Tiskane izdaje
Pobuda je nastala kot posledica stanja v okolju, kjer je zaradi urbanizacije in z njeno rastjo povezanih človekovih dejavnosti vse več ekosistemov čedalje bolj ogroženih. Toda s kakšnimi merili ugotavljati njihovo ogroženost? IUCN, najstarejša mednarodna naravovarstvena zveza, jih pojasnjuje v najnovejši spletni izdaji revije Plos One. Po teh kriterijih naj bi podobno kot rdeča seznama ogroženih živalskih in rastlinskih vrst zdaj sestavili tudi rdeči seznam ogroženih ekosistemov.
Ta naj bi, podobno kot spoštovana seznama za živali in rastline, na podlagi mednarodno sprejetih meril opozarjal na nevarnost propada nekaterih ekosistemov. Po prepričanju Davida Keitha z avstralske univerze v Novem Južnem Walesu, ki je vodil raziskavo, na kateri sloni predlog za novi rdeči seznam, naj bi ta skupaj z dosedanjima omogočil boljšo sliko stanja narave, kot jo kažeta seznama za živali in rastline vsak posebej.
Žalostni primer
Z raziskavo dvajsetih primerov ekosistemov so poskušali izoblikovati merila za oceno zdravja oziroma ogroženosti vseh ekosistemov na našem planetu, od kraških votlin do koralnih grebenov. Med ekosistemi, ki so jih obravnavali, je trenutno najbolj ogroženo Aralsko jezero. Ali bolje rečeno, Aralsko jezero je že primer propadlega ekosistema. Za njegov propad so krive človekove dejavnosti. Najprej ga je ogrozil obsežen projekt namakanja, ki sta se mu pridružila še suša in onesnaževanje, vsi ti trije vplivi pa so jezero pogubili. Rezultat je po mnenju predlagateljev kriterijev ogroženosti ekosistema enakovreden iztrebitvi rastlinske ali živalske vrste.
Preostale kategorije, ki jih predlagajo za novi rdeči seznam, so podobne kot pri dosedanjih dveh: kritično ogroženi, ogroženi, ranljivi in najmanj skrb vzbujajoči ekosistemi.
Kako ekosisteme razvrščajo?
Med dvajsetimi, ki so jih proučevali, da so izoblikovali merila za rdeči seznam, se jih približno polovica uvršča med kritično ogrožene, v drugi polovici pa je dve tretjini ogroženih in preostala tretjina ranljivih. Najbolj ogrožen, tako rekoč propadel je, kot smo že omenili, ekosistem Aralskega jezera na območju Uzbekistana in Kazahstana. Med drugimi kritično ogroženimi so raziskovalci pozornost namenili visokemu barju v Nemčiji, akacijevim gozdovom ob reki Senegal v zahodni Afriki in značilni obmorski vegetaciji v okolici Cape Towna v Južni Afriki (Cape Sand Flats – Fynbos ), v Avstraliji so taki ekosistemi Cooronške lagune, presihajoči kraški vodotoki, obalno višavje peščenjaka z močvirji ter močvirja, mokrišča in jezera v bazenu Murray-Darling, mednje sodijo tudi rastišča orjaških halog na Aljaski in karibski koralni grebeni
Do leta 2025 svetovni sistem ogroženih ekosistemov
Predlagana merila za uvrstitev na novi rdeči seznam ekosistemov bo vodstvo IUCN obravnavalo še letos. Na razpolago že imajo sredstva za pripravo tega seznama na obeh ameriških celinah. Upajo, da bodo do leta 2025 sestavili tudi svetovni sistem ogroženih ekosistemov.
Ali bo ta prispeval k ohranitvi pestrosti rastlinskih in živalskih vrst? Gotovo, a časa ni prav veliko. Kot v spletni izdaji revije Nature Climate Change opozarja Rachel Warren z britanske Univerze East Anglia, nas bo dvajset let pred iztekom stoletja v našem okolju obdajala le še polovica zdaj precej pogostih in povsem običajnih rastlinskih vrst in zgolj še dve tretjini zdaj povsem običajnih živalskih – če ne bomo drastično zmanjšali izpustov toplogrednih plinov in s tem preprečili prehitrega segrevanja ozračja. Do te ugotovitve se je skupaj s sodelavci dokopala na podlagi obsežne raziskave o možnih učinkih globalne otoplitve na rastlinstvo in živalstvo.
V raziskavo so zajeli kar 50 tisoč rastlinskih in živalskih vrst z vsega sveta. Z računalniškim modelom so določili zaželena klimatska območja, kjer te rastline in živali uspevajo. Nato so analizirali, kako se bodo verjetno ta območja v bližnji prihodnosti spreminjala oziroma se premaknila na druge geografske koordinate. Ugotovili so, da so možni tolikšni premiki, da jim marsikatera rastlinska ali živalska vrsta ne bo mogla slediti in bo izginila. Otoplitev namreč sili rastline in živali na območja, ki bi jim temperaturno bolj ustrezala, na primer višje v gore ali nižje k morju. Toda možnost njihove preselitve se drastično konča z gorskim vrhom ali na morski obali.
Raziskovalci so iz svoje raziskave namenoma izpustili tiste rastlinske in živalske vrste, ki imajo zelo omejen temperaturni razpon, saj so hoteli ugotoviti, kako otoplitev svetovnega ozračja vpliva na običajne, zdaj močno razširjene in marsikje živeče vrste. Če teh ne bi izpustili, bi bile napovedi za biološko pestrost našega planeta pred koncem stoletja še mnogo slabše.
Še je čas za rešitev
Vendar pa, poudarja Warrnova, bi utegnila biti ta slika bistveno boljša, če bomo pravočasno ukrepali. Tako so ugotovili, da če bi emisije toplogrednih plinov upočasnili in jih najkasneje leta 2017 tudi zares skrčili, bi lahko predvideno izgubo rastlinskih in živalskih vrst zmanjšali za 60 odstotkov. Če pa bi preobrat v emisijah toplogrednih plinov dosegli šele po letu 2030, bi bil ta delež lahko 40 odstotkov.
Kje bo slika boljša, kje slabša? Warrnova pojasnjuje, da bo izguba biološke pestrosti zlasti velika v Srednji in Južni Ameriki, Avstraliji, severni Afriki in jugovzhodni Aziji. Ta območja so še posebno ranljiva za spremembe v režimu padavin in za dvig temperature.
In katere vrste so najbolj na udaru? Nekatere rastlinske in živalske vrste so resda bolj odporne proti podnebnim spremembam, vendar se v tej raziskavi niso osredotočili na posamezne vrste in še zlasti ne na nekatere, o katerih se že veliko govori, kot so polarni medvedi. Predvsem so hoteli ugotoviti, kolikšen utegne biti učinek podnebnih sprememb na čim večje število vrst. Pri tem so bili precej konservativni, niso na primer upoštevali interakcij med rastlinami in živalmi, ki bi lahko pospešile propad nekaterih vrst. Prav tako niso upoštevali vpliva skrajnih vremenskih pojavov, ki tudi utegnejo biti pogostejši. Že brez tega ugotovitve, do katerih so prišli, vzbujajo skrb.
Če ne bomo kmalu obrnili trenda izpustov toplogrednih plinov v ozračje, pa se ne bomo znašli le v na pogled manj pestrem okolju, marveč bomo osiromašeno biološko pestrost občutili na lastni koži, v želodcu in še marsikje. Upad števila rastlinskih in živalskih vrst pomeni tudi upad storitev, ki jih za nas, pa če se tega zavedamo ali ne, opravljajo številni organizmi.
