Tiskane izdaje
Problematika ohranjanja arheološkega mokrega lesa je široko področje, ki zahteva sodelovanje različnih strok, uspeh pa je odvisen od številnih dejavnikov, kot so lega in velikost predmetov, stopnja ohranjenosti, vrsta lesa in podobno. Univerzalnih rešitev pri tem ni. Po besedah Irene Šinkovec, kustosinje za prazgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana, so naši strokovnjaki začeli preverjati možnosti za prestavitev ogroženih objektov, kot je denimo rimska ladja iz Ljubljanice, v prvi sladkovodni podvodni depozitorij, kar je dolgoročen projekt.
Dokončnega odgovora še ni
Stroka, zlasti konservatorji, arheologi in mikrobiologi, si trenutno prizadeva izoblikovati preventivne standarde za najboljše odgovore na vprašanje, kaj storiti v primeru najdbe lesenega arheološkega predmeta. V Sloveniji je ob zadnjih večjih izkopavanjih prišlo na dan veliko ostankov mokrega lesa in še nekaterih drugih organskih materialov, zlasti usnja, pa ne samo v rečnih strugah in na Barju, temveč tudi ponekod drugod, denimo pod Krojaško ulico v Ljubljani, kjer je bila srednjeveška naselbina. Gre za zelo redke najdbe. Kaj storiti tisti hip, ko pridejo na dan, je vprašanje, na katero stroka še nima dokončnega odgovora.
Razvoj gre nekako v dveh smereh. Eno je aktivna konservacija, pri kateri najdbe osušijo. Ta je primerna zlasti za manjše predmete, vzete iz originalnih plasti, zato da bi jih raziskali, razstavili v muzeju in shranili. Drugo je ohranjanje predvsem velikih objektov v mokrem stanju na kraju samem – in situ, če je okolje primerno (ob izkopu jih dokumentirajo in vzorčijo, nato pa takoj spet zakopljejo; če so pod vodo, jih pustijo tam), ali s prekopom, kar pomeni, da najdbe prestavijo drugam, a še vedno v naravno okolje, ki mora biti karseda podobno prvotnemu.
Svetovna konservatorska stroka je v zadnjem desetletju naklonjena predvsem ohranjanju predmetov na kraju samem, seveda ob ustreznih raziskavah morebitnih škodljivih vplivov okolja. To priporoča tudi konvencija Unesca o varovanju podvodne kulturne dediščine iz leta 2001, po kateri je ohranjanje in situ vedno prva in poglavitna možnost za varovanje.
V javnosti se pogosto zamenjuje ali izenačuje pojma predstavitve in situ, ko je dediščina na ogled vsem, ter ohranjanja in situ, pri katerem gre »samo« za vzpostavitev razmer v okolju, ki so enake ali zelo podobne tistim pred odkritjem najdbe. V primeru ohranjanja in situ se spremlja nihanje talne vode, prepojenost z vodo, mikrobiološke in fizikalno-kemijske vplive okolja na vzorcih sedimenta, vode in lesa. Tako so v kolišču na Špici v Ljubljani in v ižanskih koliščih iz preventivnih razlogov namestili piezometre, ki merijo nihanje talne vode. V prihodnosti jim nameravajo dodati še sonde za meritev fizikalno-kemijskih in mikrobioloških vplivov. Vzporedno s prekopom najdenih lesenih predmetov pa konservatorji, arheologi in mikrobiologi iščejo nove možnosti shranjevanja. Tako so leta 2012 v ribniku opuščenega glinokopa iz 50. let prejšnjega stoletja ob Ljubljanici, imenovanem depozitorij, pripravili prvi sladkovodni podvodni depo za hranjenje arheološkega lesa. V petletnem preizkusnem obdobju bodo spremljali vpliv vodnega okolja na strukturo lesa.
Ob odkritju in ponovnem pristopu kisika, poudarja profesor dr. David Stopar s katedre za mikrobiologijo na ljubljanski biotehniški fakulteti, v lesenem predmetu stečejo procesi, ki jih tam sicer ne bi bilo. Gre predvsem za mikrobno razgradnjo, ki jo lahko prisotnost kisika zelo pospeši. Večina našega arheološkega mokrega lesa je bila najdena v okoljih brez kisika. Tudi ob ponovnem zapiranju ali premestitvi predmetov v primerljivo okolje se sproži aktivnost, ki je potem ni mogoče takoj ustaviti, zato v lesu nastanejo neljube spremembe.
Problem
Glede na množino izkopanega gradiva iz mokrega lesa je že dalj časa jasno, da tudi v Sloveniji potrebujemo ustanovo, ki bo za nacionalne potrebe izvajala konservatorsko dejavnost. V zadnjih 30 letih je bilo izvedenih več posameznih posegov, načrtno ohranjanje pa se je začelo šele z ustanovitvijo oddelka za konserviranje arheoloških predmetov iz mokrih okolij pri Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) v letih 2012 in 2013. Docentka dr. Katja Kavkler, vodja tamkajšnjega naravoslovnega oddelka, je bila tudi na izobraževanju v RGZM (Römisch-Germanisches Zentralmuseum), Rimsko-germanskem osrednjem muzeju v Mainzu, kjer je spremljala konserviranje zdaj že znamenitega barjanskega kolesa in tako od blizu spoznala nove postopke.
Obstaja več tehnik aktivne konservacije (bolj kot vrsta lesa je pri tem pomembna stopnja njegove ohranjenosti), vse pa temeljijo na ustavitvi mikrobiološke razgradnje s sušenjem predmeta. Ena je liofilizacija, pri kateri gre za sublimiranje vode. Predmet ohladijo na približno minus 40 stopinj; zatem znižajo tlak, tako da voda iz trdnega agregatnega stanja prehaja neposredno v plinasto, tekočo fazo torej preskoči. In ker je predmet zamrznjen, v tem času ne spremeni oblike, ko pa je voda odstranjena, ga je treba previdno segreti nazaj na sobno temperaturo. Prve poskuse so opravili v specialnem liofilizatorju podjetja Kambič, laboratorijska oprema v Semiču in si pridobili pomembne izkušnje ne le za moker les, temveč tudi za vzorce mokrega usnja. Sodeč po prvih rezultatih je tehnika uporabna za ohranjanje čistih in suhih vzorcev za nadaljnje analize, ne pa tudi za dolgoročno ohranjanje degradiranih predmetov iz mokrega lesa in še zlasti ne za njihovo razstavljanje. Predmet je namreč po posegu zelo krhek.
Druge tehnike temeljijo na zamenjavi vode z različnimi utrjevalci in počasnem sušenju predmetov. Pri melaminski metodi vodo postopoma nadomestijo z melaminskimi smolami; tako so v RGZM v Nemčiji konservirali naše barjansko kolo. Utrjevanje lesa s polietilenglikolom (PEG), ki ima različno dolge molekule, je v svetu danes najbolj razširjena metoda, predvsem za velike objekte, denimo ladje. Podobno je mogoče konservirati s sladkorjem ali z njegovimi nadomestki, lahko pa tudi z naravnimi smolami, pri čemer morajo vodo najprej nadomestiti s topili, potem pa smolo, raztopljeno s topilom, dovedejo v les. Tehnika je precej dražja od prej omenjenih, poleg tega zaradi uporabe organskih topil lahko škoduje zdravju.
Predvsem ohranjanje
Glavni problem večine raziskav je po besedah profesorja Stoparja to, da je trajanje običajno omejeno na vsega nekaj let, kar je pri ohranjanju arheološkega mokrega lesa odločno premalo. Klasični primer je utrjevanje lesa z alumom, ki so ga na Danskem začeli uporabljati sredi 19. stoletja. Takrat se je nova tehnika zdela idealna, po 80 letih pa se je izkazalo, da so z njo na predmetih povzročili nepopravljivo škodo. Opisane novejše metode po več desetletjih uporabe in nekaj opravljenih testih pospešenega staranja za zdaj sicer še ne kažejo tako drastičnih vplivov na predmete, vendar previdnost ni nikoli odveč.
Strokovnjaki iz Restavratorskega centra ZVKDS, ljubljanske biotehniške fakultete in Mestnega muzeja so si edini, da bodo naši zanamci o tem vedeli že bistveno več in zelo verjetno razvili nove tehnike raziskovanja, ohranjanja in prezentacije mokrega lesa. Zato je prav, da je danes glavna skrb namenjena dolgoročnemu ohranjanju te naše dragocene dediščine.
