Nezgrešljiva pesem velikega rakarja

Zgodaj zjutraj, še pred svitom, stopam proti majhnemu ribniku. Že pred precej časa sem ga opazila in si ga zaželela fotografirati kdaj ob sončnem vzhodu. Kar predstavljala sem si in na tihem sanjala, kako se sonce ogleduje v tistih jutranjih svetlobah, da o odsevih niti ne govorim. Še bo čas za to, pomislim. A se mi zdi, da je pravi pomen ta vodna površina dobila šele zdaj, to zgodnje majsko jutro.

V gumijastih škornjih, mokrih od močne rose, počasi korakam tja. V nežni meglici ječijo breze, veter se še ne poigrava z njihovimi nežnimi listki, ki so pred kratkim pognali na dan. Kakšno uro, dve kasneje bodo pa prešerno valovili v vetru kot dolgi lasje.

Že od daleč se sliši tisto značilno petje: karre karre krik krik görk görk tsip tsip … In spet. Kot refren se ponavlja znova in znova. Eden, dva, trije, morda tudi več. Na ustnicah se mi zariše nasmeh. Prvič sem ga opazila pred dobrimi tremi tedni, tedaj je bilo petje še zelo šibko, le eden se je oglašal, pa še ta precej neprepričljivo. Čas in obveznosti žal niso dopuščali, da bi lahko šla ponovno preverit k tej mlaki, kaj se dogaja z velikim rakarjem (Acrocephalus arundinaceus), čigar spev me je tako prevzel. Šele zdaj sem utegnila. In bil je v polnem petju.

Poje, da je veselje

Rakar je ptica selivka, ki se k nam vrne spomladi, ponavadi na začetku maja, zimo pa preživi v tropski in južni Afriki, kamor se seli avgusta ali septembra. Torej, sklepam, morda naivno, a zdi se, da ob prvem srečanju še niso prileteli vsi iz daljne Afrike. Tokrat pa so prepevali, se podili, lovili … Kmalu pozorno oko in potrpežljivost odkrijeta še več. Čeprav sta samček in samička enako obarvana – zgoraj je ptiček prsteno rjav, spodaj svetel, trtico pa ima enotne, rahlo rjasto rjave barve – je med njima opaziti nekaj nians. Samičke so le nekoliko bolj nežne, samci pa bolj našopirjeni, še zlasti ko pojejo. V raznih ptičjih priročnikih piše, da je veliki rakar obarvan podobno kot srpična trstnica, to je ptica, s katero bi ga najlažje zamenjali. Toda ko ga slišimo, menim, da je ta dvom odveč. Petje rakarja je zelo značilno in sliši se precej daleč.

Živi ob vodi s trstjem, vendar tega ne sme biti preveč. Toliko, da je varno skrit in da lahko v njem splete gnezdo, preletava nad vodno površino in lovi žuželke. Še zlasti rad ima sestoje trsja, med katerimi si urno ubira poti, no, polete, če sem natančna, ali pa poseda na zanj značilnih trstih. Včasih se skrije mednje, in ko zapoje, se iz zelenega, mladega trstja ali pa starejšega peščeno rjavega vidi le rdeč kljunček ali morda oko.

Po krajšem opazovanju ugotovim, da pristaja vedno na eni in isti bilki, se počasi pomika proti vrhu, zapoje na ves glas, pri čemer njegov rdeči kljunček še posebej izstopi, nato zaprhuta s perutmi in odleti na drugo. Tam se zgodba ponovi.

Gnezdo raste s trstjem

Včasih se ureja in čisti perje, opreza naokoli, v glavnem pa samo poje. Tedaj je skoraj slep od ljubezni, ko se trudi na vse pretege očarati samičke. Na tem meni ljubem ribniku sem naštela vsaj tri pare, eden, dva osebka pa sta bila še sama in pela na ves glas. In tudi gnezdo je že nastajalo. Kar nekajkrat je samček pristal na »svojem« trstu z mokro bilko v kljunčku, nato pa z njo odletel ob rob, kjer je spletal gnezdo. To je oblikovano v globok lonček, z zgornjim robom obrnjenim rahlo navznoter, premera 10 do 12 centimetrov in globine do 20 centimetrov. Graditi ga začne, ko trstje še ni povsem doraslo, in tako raste gnezdo skupaj s trstjem, hkrati pripeto na 4 do 9 pokončnih trstov.

Samička zvali običajno od 4 do 6 modro zelenkastih jajc, posutih s sivimi ali rjavimi pikami in lisami. Valita oba, čeprav pretežno samička, med tem pa jo samec redno hrani. Nemalokrat se zgodi, da se poleg rakarja v gnezdu izvali tudi kakšna podtaknjena kukavica.

Rakar je pri nas razširjen na mnogo trstičjih, tudi nedaleč od prestolnice na Ljubljanskem barju in Cerkniškem jezeru, zlasti pogost pa je na Nizozemskem, kjer živi na tisoče parov.

Vznemirjanje v času gnezdenja je za občutljive vrste, kot je rakar, še posebej nevarno, saj lahko gnezdo starši hitro zapustijo, zarod pa propade. Zato naj bo opazovanje narave in seveda vseh bitij v njej odgovorno. To je naša dolžnost. Sama bi si rakarja želela slišati tudi prihodnje leto, mar vi ne?

Dr. Petra Draškovič Prirodoslovno društvo Slovenije