Tiskane izdaje
Medtem ko že več kot pol leta izvajajo priprave na začetek programa razvoja nove nosilne rakete Evropske vesoljske agencije (ESA) Ariane 6, Evropska akademija za letalstvo in vesolje opozarja na njen napačen koncept in predlaga drugačno izvedbo.
Novembra lani so evropski ministri, odgovorni za vesolje, na srečanju v Neaplju potrdili začetek pripravljalnih dejavnosti pri razvoju naslednje generacije evropske satelitske nosilne rakete Ariane 6. Gre za naslednico uspešne Ariane 5, ki bo Evropi zagotavljala neodvisni dostop do vesolja, hkrati pa naj bi bila njena uporaba cenejša od predhodnice.
Nova satelitska nosilna raketa bo v geostacionarno transferno orbito (GTO) ponesla tovore težke od 3 do 6,5 tone, kar naj bi zadostovalo za prevoz večine vesoljskih tovorov. Konfiguracija Ariane 6 je označena kot »PPH«, šlo naj bi torej za zaporedje treh stopenj, prvih dveh na trdno raketno gorivo in tretje na tekoče ali kriogenično raketno gorivo (tekoči vodik in oksidator tekoči kisik).
Nekaj mesecev po odločitvi sveta ministrov je Esina projektna skupina v sodelovanju s francosko vesoljsko agencijo (CNES) podprla končni koncept za nosilno raketo, ki naj bi bila evropski vesoljski delovni konj v prihodnjem desetletju in celo pozneje; koncept je podprla tudi industrija, med drugim Astrium, Avio, Heraklas, Safran in MT Aerospace.
Čakajo na predloge
Pri izdelavi Ariane 6 bodo uporabili napredke evropske industrije na področju pogonov na trdno in kriogenično raketno gorivo, strukturah, sistemih, avioniki, zemeljskih sistemih ter že znanih operativnih programih znanih in uporabljenih pri programih satelitskih nosilnih raket vrste Ariane in tudi najnovejše Vege.
Prva stopnja Ariane 6 naj bi imela tri raketne motorje in vsak bo napolnjen s 135 tonami trdnega raketnega goriva. Četrti raketni motor na trdno gorivo bo pritrjen na drugo raketno stopnjo, ki bo predelana različica višje raketne stopnje Ariane 5 ME. Ta bo pri Ariane 6 opremljena z novim raketnim motorjem Vinci in ustreznimi rezervoarji za gorivo in oksidator.
Na vrhu rakete bo aerodinamični pokrov s premerom 5,4 metra. Njegova prostornina bo skoraj enaka kot pri Ariane 5. To pomeni, da bodo vanj lahko naložili podobno velike satelite oziroma tovore. Je pa res, da ta konfiguracija še ni dokončna, saj ESA še zbira predloge vesoljske industrije; korak bliže h končni rešitvi bodo naredili oktobra letos, ko bodo pregledali prispele predloge.
Akademija ima
Cena in možnost nadgradnje
Razen debate o uporabi trdnega ali tekočega raketnega goriva, ki traja že od začetka vesoljske dobe, so v ozadju še druge zadeve. Kamen spotike je tudi cena razvoja oziroma programa izdelave Ariane 6, saj je najbrž le malo evropskih držav, članic Ese, pripravljeno financirati razvojne stroške, ki lahko presežejo štiri milijarde evrov.
Akademija dodaja, da Ariane 6 na tekoče raketno gorivo ne bi stala kaj dosti več kot tista na že omenjeno trdno raketno gorivo, vendar bi omogočala večjo fleksibilnost za razvoj v prihodnjih letih. Dodaja tudi argument, da so ameriške, ruske, kitajske, indijske in japonske satelitske nosilne rakete večinoma vse na tekoče raketne gorivo.
Prav tako akademija ocenjuje, da izstrelitev Ariane 5 ECA zdaj stane 145 milijonov evrov, izstrelitev Ariane 6 na trdno raketno gorivo pa naj bi po izračunih akademije stala najmanj 98 milijonov evrov. To je še vedno precej več od ciljnih 70 milijonov evrov, kolikor znaša napoved Ese za Ariane 6 z dvema stopnjama na trdno gorivo. Čeprav bi bila Ariane 6 na tekoče raketno gorivo nekoliko dražja, opozarjajo v Evropski akademiji za letalstvo in vesolje, bi jo v tem primeru lahko izpopolnili s še dodatnima bočnima motorjema, kar bi omogočalo prevoz precej težjih tovorov v vesolje; akademija to raketo imenuje Ariane 6 Heavy, saj spominja na Boeingovo Delta IV Heavy.
Zaradi vsega naštetega evropska letalsko-vesoljska akademija poziva Eso k ponovnemu razmisleku o konfiguraciji Ariane 6, saj bo po njenem mnenju morebitna napačna odločitev imela dolgoročne posledice, ki bodo lahko omejevale razvoj evropske vesoljske tehnologije v prvi polovici 21. stoletja.
Miloš Krmelj, predstavnik Mednarodne vesoljske univerze za Slovenijo
