Naše visoko šolstvo bi morali internacionalizirati

Najmlajša slovenska univerza, ki ima edina status nedržavne, je pred kratkim dosegla izreden mejnik. EU je namreč njihov projekt Sungreen na prvem razpisu za oblikovanje regionalnih centrov prepoznala kot najboljši potencial na področju okolja in materialov.

Novogoričani so osvojili največje možno število točk, odobrene štiri milijone evrov pa nameravajo porabiti za dvanajst novih zaposlitev vrhunskih znanstvenikov in nakup najmodernejših elektronskih mikroskopov. V Ajdovščini bo po napovedih rektorja Univerze v Novi Gorici prof. dr. Danila Zavrtanika tako zrasel najsodobnejši spektroskopski center za proučevanje novih materialov v Sloveniji, ki se bo brez težav postavil ob bok tudi evropskim.

Novogoriška univerza že 70 odstotkov prihodkov ustvari z raziskavami. Kako ste prišli do te številke, ki je v slovenskem visokošolskem prostoru nadvse redka?

Taka je naša naravnanost od vsega začetka, saj smo si vedno želeli biti raziskovalna univerza. Zato je sistem zaposlovanja pri nas tak, da se mora vsak profesor zaposliti kot raziskovalec, ki približno polovico časa dela raziskovalno, polovico časa pa nameni pedagoški dejavnosti. Seveda delež od posameznika do posameznika nekoliko variira. Imamo namreč ljudi, ki so zelo uspešni kot raziskovalci, zato se nam zdi škoda, da bi bil nekdo, ki je sposoben pridobivati raziskovalni denar, preveč obremenjen z učenjem. In obratno: tisti, ki so malce manj spretni pri pridobivanju denarja, se bolj usmerjajo v pedagoško dejavnost. Razmere v zadnjih letih so nas pripeljale do tega, da na univerzi trenutno opravljamo 70 odstotkov raziskovalnega dela, le 30 odstotkov pa je pedagoškega. Od te številke so nam 12 odstotkov denarja prinesle šolnine, preostalih 18 odstotkov nam daje država za izvajanje koncesioniranih študijskih programov, kar je katastrofalno majhen znesek. Že pred leti smo ugotavljali, da se razmere v Sloveniji slabšajo in da bo državnega denarja vedno manj. Zato se pač ozreš za drugimi možnostmi pridobivanja denarja. Za pedagoški del ga žal ne moremo dobiti nikjer. Edina vira sta še naprej šolnine, ki jih v danih okoliščinah ne moremo povišati, in skopo odmerjeni državni denar.

Ste pričakovali, da boste tako uspešni pri mednarodnih razpisih za pridobivanje evropskega denarja?

Ne, tega res nismo pričakovali. Da ti viri financiranja predstavljajo že 70 odstotkov naših prihodkov, se sicer zdi zelo pozitivno, po drugi strani pa nas v hiši že malo skrbi, da se bo delež raziskav tako dvignil, da se bomo iz univerze počasi začeli spreminjati v inštitut. Take ustanove v svetu sicer že obstajajo, to so tehnološki inštituti, ki so hkrati univerze. Pri nas pa verjetno ne bi bila sprejeta najbolje, saj smo glede univerzitetnega izobraževanja strašni tradicionalisti, ki bi vse visokošolske ustanove radi skopirali po vzoru klasične, recimo ljubljanske univerze. To je po mojem mnenju slabo in narobe. Če že imamo v Sloveniji več visokošolskih ustanov, bi te morale biti različne in ponujati različne sisteme izobraževanja.

Preobrazba vaše univerze v raziskovalni inštitut pa najbrž kljub temu ni dolgoročna perspektiva ...

Ne. Še vedno smo prepričani, da bi lahko zadržali 60 odstotkov raziskovalnega dela in 40 odstotkov pedagoške dejavnosti. Že to bi bila za Slovenijo neka novost in svežina. Zato upam, da se bo krč okrog financiranja izobraževalnega dela v prihodnje sprostil.

Bodo tiste raziskave, ki vam zdaj prinašajo največ denarja, v prihodnje v središču znanstvenega zanimanja?

