Mojca Kumerdej, kultura
Maja Smrekar in Špela Petrič sta v polje hibridne umetnosti, vstopili vsaka s svojega konca: Maja skozi umetnost, Špela skozi naravoslovje. Njuno »širokopasovno« delovanje traja od začetka študija, med katerim sta bili za svoje dosežke tudi nagrajeni.
Maja je po diplomi na oddelku za kiparstvo ALUO vpisala podiplomski študij na oddelku za video in nove medije, Špela se je po diplomi iz biologije posvetila biomedicini in letos doktorirala na medicinski fakulteti v Ljubljani, kjer je na inštitutu za biokemijo tudi zaposlena. Maja Smrekar, ki med drugim raziskuje fenomenologijo prostora, je sodelovala v večmedijskih performansih in gledaliških predstavah, v svoje avtorske projekte pa je vse pogosteje vključevala sodobne tehnologije.
Špela Petrič je ob biologiji nastopala v performansih in gledaliških predstavah in leta 2006 izdala pesniško zbirko Tlačenke in narastki. Ob teoretskem delu pišeta kolumne, Maja je lani umetniško vodila festival intermedijske umetnosti Haip10/Nova narava v ljubljanski Kiberpipi, Špela pa je med drugim asistentka za biokemijo na medicinski fakulteti.
Njuni avtorski projekti se v zadnjem času gibljejo v polju bioumetnosti, kjer se umetnost križa z biomedicinskimi praksami. V pogovoru smo se osredotočile na dva njuna projekta: CTCAG recognition/spoznanje, v katerem se je Špela letos pozimi lotila strokovnih, družbenih in intimnih učinkov genetskih raziskav, v živi instalaciji MaSm Metatransformacija pa Maja v sodelovanju s Špelo tematizira starodavno človeško obsesijo do križanja bioloških vrst; Metatransformacija, v kateri je Maja delček svojega DNK vstavila v DNK kvasovke, je v Galeriji Kapelica na ogled do torka, vsak dan med šesto in osmo uro zvečer pa Maja in Špela v sodelovanju z obiskovalci v živo predstavljata različne tehnološke faze in vsebinske ravni Metatransformacije.
Maja, kaj je tisto v znanosti, kar ste pogrešali v umetnosti, in kaj ima umetnost, Špela, česar znanost nima?
Maja Smrekar : Že med študijem kiparstva na ALUO mi je bilo jasno, da bo material, ki ga bom uporabljala v svojem umetniškem delu, ustrezal duhu tega časa in naši vsakdanji realnosti. Zato je znanost skozi poskus vzpostavitve objektivnega stališča, ki bi bilo zanimivo širši javnosti, ključno izhodišče mojega umetniškega raziskovanja.
Špela Petrič: Moj odgovor je podoben, le prihajam z druge strani. Med študijem naravoslovja sem ugotovila, da se metodologija dela v naravoslovju ne stika dovolj s preostalim življenjem, sama pa sem čutila potrebo po refleksiji tega, kar počnem. Ob študiju sem se ukvarjala s poezijo, gledališčem in performansom, potem pa sem prišla do spoznanja, da za tehniko svojega raziskovanja, ustvarjanja in izražanja lahko uporabim to, kar najbolje poznam – širšo biologijo.
V projektu CTCAG – recognition/spoznanje, ki ste ga letos pozimi, Špela, izvedli na inštitutu za biokemijo, ste se lotili genetskih analiz komercialnih ponudnikov in kliničnih genetskih raziskav. Med drugim ste v kratkem dokumentarcu izpostavili dva pojma – medikalizacijo in genetizacijo, pri čemer se s slednjo srečujemo šele zadnje desetletje. Katera je ključna razlika med njima?
ŠP : Gre za dva filozofska pogleda in pristopa k vlogi medicine v sodobni družbi. Starejša teorija družbene medikalizacije vzpostavi posameznika pacienta, ki vstopi v zdravstveni sistem, kot pohlevno telo brez lastne volje, podrejeno zdravstvenemu sistemu. V genetiki pa informacije ne pomenijo bolezenskega simptoma, ampak kažejo povečano tveganje za razvoj določene bolezni.
