Tiskane izdaje
Onesnažen zrak nam škodi – o tem ni dvoma. Toda našega zdravja ne načenjajo toliko izpušni plini na cestah ali emisije iz industrije kot prav zrak tam, kjer se počutimo najbolj varne: doma pa tudi v zavetju pisarne, še zlasti če v njej preživimo ure in ure. Dokaz: vsebnost kemikalij, ki onesnažujejo zrak v zaprtih prostorih, v naši krvi.
Odkrila jih je skupina raziskovalcev z bostonske univerze, univerze Duke, ameriškega nacionalnega centra za okoljsko zdravje ter centra za nadzor in preprečevanje bolezni in podatke objavila v najnovejši številki revije Environmental Science & Technology. V svoji raziskavi so pregledali kri 31 bostonskim uradnikom. Vsebnost škodljivih snovi, ki so jo odkrili v njihovi krvi, so primerjali z vsebnostjo škodljivih snovi v zraku na njihovem delovnem mestu. Največ so jih zaznali v novih pisarnah in novih stavbah, prav tako v krvi tistih uradnikov, ki so delali v teh pisarnah. In ne le to: v njihovi krvi so odkrili tudi sledove snovi, ki so že deset let prepovedane.
Zrak v pisarnah in stanovanjih tako še zdaleč ni nedolžen, zlasti če upoštevamo čas, ki ga preživimo v zaprtih prostorih. Pri škodljivem vplivu primesi na naše zdravje je namreč odločilno, koliko časa smo mu izpostavljeni. Ob tem, da ljudje v mestih preživijo glavnino dneva v zaprtih prostorih, pretežni del leta celo 90 odstotkov, ni presenetljivo, da je zrak v zaprtih prostorih med dejavniki tveganja za zdravje tudi po merilih Svetovne zdravstvene organizacije.
Študije ameriške agencije za varstvo okolja celo kažejo, da je zrak v stavbah pogosto dva- do petkrat bolj onesnažen kot tisti na prostem. Ker je to zrak, ki ga pretežno dihamo, je njegova onesnaženost vse bolj predmet pozornosti ustreznih ustanov.
Glavni krivci za onesnažen zrak doma
Kaj storiti? Predvsem je dobro vedeti, kaj onesnažuje zrak, ki ga dihamo doma ali na delovnem mestu. Sam izraz »onesnaženost zraka v zaprtih prostorih« zajema široko paleto snovi iz različnih virov, z različnimi učinki na naše zdravje. Če povzamemo ugotovitve ameriške komisije za varstvo potrošniških izdelkov, so med desetimi najpogostejšimi onesnaževalci zraka v naših stanovanjih oziroma zaprtih prostorih radon, tobačni dim, plesen, ogljikov monoksid, dušikov oksid, organski plini, nanodelci, formaldehid, pesticidi in azbest. Od kod prihajajo v zaprte prostore, kakšne sledove utegnejo pustiti na našem zdravju in kako jih pregnati vsaj iz naših domov, če jih že iz drugih zaprtih, javnih prostorov ne moremo?
Radon je radioaktivni plin, ki obstaja že od nekdaj v tleh in predvsem od tam prihaja v stavbe, kjer se koncentrira v zaprtih, predvsem pritličnih in kletnih prostorih. Nevaren je zlasti zato, ker ga ne zaznamo in ne povzroča nobenih takojšnjih simptomov, po katerih bi prepoznali njegovo prisotnost oziroma bi se zavedali, da ga vdihavamo. Kot kažejo raziskave, se ga v prostorih nakopiči trikrat toliko, kot ga je v naravnem okolju na prostem. Strokovnjaki sumijo, da pri tistih, ki so mu predolgo izpostavljeni v prevelikih dozah, utegne povzročiti raka na pljučih, še bolj zanesljivo pa se to zgodi kadilcem, saj se radon »pripne« na tobačni dim, ki ga zanesljivo prinese do pljuč. Po ocenah omenjene komisije naj bi bil radon kriv za smrt od sedem do 30 tisoč ljudi na leto samo v ZDA. Naprav, ki bi radon odstranjevale iz našega zraka, ni, obstaja pa učinkovit in preprost ukrep: prezračevanje prostorov.
