Iskanje učinkovitejšega zdravila za depresijo

Po prepričanju številnih strokovnjakov je med bolezenskimi tegobami, tako fizičnimi kot psihičnimi, depresija ena tistih, ki jih je najteže omiliti in še manj ozdraviti. Kljub obilju tako imenovanih antidepresivov samo tretjina pacientov z izrazitejšo obliko depresije zazna olajšanje že po prvi fazi zdravljenja, nadaljevanje terapije z drugimi učinkovinami pa ublaži tegobe le še petini ali največ četrtini prizadetih.

Zdravljenje je torej za silo uspešno pri manj kot polovici ljudi z depresijo. Da je vse skupaj še slabše, jih je približno tretjina bolj ali manj odpornih na vsa znana zdravila. In večja ko je stopnja takšne rezistence, večja je tudi verjetnost, da se bo bolezen ponovila, kljub neprekinjenemu jemanju zdravil.

Kako torej depresijo ukrotiti in spraviti pod nadzor? so se vprašali udeleženci srečanja ameriške fundacije za raziskovanje depresije ob koncu minulega leta v New Yorku. Organizacija s pomenljivim imenom Upanje je namenjena financiranju inovativnih znanstvenih raziskav depresije, v njihovem središču pa je prav čedalje bolj razširjena odpornost na zdravljenje te duševne motnje. V osrednji delovni skupini sodelujejo vodilni nevroznanstveniki, večinoma pionirji na svojem področju – genetiki, epigenetiki, molekularni biologi, elektrofiziologi in strokovnjaki za slikanje možganov. Njihov cilj je vzpostaviti učinkovito raziskovalno strategijo, s katero bi določili omrežja v možganih, »kriva« za depresijo.

Čeprav so o tej pogosti duševni motnji ugotovili že marsikaj – denimo, da uspešno zdravljenje nespečnosti pri depresivnih ljudeh skorajda podvoji tudi njihov pozitivni odziv na antidepresive – pa še vedno niso dognali poglavitnega vzroka zanjo. Zamisel, da je depresija posledica pomanjkanja enega samega nevrotransmiterja, denimo serotonina ali dopamina, se je pokazala za pretirano poenostavljeno in napačno.

Profesor klinične psihiatrije na medicinski fakulteti Weill univerze Cornell Richard A. Friedman zato predlaga, da bi se nevroznanstveniki zamislili nad dolgotrajnim odkrivanjem Higgsovega bozona. »Depresija seveda nima nič skupnega s tem subatomskim delcem,« pravi, »razen tega, da sta oba skrivnostna in vztrajno izmikajoča se. Toda prav ti lastnosti sta navdihnili mednarodne skupine fizikov, da so združili moči in po desetletjih vztrajnega dela nazadnje identificirali izmuzljivi bozon.«

Med biomedicinskimi znanstvenimi laboratoriji, ki se potegujejo za presihajoče državne in siceršnje finančne spodbude in zato neusmiljeno tekmujejo med seboj, je takšno sodelovanje vse prej kot običajno. A to se, kot kaže, utegne spremeniti.

Proti stereotipom

Tema tokratnega srečanja fundacije Hope je bila klinična depresija pri moških in zbiranje ključnih podatkov za čim zgodnejšo prepoznavo bolezenskih simptomov. Častni govornik je bil znani filmski igralec Richard Dreyfuss, ki je udeležencem opisal svoje izkušnje življenja z bipolarno motnjo. Prepričan je, da je treba depresiji najprej odvzeti vsakršno stigmo, saj gre v resnici za fizično, zdravstveno tegobo. »In da je še vedno toliko milijonov ljudi brez učinkovitega zdravila proti depresiji, je nepravično in nesprejemljivo,« je poudaril.

Depresija je namreč tihi ubijalec. V ZDA je število samomorov že preseglo število umorov. In čeprav depresija prizadene dvakrat več žensk kakor moških, jih je med samomorilci kar 80 odstotkov moškega spola. Seveda k črnogledosti in obupu znatno prispeva tudi gospodarska kriza, a tudi depresija je pogosta spremljevalka prenekaterega, zlasti starejšega človeka.