Zoper nekaj, o čemer ni jasno, ali se bo razvilo ali ne, pa ni mogoče ukrepati. Zato je med pojavi, ki jih zasledimo kot posledico genetizacije družbe, emancipacija posameznika, ki mora izbrati, ali želi pridobiti informacije o svojem genotipu, kot tudi o tem, kako bo s temi informaciji upravljal. Zdravstvena ustanova pa mu podatke na strokovni ravni le interpretira in svetuje o njegovih možnostih. Vendar je ta avtonomnost navidezna, saj je posameznik hkrati pod pasivnim pritiskom, ki spodbuja k načinu življenja, ki ga družba dojema kot zdravo, neoporečno.
Preden pokomentiramo genetske analize, ki sva si jih pri komercialnem ponudniku Geneplanet v okviru vašega projekta dali izdelati tudi midve z Majo, se osredotočimo na drugi del vašega projekta, v katerem ste opravili testiranje za mutacijo gena BRCA2. Mutacija tega gena je lahko odgovorna za nastanek raka na jajčniku, za katerim je zbolela vaša mama in pred dvema letoma tudi umrla, pri čemer ni znano, ali je bila nosilka omenjene genske mutacije. Vaš test je bil na srečo negativen, v nasprotnem pa bi bil rezultat zelo skrb zbujajoč, saj prisotnost mutacij v genu BRCA2 napoveduje 80-odstotno verjetnost za razvoj raka na dojkah in 60-odstotno verjetnost za razvoj raka na jajčniku. V katerih primerih se znotraj klinike izvaja genetsko testiranje, ki je neprimerno bolj zanesljivo od komercialnih genetskih analiz, ki so predvsem svetovalne?
ŠP: Na splošno ima vsak posameznik svojevrstno kombinacijo genotipov oziroma alelov za različne lastnosti. Le redke bolezni, kot sta na primer cistična fibroza ali hemofilija, so monogenske, kar pomeni, da določena lastnost izvira iz okvare enega samega gena, in kar je mogoče z genetskim testom zelo natančno diagnosticirati. Večina bolezni je multifaktorskih, torej nastanejo zaradi interakcije med različnimi geni in okoljem. Na splošno zdravnike bolj kot genetska informacija zanima, od česa so umrli posameznikovi sorodniki. Iz družinske anamneze in fenotipa, torej videza, je namreč mogoče natančneje kot iz omejene genetske analize napovedati, katere težave lahko pričakuješ v starosti.
Če za rakom na dojki – ki se v redkih primerih lahko pojavi tudi pri moških – zboli en sam član družine, ni suma na družinsko genetsko obremenjenost. Če zboli več družinskih članov, med njimi tudi zelo mladi ljudje, pa zdravniki svetujejo zelo pozorno spremljanje morebitnih sprememb. Sama sem se v performansu testirala za mutacijo gena BRCA2, ki je značilna za slovensko populacijo, vendar pa se mutacija lahko pojavi tudi na kakem drugem delu gena. Čeprav v mojem primeru ni bilo zelo očitnega indica, da gre za genetsko pogojeno bolezen, sem izvedbo projekta doživela z veliko tesnobe. Kot znanstvenik si lahko zelo realen, operiraš s številkami in verjetnostmi, ko pa gre za tebe samega, se osvetli čisto druga, subjektivna plat medalje.
S kakšnimi pričakovanji in občutki, Maja, ste si dali napraviti genetsko analizo in kako doživljate še čisto sveže rezultate, ki sta jih s Špelo prejeli le nekaj ur pred našim pogovorom?
MS : Moj odnos do tovrstnega testiranja je že od začetka ambivalenten. Zanj sem se odločila impulzivno, a hkrati zaradi želje po raziskovanju tega področja v socialnem kontekstu. Toda že isto noč me je tlačila mora, v kateri me je družba želela evtanazirati.
