Močan žarek upanja za vse s pešajočim spominom

Znanost je v iztekajočem se poletju postregla s spodbudno novico za vse, ki z minevanjem let vsaj občasno doživijo neprijetno presenečenje, ko se na lepem ne morejo in ne morejo spomniti, kje so pustili ključe od avtomobila – in prestrašeno pomislijo, da so to morda začetki zloglasne alzheimerjeve bolezni.

V obsežni študiji, tik pred koncem avgusta objavljeni v reviji Science Translational Medicine, je bilo neizpodbitno ugotovljeno, da je pešanje spomina, tako značilno za staranje, samostojen sindrom, povsem nepovezan z »alzheimerjem«. Še več, v nasprotju s to strašno boleznijo, pred katero trepetajo milijoni, je nerazveseljivi proces pešajočega spomina po vsem sodeč mogoče zaobrniti, morda pa celo preprečiti oziroma »pozdraviti«.

Skupina znanstvenikov je pod vodstvom slovitega nevropsihiatra in nobelovca dr. Erica Kandla z ameriške (zasebne) univerze Columbia med smelo raziskavo uporabila tako človeške možgane kot možgane miši. In z medsebojno primerjavo rezultatov so avtorji prvič nakazali možnost, da je tako imenovano kognitivno staranje – po domače: starostno pešanje spomina – morda zgolj posledica molekularnih okvar.

V nasprotju z dosedanjimi znanstvenimi dognanji, ki ljudem s pešajočim spominom niso imela ponuditi skoraj nič zares uporabnega, avtorji tokratne študije ugotavljajo, da bodo ustrezna prehrana, specifične oblike vedenja, nazadnje pa celo posebna zdravila lahko blagodejno vplivali na omenjene molekularne mehanizme in tako znatno pomagali okrepiti spomin.

Najnovejše znanstveno sporočilo je zato precej spodbudnejše od ohlapno splošnih nasvetov, da je treba spomin pač nenehno uriti in nasploh skrbeti za zdravje – kar v zvezi s pešajočim spominom pomaga le nekaterim, poleg tega pa je tovrstnim nasvetom težko reči znanstveni v pravem pomenu besede. Če bi namreč znanstvenikom res uspelo odkriti molekulo »Kje sem pustil očala?« ali »Kje sem parkiral avto?«, bi to vsekakor bistveno pospešilo izdelavo zdravila, ki bi upočasnilo nastajanje »spominskih lukenj«, teh zvestih sopotnic staranja, ali pa ta neljubi proces celo zaobrnilo.

Možganska banka

Raziskovalci so pod vodstvom dr. Kandla najprej natančno proučili osem možganov iz newyorške možganska banke, ki deluje v okviru univerze Columbia. Shranjeni možgani so bili stari od 33 do 88 let, vsi njihovi darovalci pa pred smrtjo niso imeli nevroloških okvar ali bolezni.

Avtorji študije so iz teh organov izločili dve strukturi hipokampusa – vzdolžne izbokline v možganski skorji, ključne za dobro delovanje človeškega spomina:

• zobčasto vijugo (gyrus dentatus) – delček v obliki nekakšnega bumeranga, katerega delovanje z leti peša, alzheimerjeva bolezen pa ga ne prizadene, in

• entorinalno skorjo (cortex entorhinalis) – področja v medialnem senčnem režnju, na katerem staranje ne pušča vidnejših sledov, alzheimerjeva bolezen pa ga močno prizadene, saj od vsega začetka bolezni neusmiljeno pobija nevrone.

Raziskovalci so pozorno proučili, kateri geni v obeh omenjenih strukturah hipokampusa so bili dejavni – in prišli do pomenljivega podatka: kar 17 genov v zobčasti vijugi je s staranjem postalo bodisi bolj bodisi manj aktivnih. Največjo, »prav dramatično« razliko pa so ugotovili pri genu za beljakovino, imenovano RbAp48. Ta je s staranjem možganov izrazito pešala: v starih možganih je je bilo skoraj pol manj kakor v mladih.

Po sledi pomenljivih razlik

Avtorji študije so se nato lotili proučevanja desetih razmeroma zdravih človeških možganov, katerih lastniki so umrli v starosti od 41 do 89 let. Tudi tokrat se je potrdilo, da se je količina proteina RbAp48 v zobčasti vijugi s starostjo vztrajno zmanjševala. Za primerjavo so raziskovalci proučili še možgane laboratorijskih miši in se še enkrat prepričali, da je bilo beljakovine RbAp48 v omenjeni vijugi hipokampusa pri starejših miših bistveno manj kakor pri mlajših. V sklepni fazi raziskave so zato poskusili dognati, ali je res prav ta beljakovina »kriva« za starostno pešanje spomina. Z genskim inženiringom so jo skupini proučevanih miši deaktivirali oziroma »izključili«.

