Tiskane izdaje
Mineva 160 let, odkar je Peter Kozler v Novicah naznanil skorajšnji izid Zemljovida slovenske dežele in pokrajin. Pravnik, geograf in kartograf, politik, publicist, domoljub in narodni buditelj, posestnik in gospodarstvenik ni slutil, da bo že natisnjen zemljevid z letnico 1853 izšel šele osem let kasneje.
Zgodbo o zemljevidu, ki je bil v razmeroma kratkem času, med letoma 1864 in 1871, trikrat ponatisnjen, potem pa ponatisa ni bilo kar 122 let, do leta 1975, si je mogoče ogledati v Kočevski Reki. V tamkajšnjem kulturnem domu so odprli razstavo Peter Kozler: Zemljovid slovenske dežele in pokrajin, saj so korenine družine Kozler, imenovane tudi Kosler, tesno povezane s to kočevsko vasjo.
Janez Kozler II. (1780–1864), oče Petra Kozlerja, se je namreč rodil v Kočevski Reki. S krošnjarjenjem in trgovino z južnim sadjem je pravzaprav iz nič ustvaril precejšnje bogastvo, tako da je veljal za enega najpremožnejših ljudi tedanje Kranjske. Že pri devetnajstih je bil privilegiran dunajski trgovec in lastnik več posestev in hiš na Dunaju, v Ljubljani, Trstu in na Reki. Ko si je ustvaril družino, se je iz Kočevske Reke preselil v Koče, kjer se je 16. februarja 1824 rodil tudi Peter Kozler.
Prve slovenske besede
Peter Kozler je do sedmega leta govoril samo nemško oziroma kočevarsko, saj je bila njihova družina del jezikovnega otoka kočevskih Nemcev. Nato ga je mati poslala »v uk« k duhovniku Jakobu Jerinu na Sv. Gregor pri Velikih Laščah, kjer se je naučil prvih slovenskih besed. Potem se je šolal v Ljubljani, bival pa je pri profesorju Janezu Kersniku, kjer se je, kot je sam zapisal v spisu Dogodbe prvega zemljovida slovenske dežele (1879), »dodobra izuril v slovenščini« in se navdušil nad slovenstvom.
Ker si je oče želel, »da bi se italijanskega jezika korenito naučil«, je odšel na študij logike in fizike v Padovo in Pavio, potem pa še na Dunaj, kjer je študiral pravo. Tam se je povezal s Slovenci, ki so v mestu študirali ali živeli, obenem pa je v burnem letu 1848 opravil sodniški izpit in se zaposlil kot pripravnik. Leto zatem je opustil odvetniško službo na Dunaju, se vrnil domov in se zaposlil v državni službi.
Sprva ga politično prepričanje in javno delovanje nista ovirali pri poklicni karieri. Hitro je napredoval v namestnika državnega tožilca v Pazinu (1851) in Tolminu (1852), kasneje pa v vodjo državnega tožilstva v Gorici (1854). Leta 1855 se je poročil z Marijo Zorman, s katero sta imela pet otrok.
Njegova kariera državnega uslužbenca pa ni bila več tako strma kot na začetku, celo nasprotno: zaradi zapletov z izdajo zemljevida so ga leta 1855 premestili na nižje delovno mesto tajnika deželnega sodišča v Trstu. Leto zatem je izstopil iz državne službe in postal notar v Sežani, kjer je služboval do leta 1863. Po očetovi smrti leta 1864 je prevzel njegovo trgovino na Dunaju, vendar se je z družino po dveh letih vrnil v Ljubljano. Po dolgi in hudi bolezni je umrl 16. aprila 1879 na Cekinovem gradu v Ljubljani, star komaj 55 let.