Sanje sem si pojasnila s tem, da kot umetnica podzavestno čutim pritisk družbe, ki me posredno skozi javna sredstva financira in zato seveda od mene pričakuje, da se svojih umetniških projektov lotevam s polno odgovornostjo, pri čemer ni dvoma, da je moja želja po genetskem testiranju hkrati odraz želje Drugega. Ob prejemu genetske analize sem si, spet impulzivno, želela najprej ogledati domnevno zgodovino svojih prednikov, a sem nato v zadnjem hipu kliknila na razdelek z boleznimi, ki me je sprva prijetno presenetil. (smeh) V vsakem primeru je torej jasno, da tovrstne analize med drugim ciljajo na posameznikovo najbolj primarno narcisoidnost in z njo spretno manipulirajo.
Genetska analiza med drugim vsebuje podatke o dovzetnosti za dvajset bolezni. Kaj naj stori človek z informacijo, da ima, na primer, povišano nagnjenost za alzheimerjevo ali kako drugo hudo bolezen?
ŠP : Analiza skuša biti razumljiva vsem, vendar za posredovano interpretacijo stojijo povezave na strokovne članke s konkretnimi raziskavami in znanstvenimi komentarji. Visoka zanesljivost napovedi pomeni, da je dokazana znatna povezava med genotipom in patološkim stanjem oziroma lastnostjo, ob manjši zanesljivosti pa je tudi informacija manj relevantna.
Doslej sem že zbolela za dvema hujšima dednima boleznima, bila sem prepričana, da bom za njiju imela povišano tveganje, a zanimivo – genetska analiza kaže, da je moje tveganje za ti bolezni celo zmanjšano glede na preostalo populacijo. Po drugi strani pa je navedeno povišano tveganje za druge avtoimune bolezni, kar se sklada z mojo anamnezo.
Medtem ko so rezultati o odzivnosti na določena zdravila zelo uporabni in se ženske za informacijo o prednikih, sledljivih po kromosomu Y, lahko obrišemo pod nosom, saj tega kromosoma nimamo, pa se mi zdi precej velik razpon zanesljivosti oziroma nezanesljivosti analize osebnih lastnosti. Medtem ko z lahkoto preverimo izsledke o naši barvi oči in polti, so že teže preverljive lastnosti npr. presnova kofeina, odpornost na okužbo z norovirusi, inteligenca in mišična eksplozivnost glede na vzdržljivost. Kaj menita o izsledkih teh genetskih analiz?
ŠP : Kot ilustrativni primer bi navedla rezultat testa o inteligenci. Na podlagi polimorfizmov dveh genov v analizi zaključijo, ali bo posameznik na IQ-testu dosegel povprečen, rahlo nadpovprečen ali nadpovprečen rezultat. Podrobnejši pregled člankov pa osvetli, da gre za raziskave, ki so jih izvedli v družinah na Nizozemskem, kjer so za eno od področij IQ-testov ugotovili, da imajo posamezniki s tem genotipom približno dva odstotka višji rezultat kot preostali člani družine. V resnici je torej trditev »na IQ-testu boste verjetno dosegli povprečen rezultat« povsem zavajujoča.
MS: Mene veliko bolj kot faktor strahu, ki ga pri analizi želi sprožiti hierahično na prvo mesto postavljeno soočenje z možnostjo neozdravljivih bolezni, osebno prizadene soočenje z realnostjo, ki jo vzpostavi elitistični potrošniški kontekst takšne analize. Analiza stane 400 evrov, kar je znesek nekaterih slovenskih plač. To seveda pomeni, da so analize namenjene premožni ciljni skupini, v kontekstu čaščenja kulta zdravja brezhibnega sodobnega človeka, kar se postavlja kot velika vrednota.
