Tiskane izdaje
Za prehrano in uporabo v zdravilstvu gojimo številne vrste gliv. V naših živilskih trgovinah pogosteje najdemo le šampinjone in bukove ostrigarje, redkeje tudi šiitake, v tujini pa je izbira mnogo večja. Toda večina vrst, ki jih Slovenci kot strastni gobarji poznamo iz narave, je za gojitelje veliko trši oreh.
Za preživetje in proizvodnjo trosnjakov (običajno jim rečemo »gobe«) namreč potrebujejo tudi rastlino, s katero živijo v sožitju, imenovanem mikoriza. Četudi nekatere od teh na trgu dosegajo visoke cene, je njihovo gojenje precej neraziskano. Za njihovo tržno uspešno proizvodnjo je tako potrebno sodelovanje specialistov z znanjem s področij gozdarstva, biotehnologije in biologije gozda.
Tudi zato se organiziranega gojenja v Sloveniji še nismo lotili v večjem obsegu. S tem kljub odličnim naravnim razmeram zanemarjamo izjemno obetavno smer razvoja, ki jo v nekaterih državah že dolgo poznajo kot kmetijsko-gozdarske sisteme za gojenje nelesnih gozdnih dobrin (angl. agro-forestry, forest farming). Še posebno v času finančne in gospodarske krize bi bilo takšno priložnost škoda zamuditi. Kljub možnim težavam in dolgoročnosti investicije namreč izkušnje iz tujine kažejo, da je lahko pridelava komercialno zanimivih mikoriznih gliv donosen posel, ki z rezultati novih raziskav in razvojem postopkov postaja vse dostopnejši. S takšnim razvojem bi dolgoročno razbremenili naravne vire in zaščitili vrste, ki jih kljub zakonskim omejitvam vse bolj ogroža intenzivno gobarjenje, in izkoristili številna zaraščanju prepuščena kmetijska zemljišča.
Izbira vrste za gojenje je izjemno pomembna. Ker naše znanje ni dovolj obsežno, da bi znali z gotovostjo predvideti izid posameznega podviga, je uspeh nasada mikoriznih gliv še vedno vsaj delno odvisen tudi od naključij in sreče. Ameriški poskusi gojenja evropskih vrst gomoljik (oziroma tartufov, kot jih poznajo mnogi) so se v glavnem končali neuspešno, četudi so v nasade vložili na desetine tisočev dolarjev. To je en od primerov, ki kažejo, da je varneje gojiti vrste iz domačega okolja, saj se bodo te v nasadih znašle bolje kot uvožene eksotične vrste. S tem se izognemo tudi potencialno problematičnemu vnosu tujerodnih gliv ali rastlin v naše okolje.
Raziskali so raznolikost gomoljik v Sloveniji
Da bi znanje o gojenju gomoljik, torej tartufov, prenesli tudi v Slovenijo in jugovzhodno Evropo in ga dodatno razvili, smo na Gozdarskem inštitutu Slovenije v letih 2007–2011 izvedli dva raziskovalna projekta: raziskovalno-tehnološki evropski projekt Eureka in aplikativni slovenski projekt v okviru ciljnega raziskovalnega programa (CRP). V sodelovanju z več domačimi in tujimi inštitucijami ter posamezniki smo raziskali raznolikost gomoljik pri nas in ugotovili, da so na območju naše države naravno prisotne prav vse tržno zanimive vrste in vsaj petnajst vrst rastlin, s katerimi lahko živijo v sožitju. Pridobili smo tudi potrdilo Francoskega inštituta za raziskave v agronomiji (Institut National de la Recherche Agronomique – INRA), na podlagi katerega smemo izdajati certifikate za sadike rastlin, okužene z gomoljikami. S tem smo izpolnili vse pogoje za začetek izkoriščanja odličnih naravnih razmer za gojenje gomoljik, ki jih ponuja Slovenija.
Gomoljike med ljubitelji dobre hrane ne slovijo le zaradi značilne arome, temveč tudi po visokih cenah. Kilogram kvalitetnih trosnjakov bele gomoljike zlahka doseže ceno več tisoč evrov. Za Slovenijo podatki o nabiranju in odkupu gomoljik zaradi zakonodaje, ki je njihovo nabiranje dovolila šele pred kratkim, še niso na voljo. V Franciji pa so letni promet z gomoljikami in neposredno povezanimi dejavnostmi ocenili na kar 300 milijonov evrov.
Znanje o gojenju teh dragocenih gliv je pomembno tudi zato, ker se količina v naravi nabranih gomoljik že desetletja zmanjšuje: v Franciji so še na začetku 20. stoletja nabrali celo tisoč ton perigordske gomoljike na leto, danes pa številka komaj še dosega nekaj deset ton. Izpad naravnega prirasta nadomeščajo z gojenjem na plantažah, ker pa zasaditev in njihovo vzdrževanje nista enostavna, je cena gomoljik še vedno visoka.
