Kelti na sedanjem slovenskem ozemlju

O dotoku novega, keltskega prebivalstva najlepše pričajo moška in ženska keltska imena.

pon, 03.12.2012, 09:00

Naselitev Keltov na sedanjem slovenskem ozemlju, Karnov na zahodu in Tavriskov v osrednji in vzhodni Sloveniji, pomeni mejnik med halštatsko in latensko dobo, saj je povzročila velike kulturne spremembe. Da je res prišlo do prihoda novega, keltskega prebivalstva, najlepše pričajo moška in ženska keltska imena, vklesana v kamnite nagrobnike iz rimske dobe na Štajerskem, Dolenjskem in v okolici Iga pri Ljubljani. 

Posebno značilna so tista sestavljena imena, ki vsebujejo prvino mar (maro- pomeni velik), na primer Nertomaria, Magemarus, Trogimara, Diastumarus. Načrtna naselbinska raziskovanja so pokazala, da so bila utrjena halštatskodobna središča, zgrajena na vzpetinah, okrog leta 300 pr. n. št. opuščena. Nova naselja so bila postavljena v dolinah. Temeljito se je spremenila oborožitev. Za halštatske bojevnike značilne bojne sekire je zamenjal keltski dvorezni meč v železni nožnici, bronaste halštatske čelade v obliki klobuka pa železne keltske čelade z zatilnim ščitnikom in z naličnicama. Keltski bojevnik je imel poleg meča običajno še eno sulico in lesen ščit, okovan z železno ščitno grbo. Ščitne grbe, ki so jih našli v halštatskih grobovih na Dolenjskem, nasprotno lahko preštejemo na prste ene roke.

Situle so prenehali izdelovati

Spremenila se je tudi ženska noša. Uveljavile so se keltske fibule, votle nanožnice iz polkroglastih členov, steklene zapestnice in bronasti verižni pasovi. Za halštatsko dobo značilne bronaste posode, zlasti situle in kotličke, so prenehali izdelovati, do pomembne novosti pa je prišlo tudi v lončarstvu. Keltski lončarji so na hitro se vrtečem vretenu izdelovali gladke posode pretežno sive barve s skromnim okrasom vodoravnih reber in žlebičev. Le redke so okrašene z značilnim keltskim žigosanim okrasom iz koncentričnih krožcev in girland. Pomembna prelomnica se je zgodila tudi v pogrebnih običajih, saj na Dolenjskem trupel umrlih niso več pokopavali v gomile, ampak so jih sežgali in sežgane kosti skupaj z lončenimi posodami in orožjem, če je šlo za bojevnika, oziroma nakitom, če je šlo za žensko, položili v grobno jamo, izkopano na ravnem.

Opisane novosti pa se niso povsod uveljavile enako. Tam, kjer je tudi po keltski naselitvi očitno prevladovalo halštatsko prebivalstvo, na primer na Dolenjskem, je nastala prava mešanica v tvarni kulturi. V grobovih najdemo keltski meč in ščitno grbo poleg bojne sekire halštatske oblike in ročno izdelane keramike halštatskega videza. Na Kapiteljski njivi pri Novem mestu, največjem latenskodobnem grobišču na Dolenjskem, je keltska keramika v izraziti manjšini. V tamkajšnjih ženskih grobovih se pojavljajo značilne keltske zapestnice, pa tudi narebrene bronaste, ki se ne razlikujejo od halštatskih.

Kje jih je bilo največ?

Kot kaže, so Kelti prevladali zlasti na Štajerskem, na primer v Podravju in v Savinjski dolini. To lepo kažeta skupini treh oziroma štirih grobov, ki so jih pred šestimi oziroma petimi leti izkopali v Orehovi vasi blizu Maribora in v Srednici pri Ptuju. Pa še tukaj imamo v obeh primerih vsaj nekaj staroselskega. Enega od grobov v Orehovi vasi bi zaradi nekeltske sulične osti in keramične posode, narejene po halštatsko, ne mogli pripisati Keltu, grobovi v Srednici pa sicer bržčas vsi pripadajo keltskim priseljencem s severovzhoda, vendar niso bili vkopani v na novo izbrano zemljišče, ampak v halštatske gomile.

Podobno podobo kaže presenetljiva najdba, ki je leta 2010 prišla na dan v Gregorčičevi ulici v Kobaridu. Arheologi so v jarku poleg telefonske linije Berlin–Rim naleteli na ostanke najverjetneje sedmih konjskih okostij, poleg njih pa na keltske meče, keltske ščitne grbe, keltsko obročasto brzdo in izjemno, s človeškimi glavicami okrašeno votlo keltsko zapestnico v družbi z večinoma nekeltskimi suličnimi ostmi, razdelilci za jermenje uzde halštatske oblike in bronasto narebreno nanožnico, ki ima najboljše primerjave v poznohalštatskih grobovih iz 4. stoletja pr. n. št. na Dolenjskem. Glede na najdbe se zdi, da gre podobno kot na Dolenjskem za staroselce, ki so v svojo oborožitev sprejeli keltski meč in ščit in v svojo nošo nekatere prvine keltskega nakita, hkrati pa še vedno uporabljali nekatere primerke staroselskega orožja, konjske opreme in nakita.

Izr. prof. dr. Dragan Božič znanstveni svetnik Inštituta za arheologijo ZRC SAZU

Prijavi sovražni govor