Našli unikatni poskusni izvod zemljevida
Razstava o Petru Kozlerju ni zasnovana kronološko, tako kot razstava iz leta 1996, ki so jo pripravili v kočevskem pokrajinskem muzeju z naslovom Peter Kozler in prvi zemljevid slovenskega ozemlja. »Za razliko od prve postavitve leta 1996 tokratna razstava prinaša dve bistveni novosti: prvič je predstavljen doslej najstarejši znani, verjetno poskusni izvod Kozlerjevega zemljevida z letnico 1849. Na njem je odtisnjena zgolj risba zemljevida, najbolj imeniten pa je osnutek besedila kartuše s Kozlerjevim rokopisom s svinčnikom. Ta prinaša tudi povsem nov podatek o dunajskem bakrorezcu prve grafične osnove s kraticama I. E., ki smo ga doslej poznali samo pod kratico E. Ta odkritja dajejo nove izzive za nadaljnje raziskovanje, ki bo prav gotovo razkrilo še marsikatero podrobnost,« pravi Ivan Kordiš, kustos pokrajinskega muzeja in avtor razstave.
Obenem Kozler ni predstavljen le kot geograf in kartograf ter avtor prvega zemljevida slovenske dežele, ampak tudi z drugih zornih kotov: kot politik, narodni buditelj, gospodarstvenik ...
Zaveden Slovenec
Rdeča nit pa je njegovo narodno buditeljstvo. Že leta 1843, ko je prišel na Dunaj, se je spoprijateljil z znanimi Slovenci. »Dunajska družba ga je navdušila za Slovenijo in postal je eden najbolj vnetih borcev za pravice slovenskega naroda,« pravi Kordiš. Sodeloval je z jezikoslovcem Franom Miklošičem, jezikoslovcem in pravnikom Matejem Cigaletom, odvetnikom Matijo Dolencem in mnogo drugimi uglednimi dunajskimi Slovenci.
Z navdušenjem je leta 1848 sodeloval v slovenskem zboru Slovenija, narodnopolitičnem društvu dunajskih Slovencev, ki je pripravilo politični program Zedinjena Slovenija, in postal eden njegovih najbolj aktivnih članov. Skupaj z Antonom Globočnikom, Lovrom Tomanom, Jurijem Jenkom in drugimi je bil član radikalnejše smeri. Z delegacijo okoli 30 dunajskih študentov in Franom Miklošičem na čelu je 12. maja 1848 prišel v Ljubljano, da bi spodbudili slovenske voditelje k množičnemu podpisovanju peticije za Zedinjeno Slovenijo.
Kasneje, v letih od 1867 do 1877, pa je v kranjskem deželnem zboru kot član narodne stranke zastopal volilne okraje Kočevje, Ribnica in Velike Lašče in bil namestnik deželnega glavarja. Leta 1873 je na volitvah za državni zbor kandidiral na listi mladoslovencev, vendar brez uspeha. Pet let kasneje se je iz političnega življenja umaknil v krog svoje družine.
Ugotavljanje narodnostnih meja
Pionirska naloga izdelave Zemljovida slovenske dežele in pokrajin pa je bila, razlaga Kordiš, posledica delovnega pogovora med Kozlerjem, odvetnikom Matijo Dolencem in duhovnikom Matijo Vrtovcem, ki je komaj 24-letnega Kozlerja spodbudil k izdelavi zemljevida. Kozler se je že maja 1848 lotil natančnega ugotavljanja narodnostnih meja ter začel sistematično zbirati zemljepisno, narodnopisno in statistično gradivo za kartografsko ponazoritev slovenskega etničnega ozemlja.
To je bilo obsežno delo, saj so kartografi slovensko ozemlje sicer upodabljali že na najstarejših evropskih zemljevidih, pogosteje pa v 16. in še posebej v 17. stoletju, vendar ne dovolj natančno in kot del tujih državnih enot. Oznaka Slovenija se sicer pojavi že pred letom 1848, vendar tega poimenovanja za prostor, kjer so živeli Slovenci, tedanja Evropa ni poznala, prav tako ne zgodovina, geografija in niti takratna upravna ureditev.