»Tako kompleksen problem, kakršen je depresija, je vsekakor prevelik, da bi z njim lahko opravil en sam znanstveni laboratorij,« je prepričana članica fundacije Hope, Huda Akil, predavateljica nevroznanosti in psihiatrije na Univerzi v Michiganu. »Dobra lastnost naše organizacije je sodelovanje številnih vrhunskih znanstvenikov. Prav to sodelovanje nam namreč omogoča, da si upamo misliti širše in drzneje in da smo za uresničitev svojih zamisli pripravljeni tudi tvegati, ne glede na morebitne pomisleke pomembnih odločevalcev.«

Skrivnost v možganih

Glavni cilj fundacije je, kot rečeno, dognati, katera možganska »vezja« in kateri geni se pri depresiji spremenijo, kako se neposredno okolje odzove na te spremembe in kako narediti konec takšnim biološkim napadom na organizem. Za dosego tega cilja pa so seveda potrebna številna znanstvena orodja, poudarja doktorica Akil: genomika, epigenetika, elektrofiziologija, klinična psihiatrija, živalski modeli.

Toda po mnenju dr. Friedmana je ena največjih slabosti sedanjih antidepresivov prav ta, da so bili zasnovani na živalskih modelih, ki jih nespremenjene uporabljajo že desetletja. Še več, na njihovi podlagi ustvarjajo nova, a podobno (ne)delujoča zdravila. Nova, učinkovitejša zato potrebujejo določitev ustreznejših »tarč« v možganih ter boljše živalske modele, na katerih bi jih preverili.

Eden vodilnih članov fundacije dr. Joshua Gordon, profesor psihiatrije na univerzi Columbia, že proučuje nove živalske modele depresije: pozorno spremlja aktivnost v izbranih predelih možganov pri miših z depresivnim vedenjem.

Nedavno je določil predel, primeren za globoko možgansko stimulacijo pri ljudeh, odpornih na vse znane antidepresive – del tako imenovanega cingularnega (obročastega) korteksa. Po neposredni električni stimulaciji tega območja je pri številnih pacientih s takšno rezistenco zaznal hiter pozitiven odziv.

V sodelovanju s profesorico Helen S. Mayberg, nevroznanstvenico z univerze Emory v Atlanti, je zdaj raziskave prenesel na odgovarjajoči možganski predel pri miših, da bi celoviteje proučil aktivnost v raznih območjih možganske skorje in poskusil dognati, kako posamično prispevajo k depresivnemu vedenju živali.

Še en član ožje delovne skupine, dr. Bruce McEwen, nevroznanstvenik z Rockefellerjeve zasebne univerze v New Yorku in pionir pri določanju učinkov stresa na možgane, pa se je lotil temeljitega proučevanja podgan iz laboratorija dr. Akilove, izbranih zaradi njihove nagnjenosti k strahu in depresivnosti. Njegov cilj je odkriti učinkovino, ki bi depresijo čim hitreje in čim bolj omilila. Takšno zdravilo bi bilo za psihiatrijo seveda zelo dobrodošlo, saj sedanji antidepresivi začno učinkovati šele dva do šest tednov po prvem zaužitju, do takrat pa ta psihična motnja lahko sproži že marsikatero neljubo posledico.

Upanje vliva novo upanje

Audrey Gruss, ustanoviteljica in predsednica fundacije Hope, je na srečanju v New Yorku dejala: »Danes še bolj kot kdaj prej potrebujemo čim več znanstveno ugotovljenih dejstev o depresiji, saj se več kot polovica ljudi s to hudo duševno motnjo ne odziva več na nobeno obstoječe zdravilo. V 27 letih, odkar smo dobili prozac, za depresijo ni bila razvita nobena pomembnejša oblika zdravljenja. Zato naša fundacija podpira prav smelejše, inovativnejše raziskave.«

Seveda niti sodelovanje toliko vrhunskih strokovnjakov z raznih področij ni zagotovilo, da bo učinkovito orožje proti trdovratni depresiji že kmalu na voljo. Navsezadnje so tudi omenjeni Higgsov bozon iskali kar pol stoletja, pa še po njegovem odkritju marsikatero pomembno vprašanje ostaja brez zadovoljivega odgovora.

Toda v času, ko skoraj vse države po svetu zmanjšujejo sredstva za znanstveno raziskovanje in celo največje multinacionalke opuščajo financiranje raziskovanja možganov, so prav takšni prosvetljeni znanstveniki in njihovi donatorji žarek upanja za novo, učinkovitejšo smer nevroznanosti: s tesnim sodelovanjem raziskovalcev, zmožnih in pripravljenih sprejeti dobro premišljeno tveganje in nazadnje morda rešiti velik problem.