Gomoljike že dolgo vzbujajo pozornost raziskovalcev, ki iščejo ustrezne razmere za njihovo preživetje, rast in tvorbo trosnjakov. Med dobro raziskanimi vrstami izstopata zlasti perigordska (Tuber melanosporum) in poletna (T. aestivum) gomoljika, v nekoliko manjšem obsegu pa tudi bela (T. magnatum), grbičasta (T. borchii) in zimska (T. brumale) gomoljika. Postopek za ureditev produktivnega nasada je najbolj izpopolnjen pri prvih dveh vrstah.
Kakšna je pot do produktivnega nasada
Proces ustvarjanja nasada lahko razdelimo v tri stopnje:
(1) Izbira in priprava zemljišča. Gomoljike za uspešno rast in tvorbo trosnjakov poleg prisotnosti ustrezne rastlinske vrste (za vzpostavitev sožitja) zahtevajo nekatere posebne pogoje, ki se od vrste do vrste razlikujejo. Klimatske razmere (zlasti temperatura in dostopnost vode) za nasad izbranega območja tako lahko precej omejijo število vrst, ki so nam na voljo.
Največja ovira v večjem delu Slovenije so nizke zimske temperature, vendar poznamo vrste gomoljik, ki lahko uspevajo tudi tam. Zahtevam izbrane vrste gomoljike in njenega rastlinskega partnerja prilagodimo tudi tla. Posebej moramo paziti na ustrezen pH (ki mora biti nekoliko bazičen, kar pri glivah sicer ni običajno), rahlost in dovolj velike količine kalcija in magnezija.
(2) Priprava ali nakup okuženih sadik. Nakup sadik, katerih korenine so že okužene s pravo vrsto gomoljike, je pri ustvarjanju nasada največji strošek. Četudi lahko sadike z nekaj spretnosti znatno ceneje pripravimo sami, se večina za to možnost ne odloči. Morebitne napake pri postopku namreč lahko pomenijo veliko izgubo dela, časa in denarja, saj jih odkrijemo šele čez več let, ko nasad ne doseže želenih donosov.
Sadike, ki jih kupimo pri uradnih prodajalcih, so praviloma opremljene s certifikatom kakovosti, ki zagotavlja zadovoljivo stopnjo okuženosti sadike z izbrano vrsto. Ker se tudi na tem področju srečamo s številnimi goljufi, je vsekakor smiselno za certificirano sadiko odšteti nekaj evrov več. Seveda pa se moramo ob tem zavedati, da tudi najbolj kakovostne sadike le povečajo možnosti za uspeh, nikakor pa ga ne zagotavljajo.
(3) Zasaditev in vzdrževanje nasada. Po uspešni zasaditvi moramo nasad vzdrževati, tako da čim prej dosežemo razvojno fazo, v kateri gliva začne tvoriti trosnjake. Vzdrževanje se glede na vrsto gomoljike in lokacijo nasada razlikuje in v sušnih regijah vključuje namakanje, v hladnih pa zastiranje in zagotavljanje ustrezne osončenosti. S takšnim prilagajanjem vzdrževanja lokalnim razmeram lahko bistveno povečamo donosnost nasada in podaljšamo njegovo proizvodno dobo. In ko nam to uspe, potrebujemo le še izučenega psa za iskanje gomoljik – in pobiranje plodov našega dolgoletnega truda se lahko začne.
Brez potrpežljivosti in vztrajnosti ne gre
Gojenje gomoljik in drugih mikoriznih gliv ne prinaša niti hitrega niti zagotovljenega zaslužka. Za uspeh potrebujemo precej potrpežljivosti in vztrajnosti. Prva bera dragocenih gomoljev ali trosnjakov drugih vrst se po izkušnjah iz tujine pojavi po petih do osmih letih (v nekaterih primerih celo desetih), odvisno od vrste drevesnega partnerja in vrste glive. Daljše čakanje je največkrat znak neuspeha, najpogosteje zaradi nezadostnih ali nepravilnih priprav in posegov v nasad.
Vendar je, kljub vsem tveganjem, ob uspehu nagrada za vloženo delo velika. Uspešen nasad nam lahko zagotavlja (dodaten) vir zaslužka tudi več desetletij. To pa je podatek, o katerem bi pri načrtovanju dolgoročnega razvoja gozdarstva in kmetijstva v Sloveniji vsekakor veljalo razmisliti.
Dr. Tine Grebenc, Gozdarski inštitut Slovenije, dr. Cene Gostinčar, Oddelek za biologijo Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani
