili objavljeni v letih 2001 in 2007, trenutno pa je v pripravi Peto poročilo, ki je načrtovano za objavo v letih 2013 (prvi del) in 2014 (drugi in tretji del). Vsako naslednje poročilo je z večjo zanesljivostjo kot predhodno ugotavljalo človekov vpliv na globalno segrevanje in s tem povezane podnebne spremembe.
Obramba interesov
Poročila IPCC ugotavljajo, da bodo posledice nadaljnjega naraščanja emisij toplogrednih plinov, ki jih povzroča človek (antropogene emisije), za človeštvo neugodne, lahko tudi katastrofalne. Zato se vlade vseh držav pogajajo o tem, kakšne ukrepe naj sprejmejo, da bi se takim scenarijem izognili. Ker je večina emisij ogljikovega dioksida, ki je najpomembnejši antropogeni toplogredni plin, posledica kurjenja fosilnih goriv (premog, nafta in njeni derivati, zemeljski plin), je sklep za rešitev tega problema zelo enostaven: da bi zmanjšali te emisije, moramo v prvi vrsti zmanjšati porabo fosilnih goriv. Tu pa naletimo na nekaj ovir.
Za drastično zmanjšanje emisij toplogrednih plinov bi bilo treba prestrukturirati celotna gospodarstva, posebno energetiko in promet. Hitre spremembe na tem področju bi lahko imele po eni strani neugodne posledice za zaposlenost prebivalstva, po drugi strani pa bi omogočile odpiranje novih, čistejših delovnih mest. Take spremembe zahtevajo določena finančna sredstva, študije pa kažejo, da bodo škode od podnebnih sprememb, če jih ne bomo preprečili ali vsaj omilili, mnogo večje od stroškov ukrepov proti podnebnim spremembam. Bolj kot od denarja so torej ti ukrepi odvisni od politične volje odločevalcev.
Seveda pa bi bili s tovrstnimi ukrepi prizadeti interesi tistih, ki s pridobivanjem in prodajo fosilnih goriv služijo oziroma imajo velike dobičke. V obrambo teh interesov nastopajo tako imenovani klimatski skeptiki, ki jim mnogi mediji namenjajo veliko prostora, saj so za občinstvo zanimivi, ker nasprotujejo »uradni« znanosti. Ukrepanje proti podnebnim spremembam navadno prikazujejo kot nepotrebno zapravljanje denarja, zamolčijo pa vse koristi, ki bi jih imeli od uporabe obnovljivih virov energije (na primer čistejša zrak in voda), trajnostne rabe naravnih virov, okolju prijaznih načinov prometa in, ne nazadnje, od že omenjene preprečitve škod, do katerih bi sicer prišlo.
Odkritje napak IPCC
Nasprotnikom ukrepanja proti podnebnim spremembam je prišlo kot naročeno odkritje nekaj napak v Četrtem poročilu IPCC. Najbolj izrazita je bili tista o taljenju himalajskih ledenikov, ki je dobila široko publiciteto v medijih, tudi slovenskih. Gre za navedbo, da je zelo velika verjetnost, da bodo ti ledeniki do leta 2035 izginili, oziroma da se bo njihova celotna površina zmanjšala s sedanjih 500.000 na 100.000 kvadratnih kilometrov, če se bo nadaljeval sedanji trend. Kasnejše poizvedbe so pokazale, da naj bi bila pravilna letnica 2350. Ko je bila napaka odkrita, jo je predsednik IPCC Rajendra Pachauri, očitno v prepričanju, da napake ni, kategorično zanikal. S tem je dal svojim nasprotnikom v roke novo orožje in začele so deževati zahteve za njegovo zamenjavo.
Z odkritjem te in še nekaterih manjših napak se je zastavilo vprašanje, kako se lahko taka napaka izmuzne vsem pregledom, ki so jih poročila IPCC deležna. Zastavilo pa se je še pomembnejše vprašanje: kakšna je kredibilnost celotnega dela IPCC? Ustaljena procedura je namreč, da gredo poročila skozi dva strokovna in en »vladni« pregled, h katerim so povabljene vse države. Nazadnje, pred dokončno potrditvijo, poročila obravnava še IPCC na plenarnem zasedanju, tako da je možnost odkritja napak res velika, seveda pa ne absolutna.
Da bi v čim večji meri izključili možnost novih napak in s tem zagotovili najvišjo strokovnost in zanesljivost izdelkov IPCC, sta Generalni sekretar ZN Ban Ki-moon in predsednik IPCC povabila Medakademijski svet (InterAcademy Conucil - IAC), naj pregleda ustaljene postopke dela in pravila za delovanja IPCC ter izdela priporočila za izboljšanje tega delovanja.