Našega zagotovo. V ta namen smo postavili štiri temeljne stebre, na katerih nameravamo graditi: trije so raziskovalni, eden pa pedagoški. V središču raziskovalne dejavnosti bodo okolje, torej področje, na katerem gradimo od vsega začetka in na katerem smo tudi zelo močni, novi materiali in nanostrukture, kjer se osredotočamo na materiale za pridobivanje energije iz novih virov in na preprečevanje slabih vplivov na okolje, ter biomedicina. Prav na tem področju bi radi postali pomemben dejavnik, in to ne le doma, temveč tudi v Evropi. Četrti steber bo vseživljenjsko učenje. To je niša, s katero se v Sloveniji pravzaprav nihče ne ukvarja, čeprav bo potreb po tovrstnem znanju vedno več. Že danes smo namreč v situaciji, ko diploma še zdaleč ne pomeni dovolj znanja za 40 let dela. Diploma je le izhodišče, kasneje se bo treba doizobraževati in iskati novo znanje. Vseživljenjsko učenje postaja v svetu pomembna dejavnost in velik posel, saj je došolanje ponavadi plačljivo.

Seveda pa tudi drugih raziskovalnih področij univerze ne bomo opustili. Naša usmeritev je še naprej mednarodna. Že zdaj čedalje več raziskovalnih projektov dobivamo zunaj države, prav tako se odpira sodelovanje s tujo industrijo. Imamo projekte v Kaliforniji, na Kitajskem, sodelujemo z italijanskimi in francoskimi podjetji. Čeprav smo lokalno vpeta univerza, delujemo globalno. Radi bi imeli še več zaposlenih, čeprav jih je že zdaj okrog dvesto, prav toliko imamo sodelavcev. Sicer pa so zadnji dve leti razpisi za nova delovna mesta na naši univerzi mednarodni. Že skoraj 35 odstotkov zaposlenih je tujcev. Naše ambicije so postati destinacija za študente in raziskovalce z vsega sveta. To ne pomeni, da bomo zamenjali koncept majhnega števila študentov z maso, želimo pa pritegniti motivirane ljudi iz kateregakoli dela sveta. Na doktorskem študiju nam to že precej dobro uspeva, saj je že skoraj polovica študentov tujcev. Na dodiplomskem je tujih študentov manj, največja ovira je seveda jezik.

Kako pa si pravzaprav razlagate tako visok delež tujih študentov na doktorskih študijih? Je zanimanje slovenskih študentov premajhno?

Tudi to drži. Na področjih, kjer izobražujemo mi – to so naravoslovje, tehnika in biotehnika, deloma tudi humanistika – je v Sloveniji manj zanimanja. Bistveno bolj zanimajo študente z Daljnega vzhoda, iz nekdanjih držav Sovjetske zveze, tudi arabskega sveta, kjer interes za moderne tehnološke študije narašča. V Ameriki in Evropi se trend obrača k družboslovju in deloma humanistiki. Amerika težavo premošča z uvozom znanstvenikov od drugod, v EU pa je uvoz slabo urejen prav zaradi številnih nacionalnosti in nacionalnih jezikov. Še najbolj odprte evropske države na tem področju so Švica, Nizozemska, Avstrija in Nemčija, druge pa so veliko bolj konservativne, tudi naša. Tako zamujamo priložnosti, da bi v državo pritegnili ljudi, ki jih zanima študij tehnike, naravoslovja, biomedicine in biotehnike. Za Slovenijo je to sploh slabo, ker imamo šibko demografsko sliko in malo mladega prebivalstva. Zato bi bilo treba internacionalizirati visoko šolstvo in privabiti mlade od vsepovsod. Eleganten način za uvoz mladih ljudi, ki bodo jutri aktivni in so intelektualni potencial, je prav internacionalizacija študija. Mi bomo na tem v prihodnje še bolj trdo delali, saj je naš cilj 75 odstotkov tujih doktorskih študentov. Tudi na dodiplomski stopnji bi radi čim prej prišli do nekaj programov v angleščini.

Se danes mlademu človeku z diplomo ali doktoratom sploh še splača ostati v Sloveniji? Ali država naredi dovolj, da bi jih zadržali?

Odgovor na prvo vprašanje je da in ne, odvisno, ali imate radi izzive in kakšne. Naša država bi morala ustvariti razmere za blaginjo in ustvarjalno delo. Le tako bomo lahko vsi skupaj tudi napredovali. Na primer, uvesti mora take davke, da se bodo delovna mesta odpirala pri nas in ne v tujini. Če bo država ustvarila ustrezno okolje, bodo ljudje ostali in prihajali bodo novi. Če tega ne bo, bodo ljudje bežali. Trenutne razmere niso dobre, prav tako okolje ni videti perspektivno. Zato ga je treba spremeniti. Najprej se moramo sprijazniti s trenutnim stanjem, ugotoviti, kakšno je, in ga začeti zdraviti. Seveda sistemsko, ne pa z reševanjem posameznikov in »prijateljev«.

Pristanejo na zavodu tudi mladi doktorji znanosti, ki končajo študij pri vas?

