Izzivi pri podpiranju raziskav, razvoja in inovacij

V zadnjih dveh desetletjih je bil v Sloveniji vzpostavljen kompleksen sistem podpornega okolja na področju raziskav, razvoja in inovacij. A izzivi ostajajo ...

Objavljeno
24. februar 2012 15.36
Špela Stres, Znanost
Špela Stres, Znanost

Podporno okolje za raziskave, razvoj in inovacije lahko pomeni enega od ključnih vzvodov za nujni tehnološki preboj slovenskega gospodarstva. 

Glede na razmere, v katerih so finančna sredstva občutno zmanjšana, ter glede na aktualne vsebinske izzive bi bilo smiselno uvesti nekatere dopolnitve pri delovanju slovenskega podpornega okolja, ki jih v splošnem naslavlja tudi predlog iz koalicijske pogodbe nove slovenske vlade, o prenosu direktorata za tehnologije ter gospodarsko diplomacijo, prvega z MVZT in drugega z MZZ, na ministrstvo za gospodarstvo.

V zadnjih dveh desetletjih je bil v Sloveniji vzpostavljen kompleksen sistem podpornega okolja na področju raziskav, razvoja in inovacij, ki je ustvaril nedvomno velik pozitiven učinek na nacionalno gospodarstvo.

Spogledujemo se z Nemčijo, Finsko, Dansko, Švedsko, Veliko Britanijo, Belgijo in Nizozemsko, sistem za inovacije je v temelju zagotovo smiselno zastavljen ter solidno utemeljen z zakonodajo. V luči perspektiv za prihodnost pa lahko ocenimo, da imamo vsebinsko nepopoln okvir delovanja ter zelo fragmentirano strukturo podpornega okolja glede na majhnost države, saj smo že leta 2009 našteli več kot 400 organizacij, ki delujejo v podpornem okolju v Sloveniji.

Strukturni in vsebinski izzivi

Razdrobljenost akterjev podpornega okolja gotovo ne vpliva pozitivno na učinkovitost dela in sinergije, na drugi strani pa imajo obstoječe strukture različne fokuse in predstavljajo diverzificirane kanale delovanja, kar je lahko koristno. Bolj kot samo število akterjev je problematična njihova prenizka raven povezanosti; usklajevanje na strateških ravneh je šibko, prenos informacij in podatkov iz različnih baz podatkov je redko opažen, prav tako so redki prenosi znanj, pogodbeno medsebojno koriščenje kadrovskih virov, skupen razvoj ali pridobivanje novih kompetenc.

Tipična predstava mednarodnega delovanja podjetja v Sloveniji je, da ima to nekaj kupcev v Nemčiji ali v kateri od nam bolj znanih držav EU. Ta predstava pa je zelo daleč od pojma internacionalizacije poslovanja v širšem pomenu besede. Pri zgolj kupoprodajnem odnosu do subjektov v EU je v razmerah prostega pretoka blaga in storitev že samo po sebi vprašljivo, ali gre za »pravo« internacionalno delovanje.

Nastop na rastočih trgih tako imenovanih držav BRIC (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska), sodelovanje z akterji na drugih kontinentih ali v tretjem svetu, globalno iskanje razvojnih partnerjev ter upravljanje sodelovanja z njimi, uporaba modernih tehnologij pri razvojnem sodelovanju na veliko daljavo in podobno so na splošno v Sloveniji podhranjeni.

Značilno je, da je raven kompetenc gospodarstva in tudi javnih raziskovalnih zavodov na področju zaščite intelektualne lastnine pri nas razmeroma nizka. Na tem področju se kaže potreba po sistematični aktivaciji podpornega okolja za izboljšanje položaja. Le približno 10 odstotkov nacionalnih patentov v Sloveniji ima po tretjem letu še plačano vzdrževalnino, kar kaže na to, da je večina patentov vložena iz drugačnih razlogov kot komercialnih (kar naj bi sicer bil glavni motiv za patentno zaščito). Ob tem je le manjši del vloženih nacionalnih patentov tudi dejansko komercialno uporabljenih. S tem povezan problem v javnih raziskovalnih organizacijah (tako zavodih kot univerzah) je pridobivanje točk, ki štejejo za projekte ARRS, in sicer za vložene patentne prijave in ne za komercializacijo intelektualne lastnine, vključno z know-howom.

