Noordunga je zanimal tudi ladijski pogon

Leta 1829 je napredni gozdar in domiselni izumitelj mednarodnega slovesa Josef Ressel prvi na svetu javno in napovedano prikazal plovbo vijačne ladje s potniki na krovu. Kot smo nedavno odkrili, pa je sto let pozneje znameniti pionir raketne in vesoljske tehnike Herman Potočnik pisal o drugačne vrste vodnem pogonu.

Kot je to obravnaval v svoji sloviti, s psevdonimom Noordung podpisani knjižici Das Problem der Befahrubg des Weltraums (Problem vožnje po vesolju) že pri raketah in za zemeljski zračni promet na velike razdalje, je tudi za plovila predlagal reakcijski pogon, ki naj bi bil z motorjem enake moči dvakrat hitrejši od klasičnega vijačnega pogona. V obdobju med dvema svetovnima vojnama so čezoceanke potrebovale za plovbo iz Anglije v Ameriko teden dni, reakcijski pogon pa naj bi ta čas skrajšal na tri dni. Josef Ressel in Herman Potočnik, ki ju po krajih življenja in delovanja upravičeno štejemo za svoja tudi Slovenci, sta se torej oba ukvarjala z vodnim pogonom, vsak v svojem času zelo napredno, pri čemer je prvi uspešno uporabil vijak, drugi pa je pritegnil predlogu za reakcijski vodni tok.

Resslov vijak

Parne ladje so od 80. let 18. stoletja do srede 19. stoletja poganjala pretežno lopatičasta kolesa, eno v simetrali ladje ali dve na bokih. Iskanje konstruktorjev pa je šlo v smeri uporabe vodnega vijaka. Pri tem so izhajali iz izkušenj z vetrnimi mlini ali pa so se vračali po pravzor k Arhimedu, v 3. stoletje pred našim štetjem.

Leta 1817 je prišel na Slovensko v svojo prvo službo leta 1793 na Češkem rojeni gozdar Josef Ressel, ki je nato ostal povezan s slovenskim ozemljem vse življenje in je leta 1857 tudi umrl v Ljubljani. Bil je ploden izumitelj, najbolj pa se je proslavil z razvojem ladijskega vijaka: z letnico 1812 je označil svojo prvo zamisel, leta 1826 jo je prijavil v patentni postopek, leto pozneje so mu patent podelili, leta 1829 pa je svojo različico Arhimedovega vijaka javno predstavil v Tržaškem zalivu na ladji Civetta (Sova). Dogodek se je končal z eksplozijo na Angleškem nabavljene parne napeljave, nakar so nasprotniki napredka dosegli prepoved nadaljevanja njegovih poskusov. Ressel je vse življenje razvijal svoje zamisli za vijačni vodni pogon in za priznanje prvenstva na tem področju, vendar pa mu ob dejstvu, da je na njem delovala cela vrsta izumiteljev že več kot sto let prej, in ker najboljše rešitve še vedno iščejo, ni moglo v celoti uspeti.

Sto let po Resslu še Potočnik

Sto let po Resslovem prikazu plovbe z vijačnim pogonom se je ukvarjal s problematiko vodnega pogona tudi pionir raketne tehnike Herman Potočnik Noordung (1892–1929). Pred prikazom njegovega posega na to področje s podporo predlogu za reakcijski vodni pogon velja opozoriti, da je tako mogoče gledati že na klasični vijačni pogon: lahko ga razlagamo kot zajedanje vijaka v vodo ali pa kot proizvajanje nazaj usmerjenega vodnega toka, ki deluje po načelu 3. Newtonovega zakona o akciji in reakciji. Na tej osnovi si je konec 20. let 20. stoletja zamislil vodni pogon inženir E. Börner iz Düsseldorfa, ki se je zgledoval po ribah: te lahko plavajo z razmeroma majhnim naporom tudi proti močnemu vodnemu toku, obrnjeno pa bi lahko plavale zelo hitro. Börner je bil prepričan, da bi bionično posnemanje ribjega plavanja omogočilo »umetnim ribam« (ladjam), da bi se gibale v vodi kot neke vrste rakete in bi »v treh dneh preplavale Atlantik med Evropo in Ameriko«. Kot pri ribah noter skozi usta in ven skozi škrge bi s sprednjim delom vsrkavale vodo, s turbino pa bi pospeševale hitrost tako nastalega vodnega toka, usmerjenega nazaj za reakcijski učinek in skozi reže oblivajočega trup, da bi ustvarjale okoli sebe oblak vodnih vrtincev in omogočile plovilu kar najmanjši vodni upor. Ta učinek naj bi še povečala hrapavost površine ladijskega trupa, podobno kot se to dogaja na koži morskega psa.

O tej Börnerjevi zamisli in poskusih z njegovima ladjama, dolgima 9 in 18 metrov, po katerih se je nameraval lotiti večjih plovnih objektov, je na začetku leta 1928 objavila članek slovenska revija Življenje in svet, z naslovom Ladja s škrgami in plavutami, povzet iz nenavedenega, očitno nemškega vira. O Börnerju poroča kot o »svetovno znanem nemškem inženirju«, vendar danes zaman listamo po medmrežju, da bi našli o njem več podatkov. Je pa bilo v tistem času njegovo delo očitno precej odmevno, saj je svoj članek o njegovi zamisli napisal za dunajsko revijo Der treue Eckart in z naslovom Nov tip ladje tudi Herman Potočnik Noordung, ki so ga kot raketnega strokovnjaka očitno zanimale še druge oblike reakcijskega pogona. Leto prej je v isti reviji objavil sestavek o energetskem izkoriščanju toplotnih razlik v različnih globinah oceanov in o širokopoteznih klimatskih spremembah tropskih pokrajin, hlajenih z morsko vodo iz tega procesa. Čas nastanka obeh Potočnikovih člankov sovpada z nastankom in natisom njegove slovite knjižice Problem vožnje po vesolju, to je v letu 1928 oziroma 1929.

Še vedno aktualna zamisel

Potočnik opisuje aerodinamično obliko Börnerjeve ladje, pospeševanje vodnega toka s turbino, iztiskanje vode v vzvratno smer in odrivanje vodne mase od plovila, s hrapavostjo površine dodatno zvrtinčenih vodnih mas. Na ta način naj bi ustvarili ugodne energetske učinke (povečana potisna sila – podvojitev hitrosti ladje na primerljivo železnicam, zmanjšan vodni upor – prihranek energije za 70 do 80 odstotkov). Dandanes se zdi Börnerjeva ladja, s katero se je poistovetil tudi Potočnik, nekoliko preveč fantastična, vendar pa je še vedno aktualna. Kot zanimivost naj navedemo, da se s tovrstnim problemom in po opisanem zgledu ukvarja, poleg drugih, laboratorij za visoko tehnologijo pri nemškem centru za vesoljske polete v Berlinu, da bi opisani pojav uporabili na nosilnih ploskvah pri letalu airbus A 340 in tako varčevali s kerozinom.