Tovrstni elitizem postaja vse bolj opazen tudi v širšem zdravstvu. Možnost testiranja sem imela, ker je bilo to všteto v produkcijske stroške umetniškega projekta Špele Petrič, sicer si tega ne bi mogla privoščiti. V zvezi s tem se mi zdi tudi skrajno sporna povezava podjetja z zavarovalnico, ki ti jo ponudijo kot, citiram, »bombonček«, ki ga lahko sprejmeš ob prejemu rezultatov, ter hkrati navajanje zdravil za preventivo vseh omenjenih bolezni ob prejetih rezultatih, za katera pa nikjer ni podane informacije, ali bi jih (posameznik) moral plačati ali ne. Poleg soočanja z možno bodočo realnostjo svoje klinične patologije me torej bolj straši prihodnost, ali si bom, če zbolim za katero od dvajsetih skoraj neozdravljivih bolezni, kot posameznica, ki nima močnega finančnega zaledja, sploh lahko privoščila zdravljenje. To je zame največje subverzivno nasilje, s katerim se soočiš pri tovrstni analizi.
Špela, nedavno ste mi omenili, da so takšna genetska testiranja danes že zastarela in so v ZDA od letos, če se ne motim, celo prepovedana?
ŠP: Genetska testiranja so se na trgu najprej pojavila prav v ZDA, kjer so bila širše dostopna, na koncu so opremo za testiranje prodajale celo lekarne. Četudi je sprva kazalo, da je ključna nevarnost povezana z varovanjem osebnih podatkov, se je zapletlo čisto drugje. Ker si ljudje svojih genetskih rezultatov niso znali interpretirati, so začeli panično in hipohondrično hoditi k zdravnikom in na podlagi svojih rezultatov zahtevali preventivno zdravljenje. V ZDA tako potekajo postopki, s katerimi bo ameriška Food and Drug Administration odslej strogo regulirala komercialno dostopne genetske teste.
V Sloveniji so pred kratkim ustanovili podjetje DiaGenomi, ki se osredotoča na ciljano uporabo genetskih podatkov, na primer, kako obolelemu za rakom glede na genotip tumorja po posvetovanju z njegovim onkologom in drugimi strokovnjaki napovedati možnost njegove ponovitve in tako izbrati najustreznejši kemoterapevt za čim bolj učinkovito zdravljenje. Medtem ko ta pristop ni utopičen, temveč zelo konkreten in podprt z znanstvenimi dokazi, so splošne, lahkotne genetske analize na zelo tanki (moralni) črti.
Maja, vi se v projektu MaSm Metatransformacija, ki je postavljen v Galeriji Kapelica in pri katerem kot strokovna sodelavka sodeluje Špela, lotevate drugih zmožnosti molekularne biologije – rekombinantne DNK oziroma povezav DNK-jev različnih vrst organizmov. Kako se vam je sploh utrnila ideja, da povežete DNK kvasovke in tistega odseka vaše DNK, ki je odgovoren za proizvodnjo mlečne kisline?
MS : Na začetku sem bila fascinirana z molekularnimi ravnmi delovanja organizmov in s tem, kar imenujem molekularna proizvodna zmogljivost. Znotraj tega se mi je zdelo zlasti zanimivo polje evolucijskega preseka med človekom in drugimi organizmi, o čemer sva se veliko pogovarjali s Špelo, ki se je v svojem doktoratu ukvarjala prav s kvasovko. Poleg tega se mi zdi zanimivo, da DNK vsebuje zelo veliko genov, od katerih so nekateri izraženi, drugi pa neizraženi, torej konvergenca nevidnega v vidno.
Kvasovka, ki je vsebovala Majin gen, katerega produkt je na lastno odgovornost mogoče poskusiti v Galeriji Kapelica, je gensko spremenjeni organizem (GSO). Ali se izraza GSO namerno izogibate in namesto tega govorite o rekombinantni DNK?
MS: Res je, in to iz več razlogov. Najprej zato, ker vse, kar je povezano z izrazom GSO, pri širši javnosti vzbuja strah, če ne celo paniko, ki ga populistično radi izkoriščajo tudi mediji; drugi razlog je, da je projekt obogaten z umetniško-poetičnimi, družbeno-diskurzivnimi in tehnološkimi pristopi, ki sežejo veliko dlje od obravnavanja politike GSO, poleg tega pa mnogi biotehnološki postopki, ki smo jih uporabili za izvedbo transformacije tega organizma, niso zgolj tehnologija rekombinantne DNK, ampak sodijo v širšo molekularno biologijo. Zavestno smo se odločili za komunikativen pristop, s katerim občinstva ne zavajamo, ampak ga z izrazoslovjem in postopki o tem področju informiramo.