Ne, vsi naši doktorji znanosti so zaposleni. Večina tujcev, ki je študirala pri nas, je dobila odlične službe po vsem svetu, nekaj jih je ostalo tudi v Sloveniji.

Kje pa vi vidite razloge, da je pri nas, kot je med nedavnim obiskom vaše univerze dejal minister Stepišnik, nakopičenega veliko znanja in da ga večine sploh ne znamo nikjer uporabiti ali pa nam uide v tujino?

S tem problemom se ukvarja ves svet. Proces, ko je treba znanje spremeniti v izdelek, namreč ni lahek. Z nekim znanjem se, denimo, lahko naredi fantastičen izdelek, ki pa je predrag in tržno nezanimiv. Pri nas je situacija zelo specifična. Po prehodu iz stare države v novo bi si vsakdo mislil, da bo prenos znanja zacvetel, a smo se močno ušteli. Po moji oceni je to posledica gospodarske tranzicije. V prvi fazi se je začelo zmanjševati stroške, da bi bili dobički večji, razvoj pa so v večini velikih družb opustili. To je bila velika napaka, ki se pozna globlje in dlje časa, kot bi si kdo mislil. Nit med dolgoletnimi sogovorniki, razvojnimi inženirji na eni in znanstveniki na drugi strani, se je pretrgala, komunikacija med univerzami in podjetji pa se je še zmanjšala.

Kaj bi morali narediti, da bi se razmere popravile? Potrebujemo nekaj spodbude države, denimo ustrezno davčno politiko za vlaganje v znanost in razvoj, tudi zato, da se ponovno postavijo razvojna jedra v podjetjih. Novodobni menedžerji bi morali spremeniti pogled na raziskave in razvoj in jih nehati obravnavati kot strošek, temveč kot naložbo za prihodnost. Prav tako del krivde zagotovo nosi akademska sfera, ki se je vdala v usodo in premalo poskuša prodati svoje znanje. Mogoče je tako tudi zato, ker nekatere znanstvene institucije država predobro financira. Brez vsega tega bo težko. Ni pa seveda nujno, da znanje iz akademske sfere konča v velikih podjetjih, lahko ga prepoznamo kot podjetniško priložnost in ustanovimo lastno podjetje. A tu spet trčimo ob težavo, saj je tveganega kapitala v Sloveniji premalo.

Ali bi vaš uspeh s projektom Sungreen lahko interpretirali tudi tako, da vas v EU cenijo bolj kot doma?

Seveda. V svetu uživamo ugled, kar se kaže tudi v pridobivanju denarja in projektov. V Sloveniji pa se velikokrat še vedno ukvarjamo s tem, ali smo zasebna ali nezasebna univerza. Opravljamo isto javno službo kot preostale tri univerze in opravljamo jo dobro. Na področju raziskav smo glede na velikost v Sloveniji visoko konkurenčni. In vendar se še zmeraj dogaja, da se na marsikatere razpise, tudi za sredstva EU, zaradi statusa nedržavne univerze ne moremo prijavljati. To je naravnost smešno in za državo škodljivo.

Ena vaših največjih ran je še vedno prostorska razpršenost, saj svojo dejavnost opravljate na več lokacijah, na kampus pa še čakate.

V Novi Gorici smo od leta 1996. Razvili smo moderno ustanovo, zaposlujemo skoraj dvesto ljudi, poleg tega imamo še dvesto zunanjih sodelavcev. Po 17 letih se še vedno očitno ne moremo odločiti niti, kje bo stala univerza. To nas zelo boli, saj nam daje občutek, da v tem okolju nismo ravno najbolj zaželeni. Če bi bili, bi se namreč že kaj premaknilo. Ne prosimo za zemljišče v središču mesta ali na neki elitni lokaciji. Hočemo le primerno zemljišče za gradnjo, zanjo bomo poskrbeli sami. Menim, da smo temu okolju veliko dali, da mu še vedno dajemo in da mu bomo dajali tudi v prihodnosti. Nerazumljivo je, da kampusa še vedno ni, čeprav je za univerze, kot je naša, izredno pomemben. Mi namreč delujemo na sinergiji med raziskovalci, študenti in strokami. To, da smo razmetani od Benetk do Vipave, je katastrofa. Osebno sem razočaran nad ljudmi, ki o tem odločajo, in utrujen od brezplodnih pogovorov. Zato smo se na univerzi odločili, da bomo sami začeli nakupovati zemljišča, pač glede na zmožnosti, ki jih imamo, in v naslednji fazi tudi gradili, saj to ne pelje nikamor več. Smešno in žalostno je, da pri vseh praznih prostorih in zemljiščih med Novo Gorico in Postojno za nas očitno ni prostora. Svetla izjema je le občina Vipava.