»Zato Kozlerjev zemljevid ni prva geografska upodobitev današnjega slovenskega ozemlja, je pa prvi slovenski zemljevid z dotlej najbolj natančno vrisano etnično mejo in s samo slovenskim poimenovanjem krajev, ki je rojakom in svetu, 'kolikor se dá, natanko kazal, kako dalječ beseda slovenska seže',« pravi Ivan Kordiš.
Kozler je s pomočjo sodelavcev vse kraje na zemljevidu poimenoval s slovenskimi imeni in vrisal slovenske meje, česar prej ni bilo. Kakšno delo je bilo to, pove podatek, da je zbral ali preveril podatke za kar okoli 5000 slovenskih krajevnih imen.
Priprave na izdajo zemljevida
Bakrorezec I. E. je jeseni 1848 natisnil poskusni odtis, ki ga je Kozler naslednje leto pokazal na predavanju v Freyerjevem znanstvenem krožku v Ljubljani. Med dunajsko oktobrsko revolucijo leta 1848 je že precej dodelana medeninasta plošča izginila skupaj z bakrorezcem, vendar so jo po treh letih spet našli. Potem je Kozler grafično izvedbo zemljevida zaupal vojaškemu kartografskemu bakrorezcu Antonu Knorru z Dunaja, ki se je obvezal, da bo delo opravil do konca leta 1852.
Toda že decembra 1852 so avstrijske vojaške oblasti pri tiskarju zaplenile in zapečatile vseh 422 že natisnjenih zemljevidov in tisoč listov grbov slovenskih dežel. Razlog: ker govori o neobstoječi politični tvorbi in ruši zakonito zvezo avstrijskih kronovin. Petra Kozlerja pa so zaradi veleizdaje in »hudodelstva kaljenja javnega pokoja« postavili pred vojaško sodišče. »Sporni so bili naslov zemljevida, uporaba izključno slovenskega jezika in označena slovenska narodnostna meja,« pravi Kordiš.
Že nekaj mesecev kasneje, maja 1853, je bil Kozler oproščen vseh obtožb. Ponovno je zaprosil za dovoljenje za prodajo zemljevida in predlagal celo spremembo naslova, vendar mu niso ugodili, ker naj bi to bila propaganda slovenskega narodnega gibanja.
Vladna prepoved izdaje in prodaje zemljevida je bila preklicana šele konec leta 1860. Namesto 422 se je ohranilo le 318 izvodov zemljevida, nepopolne so bile tudi priloge. Zato je Kozler marca 1861 dal dotisniti manjkajoče izvode in vse izročil v prodajo knjigarnarju Georgu Lerherju. Toda ljubljanska policija je prodajo znova prepovedala, dunajsko policijsko ministrstvo pa je prepoved razveljavilo šele junija 1861. Tako je Kozler v spisu Dogodbe prvega zemljovida slovenske dežele zapisal: »Pred 13 leti s tolikim veseljem in trudom začeto, leta 1852 dogotovljeno in po skoraj neverjetnih okolnostih zadržavano delo, še le sedaj zagledalo beli dan.«
Sledil je prvi ponatis leta 1864, še en konec tistega leta, nato 1871., reproducirani ponatisi v letih 1975, 1979, 1989, 1992 in 1995 ter faksimile 2002. Pokrajinski muzej Kočevje je ob tokratni razstavi dodal še faksimile Kozlerjevega zemljevida iz leta 1853 in dvojezično zloženko. »Zemljevid je bil za takratni čas in politične razmere edinstveno znanstveno, narodnoprebudno in propagandno delo,« pravi Ivan Kordiš in nadaljuje: »Med Slovenci je bil zaradi nacionalnega naboja zelo priljubljen, nič manjši pa ni njegov pomen danes, saj še vedno velja za eno od svetinj slovenstva.«