Na strani gospodarstva je prav tako veliko anomalij na tem področju, prihaja na primer do objav znanja zgolj zaradi internih pravilnikov nagrajevanja, simptomatično je globoko nerazumevanje trženja intelektualne lastnine vključno z know- howom, nerazumevanje problematike potencialnega kršenja tujih patentnih pravic itd.

Raven prenosa znanja iz javnih raziskovalnih organizacij v gospodarstvo se je tudi na tem področju z državno podporo pisarnam za prenos tehnologij v javnih raziskovalnih organizacijah zadnji dve leti občutno okrepila, kljub temu pa je na razpolago še izredno velik potencial znanja ter bodočega pridobljenega znanja v javnih raziskovalnih organizacijah, ki bi ga bilo mogoče komercializirati.

Komercializacija znanja in pisarne za prenos tehnologij bi morale pridobiti ustrezno težo znotraj organizacij ter dolgoročno zagotovljena sredstva za njihovo financiranje. Podatki švicarskega združenja menedžerjev SWITT in združenja ASTP (Association of Science and technology professionals) pa dokazujejo, da če povečamo število zaposlenih raziskovalcev v instituciji s 3000 zaposlenimi za 300, bo imelo to manjši vpliv, kot če bomo v pisarni za prenos tehnologij z 10 zaposlenimi dodatno zaposlili enega kvalificiranega strokovnjaka za povezovanje in podporo sodelovanju med gospodarstvom in raziskavami.

Pogled iz vsakdanje prakse

Povečane aktivnosti pri povezovanju z gospodarstvom na Institutu Jožef Stefan in Kemijskem inštitutu iz Ljubljane so združene v enem od elementov slovenskega podpornega okolja za inovacije, Skupini TT, skupni pisarni za prenos tehnologij oziroma Centru za prenos tehnologij in inovacij.

Kot vhodna točka (ali odprta vrata za gospodarstvo) za dva največja slovenska inštituta imamo dober pregled nad dogajanjem v raziskovalni sferi, pa tudi nad tem, kako gospodarstvo dojema svoje potrebe. Zavedamo se, da so prenos znanja in tehnologij, intelektualna lastnina in internacionalizacija ključne dejavnosti podpornega okolja, ki pa hkrati zahtevajo največjo povezovalno komponento, saj podpirajo procese, ki trajajo najdlje in zahtevajo najvišjo stopnjo kompetenc podpornega okolja.

Izzivi, s katerimi se srečujemo tako subjekti sami kot tudi vladne agencije, ministrstva in nenazadnje podjetniki, ki so jim podporne storitve namenjene, so predvsem v velikem številu subjektov, nepreglednosti aktivnosti, nepovezanem delovanju subjektov, neusklajenosti z iniciativami EU, netransparentnem državnem financiranju ter nejasni delitvi vloge javnega in zasebnega sektorja ter aktivne vloge JRZ/UNI, pa tudi nezahtevnosti odjemalcev storitev podpornega okolja (tako iz vrst raziskovalcev kot gospodarstva) in posledično (ne)strokovnosti kadrov v domačem podpornem okolju.

Kako do večje učinkovitosti?

Izziv za prihodnje obdobje je torej, kako organizirati podporno okolje, da bo glede na dane finančne okvire delovalo čim bolj učinkovito ter vsebinsko nagovorilo tista aktualna področja, kjer je zunanja podpora gospodarstvu in javnim raziskovalnim organizacijam v danem položaju najbolj potrebna.
Je torej smiselno, da se internacionalizacija slovenskega gospodarstva izvaja ločeno od povezovanja gospodarstva in znanosti, nastajanja novih podjetij, razvoja podjetij v domačem okolju?

Dr. Špela Stres, vodja Centra za prenos tehnologij in inovacij na Institutu Jožef Stefan, Ljubljana