Ker GSO ni dovoljeno spacati doma v kuhinji, ste gotovo morali čez varnostni protokol?
MS: Ko smo s strokovnimi sodelavci zasnovali biotehnološki načrt izvedbe molekularne ravni projekta, nam je bilo jasno, da ga ni mogoče izvesti drugje kot v zaprtem laboratorijskem okolju. Ker sva s Špelo za izvedbo te ravni projekta potrebovali primeren prostor in tehnologijo, sva za sodelovanje zaprosili inštitut za biokemijo ljubljanske medicinske fakultete, ki ima laboratorij z dovoljenjem za delo z gensko spremenjenimi organizmi iz prvega varnostnega razreda. V dogovoru z vodjo inštituta dr. Ano Plemenitaš sva lahko zunaj delovnega časa uporabljali njihov laboratorij, kamor pa sem imela vstop zgolj v Špelinem spremstvu, ki je tam zaposlena in je bila tudi odgovorna za proces najinega sodelovanja.
Že od začetka se mi je zdelo zelo pomembno s publiko vzpostaviti interaktivno komunikacijo in javno prikazati produkt, ki bi ga obiskovalci lahko tudi zaužili. Pri tem je bilo treba upoštevati dejstvo, da gensko spremenjenega organizma brez analiz in potrebnih dovoljenj ne le ni dovoljeno prenesti v okolje, prepovedano je tudi njegovo ponujanje v konzumiranje. Če bi želeli ta sistem z laboratorijskimi gensko spremenjenimi sevi prenesti v zunanje okolje, bi morali po zakonu prijaviti laboratorij prvega, od štirih najnižjega varnostnega razreda, za kar je potrebno veliko dovoljenj, sodelavcev, birokracije.
Tako sva se z Jurijem Krpanom, galeristom in producentom Galerije Kapelica, obrnili na oddelek za biotehnologijo ministrstva za okolje in prostor in tam predstavili vse tehnološke in vsebinske vidike projekta. Prosila sem jih, naj mi svetujejo, kako izvesti projekt v zunanjem okolju v obliki, kot sem si jo zamislila, ne da bi kršila zakone in – kar je najpomembneje – potencialno ogrožala okolja in zdravja ljudi. Naši sogovorniki – strokovnjaki biotehnologije – so nam svetovali, naj v laboratoriju v Galeriji Kapelica, kjer predstavljamo delo, ki smo ga sicer izvedli v zaprtem laboratoriju, zaradi varnosti izvajamo v zaščitenem vzpostavljenem okolju izključno z mrtvimi sevi, ki niso GSO.
Produkt fermentacije, ki je nastal v registriranem laboratoriju, torej ni GSO. Ta napitek, ki ga je možno v Galeriji Kapelica zaužiti na lastno odgovornost, pa sva filtrirali s filtrom 0,2 mikrometra, ki odstrani vse mikroorganizme iz napitka – tudi GSO. Tako lahko zagotovim, da v Galeriji Kapelica ni navzoč GSO in da torej ne kršimo zakona o ravnanju z GSO. Prav tako smo se o tveganjih glede fermentacijskega produkta pogovorili s strokovnjaki na biotehniški fakulteti, kjer smo opravili nekatere analize napitka.
Ali lahko na kratko in enostavno pojasnita postopek združitve DNK-jev kvasovke in Maje?
MS : Pri projektu smo za izhodišče vzpostavili primerjavo glikolizne metabolne poti, ki poteka v celicah človeškega telesa pri anaerobnem celičnem dihanju, in metabolne poti mikroorganizma, ki poteka pri procesu fermentacije. Z znanstveno metodo transformacije mikroorganizma smo v kvasovko Saccharomyces cerevisiae vstavili moj gen z zapisom za encim laktat dehidrogenazo. Ta je povzročil, da je v metabolizmu mikroorganizma prišlo do spremembe v glikolizni metabolni poti. Pri kvasovki v anaerobnih razmerah nastane proces fermentacije, med katerim se produkt glukoze – piruvat pretvori v alkohol in CO2. V našem primeru transformirana kvasovka v procesu fermentacije poleg alkohola in CO2 proizvede še nekaj mlečne kisline.