Enak ukrep velja tudi za druge vire onesnaženja v zaprtih prostorih, ob tem, da lahko nekatere neželene goste preženemo še z napravami za prečiščevanje zraka. Z njimi se lahko vsaj delno znebimo tobačnega dima, ki je nevaren ne le zato, ker nase veže druge škodljive primesi v zraku in jih zanesljivo »dovaža« v naša pljuča, temveč tudi zato, ker kemične snovi, ki se sprostijo ob kajenju tobaka, ostanejo v zraku še dolgo potem, ko je cigareta, cigara ali pipa tobaka že pokajena. Kako škodljiv je tobačni dim za zdravje, ni treba ponavljati. Omeniti velja le, da po novejših podatkih pasivno kajenje ni nič manj škodljivo od neposrednega, obstaja pa zelo enostaven in učinkovit način, kako preprečiti onesnaženje zraka s tobačnim dimom v zaprtih prostorih: preprosto ne kaditi. S tem preprostim ukrepom v celoti preprečite glavni vir onesnaženja zraka v prostorih.
Zračiti, zračiti in še zračiti
Žal pa ni takega recepta za izgon tistih onesnaževalcev zraka v naših stanovanjih, ki izhajajo iz tako imenovanih bioloških virov. Ali bolje rečeno, tistih organizmov, ki jim je naše bivališče hočeš nočeš tudi njihov dom. To so razne plesni, mrčes, prav tako hišne živali, ki jim je skupno, da vsak po svoje bolj ali manj prispevajo k onesnaževanju zraka v stanovanjih.
Njihov vpliv na naše zdravje je različen, vsekakor pa velja, da je eden od razlogov, zakaj se znebiti plesni in mrčesa, njihov vpliv na onesnaženost zraka. Toda pozor: nikar jih ne preganjajte s pesticidi. Tako boste le še dodatno onesnažili zrak, ki ga dihate. Ne pozabite, da je edini namen pesticidov ubijati, in gotovo si jih ne želite nenehno vdihovati z zrakom doma. Zato se, kolikor se le da, izogibajte njihovi uporabi doma, prav tako jih tam ne hranite. Tudi če jih ne uporabljamo, škodljive kemične snovi iz njihovih pločevink in plastenk neopazno prehajajo v zrak.
Enako se dogaja s hlapljivimi organskimi spojinami, ki prehajajo v ozračje zaprtih prostorov iz skoraj nešteto virov – iz barv, čistil, lepil, tiskalnikov, fotokopirnih strojev, permanentnih markerjev in še bi lahko naštevali. Recept proti preveliki izpostavljenosti je preprost: ne kupujte in ne hranite doma več takih predmetov ali snovi, kot jih potrebujete. In ko jih uporabljate, odprite okno. Prezračevanje je vsaj za zdaj najboljše orožje tudi proti prevelikim količinam škodljivih nanodelcev, ki nastajajo pri gorenju odprtih kaminov, oljnih peči in peči na drva. Poleg tega je nadvse priporočljivo preverjati, da te peči dobro delujejo.
To je osnovno navodilo tudi proti zanesljivo smrtonosnemu onesnaževalcu zraka doma, ogljikovemu monoksidu – če se ga v zraku nakopiči preveč. Brezbarven in brez okusa in vonja nastaja pri izgorevanju, in če dimniki ali peči niso očiščeni, se neopazno nabira v zraku tudi do smrtno nevarnih koncentracij. Na srečo obstajajo poceni detektorji, ki opozorijo na njegovo prisotnost – zelo verjetno bi ti preprečili smrt treh mladih ljudi prejšnji teden v počitniškem apartmaju na Rogli.
Ne drezajte v azbest
Če bivate v hiši, ki je bila zgrajena v 70. letih prejšnjega stoletja, je precej verjetno, da v ozračje vašega stanovanja še vedno pronica formaldehid – tega vsebujejo izolacijski materiali, ki so se takrat uporabljali, pa pohištvo iz iverke in nekateri kosi oblazinjenega pohištva. Če imate tako pohištvo, pazite, da v stanovanju ni preveč vlage in da ga ne pregrevate, predvsem pa ga prezračujte.
V stavbah iz tega obdobja utegne biti tudi kaj zloglasnega rakotvornega azbesta. To samo po sebi ne pomeni, da ste v taki stavbi v nevarnosti. Azbest je najbolje pustiti pri miru in ne drezati vanj, saj se tako v zrak sprostijo škodljivi delci. Zato omenjena ameriška komisija priporoča, da je azbest pametneje izolirati tako, da ni dostopen, kot pa ga odstranjevati.
Po vsem povedanem naj vas ne bo strah doma ali v pisarni globoko zadihati. Nasprotno, le okno odprite od časa do časa. Če pa ga recimo v pisarni ne morete, stopite tu in tam za minutko na zrak – a čim dlje od gruč kadilcev. Ti so hočeš nočeš oviti v pravi koktajl koncentriranega smoga.
