Tiskane izdaje
Zanimiva so pota, po katerih so znanstvene novosti Galilea Galileia (1564–1642) njega dni prodirale v Ljubljano. Toliko bolj je presenetljivo odkritje, da vrli Kranjci po znanje niso hodili kam daleč na Laško, saj se je Galilejev sorodnik Roberto Galilei (1615–1681) naselil kar – pod ljubljanski Šuštarski most, na današnje Cankarjevo nabrežje št. 27. Tam se mu je rodilo vsaj sedem otrok, krščenih v ljubljanski stolnici, tam sta mu umrli žena baronica Mordax in ena od hčera in tam je izdihnil tudi sam.
Bodoči Ljubljančan Roberto Galilei je bil rojen v Firencah pet let in pol po tem, ko se je tja vrnil njegov sloviti sorodnik Galileo Galilei. Robertov oče je bil uspešen bankir in trgovec v Lyonu; ko je bil Galileo Galilei obsojen v Rimu, je bil bodoči Ljubljančan Roberto še najstnik, vendar pa je prav Robertova lyonska družina skrbela za skrivno dostavo pisem priprtega Galilea Galileia. Sploh so Galileii močno držali skupaj in se tudi finančno podpirali; tako je Francesco Galilei pomagal izposlovati pokojnino za priprtega Galilea pri katedrali v Brescii. Francesco Galilei je tisti čas pridno trgoval s soljo po danes slovenski Istri in bakarskem pristanišču; premeteno je izkoriščal veliko višje kranjske cene soli in je našim prednikom pomagal soliti juhe s soljo z beneških solin. Ko je leta 1647 Francesco umrl, je njegov donosni posel prevzel Roberto Galilei. Roberto pa si je znal lepo postlati; da je še naprej lahko prodajal Kranjcem sol po zasoljenih cenah, je kranjskim deželnim stanovom dvakrat posodil zajetno vsoto. Seveda mu denarja niso vrnili, zato pa so mu raje dodelili monopol nad trgovino s soljo. Žal idila ni dolgo trajala in že štiri leta pozneje so bili tovrstni monopoli ukinjeni, saj so očitno preveč dvignili ceno soli.
Seveda se Roberto Galilei ni pustil ugnati v kozji rog in si je vendarle zaželel povračila za nikoli vrnjeni dolg; tako so ga leta 1662 najprej počastili s pismom deželanstva ,s katerim je postal polnopravni kranjski plemič in se je odtlej pridno udeleževal sej deležnih stanov, kar mu je seveda prineslo marsikateri priboljšek. Deželni stanovi ob sprejemu Roberta seveda niso toliko poudarjali njegovega posojila, kolikor so hvalili Robertovega brata malteškega viteza Bartolomeja, ki je bil vodja medičejskega dvora v Firencah, kjer se je kot dvorni matematik udinjal Galileo Galilei. Malteški vitezi seveda niso bili od muh, saj je dve leti po Robertovem imenovanju malteški vitez Jožef Rabatta postal dvanajsti ljubljanski škof.
Robertu pa časti še nikakor ni bilo dovolj; nekaj mesecev po pismu deželanstva so ga imenovali še za četrtnega stotnika kranjske Istre, na enako dolžnost, kot jo je dve desetletji pozneje polihistror Valvasor prevzel za Dolenjsko. Istrska četrt stotnika Roberta Galileia je imela svoje središče v Pazinu, Robertu pa je omogočila kar lep pregled nad tamkajšnjimi potmi soli. Kmalu po imenovanju je Roberto vodil vrle Istrane v bran našemu cesarju, ki so mu Turki leta 1663 zaman poskušali vzeti Dunaj. Seveda so bili Roberto in drugi branitelji uspešni, a kaj, ko je cesar nato sklenil nadvse neugodni mir s Turki, ki je tako razkačil Hrvate in Ogre, da so si privoščili Zrinsko-Frankopansko zaroto.
Roberto Galilei si je med tem mel roke in pridno prešteval denarce kot vodilni ljubljanski bankir. Ni prodajal le soli, temveč je svojim kranjskim sosedom privoščil še marsikatero knjigo in merilno-računsko napravo svojega medtem že umrlega sorodnika Galilea Galileia. Roberto je umrl kot eden najbogatejših Ljubljančanov vseh časov; žal pa se je njegov sin in dedič Ottavio Galilei (1644–1707) raje vrnil v Firence. Ker sam ni imel sina, je s testamentom ustanovil vejo Mannelli-Galilei; bog ve, ali se le-ti spominjajo svojih ljubljanskih prednikov?
Dr. Stanislav Južnič