Pri človeku sicer glukoza v aerobnih razmerah oksidira v procesu celičnega dihanja do CO2 in H2O, kar je najučinkovitejša izraba glukoze v metabolizmu celice. Kopičenje mlečne kisline v mišicah, ki zaradi nepopolne oksidacije med pospešenim gibanjem telesa nastane v anaerobnih razmerah, pa je eden najpomembnejših mehanizmov izčrpanosti človeškega organizma. Proces mlečnokislinskega vrenja, kot poteka pri človeku, smo torej z biotehnološkimi metodami realizirali v molekularno edinstvenem mikroorganizmu, kjer je njegova molekularna proizvodna zmogljivost zavzela vlogo himere obeh organizmov, človeka in kvasovke.
Mar to pomeni, da ko nagnemo epruvetko Maja-vina, spijemo tudi del Maje?
MS : Gensko spremenjena kvasovka, ki je sodelovala pri procesu fermentacije napitka, vsebuje del moje DNK, prefiltrirani napitek ga ne vsebuje – tudi zato je projekt predstavljen tako, da pojasnjuje vse strokovne ravni izvedbe. Kvasovko, ki med vrenjem za hranilo potrebuje sladkor, bi lahko dali tudi v vodo, a smo se z ironijo do lokalnega prostora, kjer je afiniteta do alkohola zelo velika, odločili za folkloren vinarski pristop in vstavili mikroorganizem v grozdni sok.
ŠP: Objektivno napitek ni problematičen, ker bi vseboval Majino DNK. Poučeni se ne bojimo genov samih, ampak posledic njihovih produktov, ki nenapovedljivo posežejo v metabolizem rekombinantnega organizma. Z obrazcem, ki ga mora obiskovalec podpisati pred pokušnjo napitka in na katerem je med drugim pojasnjeno, da napitek ne vsebuje GSO, obiskovalce opozarjava tudi na zavajanje potrošnikov s pojmom DNK, kot v primeru DNAge kreme proizvajalca Nivea, ki za potrebe trženja izkorišča popularnost genetske ikonografije.
Čudovit delovni prostor, kjer se izvaja delo z mrtvimi sevi, je umetniški artefakt, ki ste ga skonstruirali, poleg tega postavitev vključuje video, kjer je predstavljen vaš ustvarjalni proces. A kljub temu se med obiskovalci pojavlja vprašanje: Kje je tu umetnost?
MS: Ta diskurzivni modularni lab sva kot mobilni zaprti laboratorij idejno zasnovala z Markom Žavbijem, ki mi je strokovno svetoval o estetski ravni izdelka in njegovih tehnoloških okvirih, ki so potrebni za funkcionalnost takega sistema. Pri oblikovanju sva združila pristope tehnološke funkcionalnosti, industrijskega dizajna in kiparske zavesti, tako da je objekt povsem funkcionalen, obenem pa oblikovan z vizualno inteligenco, ki pri podobnih napravah najpogosteje umanjka.
Na razstavi je tudi pojasnjeno izhodišče projekta s primerjavo metabolnih poti mikroorganizma kvasovke in metabolne poti, ki poteka v človeški celici, predstavljena je videodokumentacija, ki prikazuje delovni proces, ki sva ga s Špelo izvajali v laboratoriju, animacije pa predstavljajo delovanje izvedenih biotehnoloških protokolov na molekularni ravni. Celotna instalacija je postavljena z natančnim dramaturškim razmislekom o prostoru in dinamiki obiskovalcev/uporabnikov v njem in je v slogu vseh drugih ravni projekta tudi na reprezentativno-uporabniški ravni hibrid med ustaljenimi umetniškimi oblikami, saj vključuje dinamike dogodka, instalacije in bodyarta, vendar slednjega ne tako, kot se je to počelo v 90. letih prejšnjega stoletja, ampak kot neinscenirana reprezentacija realnosti v javnem prostoru.
