Tiskane izdaje
V mislih imam seveda okroglolistno rosiko (Drosera rotundifolia), tisto drobceno rožico, ki deluje kot sonce z žarki in jo je komaj moč opaziti. Skrita v mahovju, na vlažnih močvirnih tleh visokih šotnih barij, je prava redkost in zato je srečanje z njo vedno veliko veselje. Vsaj zame.
Čeprav raste na vsaj 39 lokacijah po Sloveniji, a vedno na vlažnih močvirnih tleh, sva se tokrat srečali na domačem Pohorju, na gozdnem slemenu 1200 metrov nad morjem, med Tremi Kralji in Osankarico, na zavarovanem območju Črnega jezera. Zaradi organskih odpadkov odmrlih rastlin in živali, ki so se nabirali na dnu sicer umetno poglobljenega jezera ter ustvarjali debelo plast mulja temne, skoraj črne barve, je jezero dobilo ime Črno, čeprav je voda v njem kristalno čista. Danes je območje jezera zaradi pestrega ekosistema, redkih rastlinskih in živalskih vrst zavarovano kot gozdni rezervat.
Že kot otrok sem rada zahajala k temu črnemu biseru sredi avtohtonih smrekovih gozdov in skušala najti povodnega moža, Jezernika, ki po legendi živi v vsakem pohorskem jezeru, torej tudi v Črnem, in kot pravi izročilo, skrbi, da je na Pohorju vedno dovolj vode. Tokrat sem že ob prvih žarkih zgodnjega poletnega jutra čakala na odseve s soncem obsijanega ruševja in smrek v jezeru. V resnici sem si še bolj želela videti meglice, s katerimi me je kot gimnazijko »okužil« žal že pokojni mariborski naravovarstvenik Mirko Šoštarič. Doma je imel krasno črno-belo fotografijo Črnega jezera z meglicami, ki so poplesovale nad vodno gladino. V vsej svoji dolgoletni karieri raziskovanja in potepanja po Pohorju, jih je Šoštariču uspelo fotografirati le enkrat. Še danes se spomnim, s kakšnim navdušenjem sem poslušala njegove pohorske zgodbe in dogodivščine, pa o jezeru in skrivnostnih devah, pri čemer so njegove oči še posebej žarele. O Pohorju je sploh govoril z velikim spoštovanjem. Pa tudi o drugih biserih, ki so tam doma. Eden takih je zagotovo tudi mesojeda rastlina, okroglolistna rosika.
V Sloveniji imamo tri
Med rosikami je v Sloveniji najpogostejša. Njeni sorodnici dolgolistna (Drosera anglica) in srednja (Drosera intermedia) sta vezani bolj na nizka barja in rasteta v tesnejšem stiku s talno vodo, medtem ko je okroglolistna izključno rastlina visokih barij. Rosika je bila prva rastlina, za katero so ugotovili, da se hrani z žuželkami; srednjo rosiko je že leta 1554 opisal holandski naravoslovec Dodoens, njeno kulinarično strast pa je podrobno razkril tudi Charles Darwin leta 1875. Največ vrst rosik sicer živi v Avstraliji in na Novi Zelandiji; na severni polobli jih je sedem, od tega uspevajo v Sloveniji kar tri, že zgoraj omenjene vrste.
Okroglolistno rosiko bomo s pozornim očesom našli med ali pa v bližini šotnega mahu (Sphagnum), nekaterih šašov (Carex), ločja (Juncus), mahovnice (Oxycoccuus), rožmarinke (Andromeda polifolia) ali vrese (Calluna vulgaris). Le tri do pet centimetrov velika je in raste v obliki rozete, iz centra pa izraščajo dlakavi listi. Čeprav tudi zacveti in pozno poleti lahko občudujemo njene bele do rožnate petštevne cvetke, združene v malocvetna socvetja, niso cvetovi tisti, ki pritegnejo največ pozornosti. Glavna zanimivost so listi, pokriti s pecljatimi žlezami, ki delujejo kot laski, na katerih se blešči rosna kapljica. Po tem je tudi dobila ime rosika; namreč drosos pomeni v grščini rosa, rotundifolia pa je latinsko okrogel list. Morda ni odveč, če poudarimo, da te kapljice sicer niso kapljice jutranje rose, pač pa žlezni izločki, s katerimi rastlina zunanje prebavi drobne živalce, ki zaidejo nanjo.
Več vrst žužkojedih rastlin
Poleg rosik v Sloveniji živi še kar nekaj rastlin, ki so prilagodile svoj način prehranjevanja in postale žužkojede. Najpogostejše, poleg že omenjenih, so mastnice (alpska in navadna), ter mešinke (navadna, mala, srednja in južna). Spremenjen način prehranjevanja je pogost v močvirnatem okolju, ki je revno s hranljivimi snovmi, zlasti z dušikom in mikroelementi. Rastline lahko preživijo, v kolikor postanejo zelo skromne ali pa če same poskrbijo za hranila in postanejo žužkojede. Mesojedke so morda s filmskih platen dobile nekoliko grozljiv prizvok in se jih drži sloves požrešnih rastlin, a v naravi lahko z nekaj ujetimi žuželkami rastlina shaja zelo dolgo, tudi vse poletje. Še prej pa morajo žuželke privabiti, jih ujeti in prebaviti. Privabljajo z barvo, obliko, nektarjem, pa tudi z vonjem. Del lista je preoblikovan v past, v katero se žuželke ujamejo. Lahko je aktivna, kadar se past premika, ali pa pasivna, ko miruje. Mesojede rastline svoj plen, odvisno od tipa pasti, v katero se ujame, utopijo, ali pa pokončajo na različne kemijske načine, nazadnje pa prebavijo s prebavnimi encimi.
V past preobražene polovice listnih ploskev imajo v notranjosti tri zelo tanke dlačice, ki delujejo kot senzor in stikalo; tako rastlina tudi varčuje z energijo in ne sproža pasti prepogosto, to je ob vsakem stiku z žuželko, pač pa le s tàko, ki je ravno dovolj velika zanjo.
Okroglolistna rosika je na seznamu ranljivih vrst, a sta morda drugi dve vrsti še celo bolj ogroženi. Pa ne zaradi trganja in nabiranja, čeprav je med zeliščarji zaradi svojih zdravilnih učinkovin zelo cenjena. Mnogo bolj jo ogrožajo spremembe rastišč, zlasti melioracije. Vse pogosteje ljudje skušamo močvirja spreminjati v ribnike, vanje naseljevati neavtohtone ribe, kar vpliva posredno in neposredno tudi na celotno favno in floro mokrišč. Tudi turizem ni povsem neškodljiv.
In Pohorje postaja tudi turistično vedno bolj zanimivo, pohodniki odkrivamo svežino in tisti gozdni raj, v katerem najdemo svoj mir. In prav je tako. Le z zavestjo hodimo okoli, in ne divjajmo s štirikolesniki in podimo okoli sebe vse živo, pač pa se raje naužijmo pohorskega zraka. Pa bo. Ne le za rosiko, pač pa tudi za druge redke rastlinske in živalske vrste, ki so si izbrale ta del Slovenije za svoj dom.
Dr. Petra Draškovič, Prirodoslovno društvo Slovenije