In kaj se je zgodilo? Miši z onesposobljeno beljakovino RbAp48 so imele tako nezanesljiv spomin kakor njihove štirikrat starejše vrstnice (v človeškem merilu: v poznih srednjih letih). Velike težave so imele z iskanjem poti skozi vodni labirint in celo z razlikovanjem že videnih predmetov.

Nazadnje so izvedli še ključni eksperiment v nasprotni smeri: mišim so injicirali dodatni odmerek beljakovine RbAp48. In rezultat? Spomin teh živali je spet postal zanesljiv kakor v cvetu mladosti.

Na pragu preboja?

»S proteinom RbAp48 nam je pri miših neizpodbitno uspelo zaobrniti starostno pešanje spomina,« je rezultat komentiral vodja študije dr. Eric Kandel, leta 2000 dobitnik Nobelove nagrade za medicino prav za odkritja molekularnih temeljev delovanja spomina.

»V nasprotju z alzheimerjevo boleznijo pri starostnem pešanju spomina namreč ni zaznati večjega odmiranja možganskih celic, zato je upravičeno in utemeljeno upanje, da je čedalje bolj nezanesljiv spomin pri starajočih se ljudeh mogoče preprečiti ali ta proces celo zaobrniti.«

Mehanizem delovanja omenjene beljakovine še ni povsem pojasnjen, povsem očitno pa je, da deluje kot nekakšen genetski ključ: kromosome »odklene«, da popustijo svoj krčeviti oprijem molekularnih vretenc, okoli katerih so naviti, in tako genom omogočijo, da se znova predramijo. In med temi ponovno aktiviranimi geni so po besedah dr. Kandla tudi tisti, ki ustvarjajo spomin.

Povedano drugače: ker se količina proteina RbAp48 z leti zmanjšuje, se kromosomi čedalje tesneje ovijajo okoli molekularnih vretenc. Geni za spomin so zato čedalje manj dejavni in nazadnje se starajoči se človek čedalje teže spomni, kam je odložil očala ali kje je parkiral avto.

Smeli načrti in odzivi

Avtorji študije, opogumljeni z rezultati, že snujejo nove raziskave, s katerimi bodo poskusili ugotoviti, kateri družbeni in prehranski dejavniki bi lahko najbolj povečali količino beljakovine RbAp48 pri miših, je povedal dr. Kandel, ki bo novembra letos dopolnil 84 let.

»V mislih imamo zlasti zdravila, prehranska dopolnila pa seveda posebne vaje za urjenje telesa in spomina,« ga je dopolnil soavtor študije dr. Scott Small, profesor nevrologije in direktor centra za raziskave alzheimerjeve bolezni na univerzi Columbia, najstarejši visokošolski ustanovi v zvezni državi New York.

Po njegovih besedah je proučevanje takšnih posegov na laboratorijskih miših precej bolj smiselno in uporabno, kakor preizkušanje zdravil za alzheimerjevo bolezen. In zakaj? »Pri miših se ‘alzheimer’ po naravni poti ne razvije, medtem ko s staranjem postanejo podobno pozabljive kakor ljudje. Ko smo torej pri teh živalih povzročili starostno pešanje spomina, smo hkrati dokazali, da so ugotovljene spremembe še kako relevantne tudi za človeški rod.«

O tem, kako prepričan je dr. Small o pomembnem znanstvenem odkritju njihove delovne skupine, priča tudi tale njegova sočna prispodoba: »Vsak glasbeni ansambel, ki pride iz Liverpoola, seveda ni enako uspešen, kot so bili Beatli. In tudi nam, priznajmo, se večina raziskav ne posreči ali vsaj ne privede do pričakovanega rezultata. Ta zadnja pa nam je uspela na vsej črti, o tem ni več dvoma.«

»To je sijajna serija znanstvenih raziskav,« se strinja dr. Molly Wagster z ameriškega Nacionalnega inštituta za staranje, ki pri najnovejši študiji ni sodelovala. »Obetajo namreč bistveno boljšo razjasnitev zapletenih mehanizmov starostnega pešanja spomina in odpirajo pot morebitnemu zdravljenju tega neljubega pojava s terapevtskimi sredstvi. Predvsem pa je po tej študiji še bolj jasno, da vsi ljudje na stara leta nikakor nismo obsojeni na alzheimerjevo bolezen.«