Fenomenološko pa Metatransformacija izhaja iz mojega proučevanja antropologije strahu. Zanima me, od kod izvira splošni strah pred gensko spremenjenimi organizmi. Moja teza je, da gre po eni strani za tesnobo pred soočenjem z možnimi realnostmi našega obstoja tako v preteklosti kot v prihodnosti in znotraj tega tudi s soočanjem z zavestjo, da bodo naši nasledniki drugačni od nas.
Tu vzpostavim tezo o potencialnem nadaljevanju človeške evolucije v tesni povezavi s kapitalom in možno kolonizacijo molekularne ravni človeškega materiala. Poleg tega človeška civilizacija skozi mitologijo, gnozo in filozofijo že od nekdaj razmišlja o križanju različnih vrst. Vendar pa je znotraj te paradigme križanje in mešanje vrst vedno v domeni Boga, kot so v domeni Boga naravni zakoni, ki so bili nato preoblikovani v družbene zakone. Naučeni smo, da ne smemo kršiti niti naravnih niti družbenih zakonov.
Ob tem pa je zanimivo naslednje: četudi demokratična humanistična stališča vsebujejo velik odpor do fašističnih aspiracij o čisti rasi, pa se velja vprašati, zakaj čutimo tako velik odpor do križanja različnih vrst, ali se natanko ob tem ne soočamo s svojim lastnim fašizmom, ki je primerljiv z odporom na primer do istospolnosti? Ne nazadnje je poetičnost projekta tudi v tem, da je bil material za izvedbo vendarle vzet iz moje krvi in da obiskovalec ob tem, ko se odloči použiti produkt ustvarjalnega procesa, sprejme odgovornost za svoje telo oziroma ga Metatransformacija želi navesti k razmisleku o odgovornosti in lastništvu svojega telesa.
To pomeni, da je do vseh tehnoloških in znanstvenih fenomenov, ki prepredajo našo realnost, treba zavzeti kritično držo, ki ta področja demistificira. Kajti zavest, da živimo v sistemu biopolitike, privede do spoznanja, da biopolitika pomeni tudi sobivanje s sistemi oblasti/moči v močnem ustroju kapitalistične ekonomije, in ravno procesi fetišiziranja in zavestnega neinformiranja podpirajo življenje znotraj tovrstnega zaprtega sistema.
V slovenskem prostoru v bioumetnosti poleg vaju deluje še Polona Tratnik, ki se ukvarja z gojenjem las v umetnem okolju, pa tudi sicer v mednarodnem prostoru v bioartu prevladujejo avtorice. Ali morda razlog tiči v tem, da imamo ženske drugačen in bolj izostren odnos do telesa kot moški zato, ker je žensko telo neprimerno bolj na udaru, in to od videza, medikalizacije do koncepta o »rojevanju kot najpomembnejši vlogi ženske«?
ŠP : Delo z živimi organizmi je na neki ravni zelo intuitivno, če »intuicijo« definiramo kot znanje, ki smo ga tako ponotranjili, da se njegovega izvora več ne zavedamo. Pri tem je ključno, da smo pozorni na informacije o stanju živega bitja, jih interpretiramo in vključimo v svoj odziv – in to bolje uspeva senzibilnim posameznikom.
MS: Mogoče je še vedno na delu preveč posploševana logika o »moških« in »ženskih« področjih delovanja in na drugi strani reakcija na nekatere družbenopolitične subverzije nasilja: bolj ko si na udaru (pravica do splava, evtanazije, pritisk v zvezi s kultom mladosti, genetske analize in križanja vrst, različni faktorji strahu, ki jih sprožajo mediji...), bolj stremiš k izpostavljanju teh problematik, s čimer sprejemaš odgovornost za svoje telo, obenem pa družbi posreduješ svoje emancipirano stališče.