Poročilo IAC
Težko pričakovano poročilo je bilo objavljeno oktobra letos. Vsebuje 22 priporočil, ki naj bi vodila k izboljšanju delovanja IPCC v različnih segmentih. Na samem začetku pa IAC izreče IPCC nedvoumno priznanje za njegovo dosedanje obsežno in pomembno delo na področju podnebnih sprememb.
Priporočila se nanašajo na tri segmente: (1) proces ocenjevanja znanstvenih ugotovitev, (2) vrednotenje dokazov in obravnava negotovosti in (3) vodenje in upravljanje ter komunikacijska strategija.
Priporočila prvega segmenta zadevajo vprašanja preglednosti, izbire avtorjev poročil, postopke za uporabo strokovno nepregledane literature (tako imenovane sive literature) in upoštevanja pripomb pregledovalcev iz strokovnih in vladnih pregledov. Slednje priporočilo je med najpomembnejšimi, saj so v pregledih opozorili na napako glede izginotja himalajskih ledenikov, vendar je bilo opozorilo prezrto.
Priporočila drugega segmenta se nanašajo na metode, ki naj jih uporabljajo avtorji pri vrednotenju dokazov za podnebne spremembe in pri določevanju negotovosti, verjetnosti in stopnje zaupanja, poudarjajo pa tudi potrebo po sledljivosti v povezavi z naštetim.
Priporočila tretjega segmenta so za javnost najzanimivejša, seveda pa so zanimiva tudi za sam IPCC. Dotikajo se dolžine mandata predsednika IPCC in sopredsednikov treh delovnih skupin (predlagajo omejitev na čas izdelave enega poročila, to je okoli šest let), formalnih kvalifikacij, vlog in odgovornosti članov biroja IPCC, nove definicije odgovornosti sekretariata IPCC in konflikta interesov pri pripravi poročil IPCC (predlagajo izdelavo strogih pravil za to). Poleg tega predvideva eno priporočilo ustanovitev izvršnega komiteja, ki bi deloval v imenu IPCC med posameznimi plenarnimi zasedanji, drugo pa izvolitev izvršnega direktorja, ki bi vodil sekretariat; tudi njegov mandat naj bi bil omejen na izdelavo enega poročila.
Takojšnja uveljavitev vrste priporočil
O poročilu in o samih priporočilih je na zasedanju najprej spregovoril član IAC, Sir Peter Williams, ki je odgovoril tudi na več vprašanj. Udeleženci zasedanja so v razpravi ugotovili, da mnoga določila, ki jih vsebujejo priporočila, že obstajajo, očitno pa nekatera niso bila izvajana dovolj dosledno, kar je imelo za posledico omenjene napake. Strinjali so se, da bodo takoj implementirali vrsto priporočil. Glede ostalih priporočil panel še ni sprejeli odločitev. Oblikoval je štiri delovne skupine, ki bodo do naslednjega (33.) zasedanja IPCC pripravile predloge sklepov glede upoštevanja preostalih priporočil IAC. Delovne skupine so odprte za sodelovanje, v dve pa bo vključena tudi Slovenija.
Ni pa še odločitve o ustanovitvi izvršnega komiteja. Stališče panela je bilo, da je potrebno najprej ugotoviti, kaj bi bile njegove naloge, šele nato pa bi ga ustanovili, če bi se izkazalo, da je to potrebno. Podobno je bilo stališče glede izvolitve izvršnega direktorja sekretariata.
Želje nekaterih, da bi predsednika IPCC Rajendro Pachaurija v Busanu odstavili, se niso uresničile. Stališče (skoraj) vseh je bilo, da ne bi bilo modro menjati predsednika na sredini izdelave Petega poročila, ki je velik in zahteven projekt. Kako naj bi bilo z dolžino mandata predsednika IPCC in sopredsednikov delovnih skupin v prihodnje, pa bo odločil panel na podlagi predloga ene od delovnih skupin, predvidoma na naslednjem zasedanju.
Za konec naj kot zanimivost povem, da so bili tako privrženci kot nasprotniki dr. Pachaurija aktivni tudi v Busanu. Udeležencem zasedanja so pred vhodom v poslopje delili listke, na katerih je bilo mogoče brati, zakaj je nujno, da se dr. Pachaurija razreši oziroma ne razreši. Sicer pa so bili miroljubni.
Iz tiskane izdaje Dela
