Tiskane izdaje
Nedavno je Keckov inštitut za vesoljske študije (KISS) raziskoval možnost, kako bi identificirali manjši asteroid, ga ujeli in nato dostavili v bližino Zemlje, kar bi se lahko zgodilo sredi prihodnjega desetletja. Pri proučevanju so sodelovali strokovnjaki iz več Nasinih raziskovalnih središč.
To so Glennov, Goddardov, Johnsonov in Langleyjev vesoljski center ter Jet Propulsion Laboratory, sodelovali pa so še Kalifornijski inštitut za tehnologijo, več ameriških univerz, med njimi tudi harvardska, znano Planetarno društvo in še več drugih institucij. Skratka, nikakor ni šlo za razmišljanje skupine takšnih ali drugačnih zanesenjakov, ampak za sinergijo vrhunskih vesoljskih raziskovalnih ustanov.
Rezultat je ugotovitev, da bi z današnjo tehnologijo lahko ulovili asteroid s premerom približno 7 metrov in težo od 250 do največ 1000 ton, ki bi ga bilo mogoče spraviti v visoko Lunino orbito okrog leta 2025.
Zamisel, stara najmanj stoletje
Zamisel o izkoriščanju asteroidov kot naravnih virov je stara že vsaj stoletje, vendar je šele zdaj na voljo tehnologija, s katero bi kaj takega lahko uresničili. Najprej gre za sposobnost odkrivanja in natančnega določanja položaja asteroidov, ki letijo blizu Zemlje in ki bi bili primerni za »prevoz« v neposredno bližino našega planeta. Druga je možnost izdelave dovolj močnega sončno-električnega ionskega raketnega pogonskega sistema, ki bi omogočil prevoz zajetega asteroida. In tretji pogoj je stalna navzočnost človeka v vesoljskem prostoru v bližini Lune – v eni ali več vesoljskih postajah – v 20. letih 21. stoletja, tako da bi lahko raziskali in izkoriščali naravne vire na takem asteroidu.
Potem ko bodo 500 ton težak asteroid prestavili oziroma prepeljali v visoko Lunino orbito, bo postal pomemben raziskovalni cilj posadk astronavtov, ki bodo v prihodnjem desetletju lahko daljše obdobje bivali v Lunini krožnici. S tem se bodo odprle številne nove možnosti za raziskovalne polete v vesoljskem prostoru v bližini Lune. Predvsem bodo astronavti z raziskovanjem »ujetega« asteroida dobili dragocene izkušnje zunaj zemeljske orbite, torej v večjih vesoljskih globinah. To bo odlično izhodišče za daljše polete k bolj oddaljenim in večjim asteroidom; že pred časom je bila napovedana namera, da bi tak polet lahko izvedli okoli leta 2025.
Prav tako se obeta sinergija med robotskimi vesoljskimi poleti in poleti s človeško posadko, pri čemer robotska vesoljska vozila najprej iščejo in zbirajo naravne vire, ki so pomembni za poznejše obiske astronavtov. Tak ključni vir je voda, ki bi jo lahko pridobili na nekaterih asteroidih. Po eni strani bi jo uporabili za zaščito ljudi pred kozmičnim sevanjem, po drugi bi bila vir za izdelavo raketnega goriva. Te dejavnosti bi dejansko pomenile začetek vesoljskega izkoriščanja naravnih virov na kraju samem. Projekt lovljenja in prestavitve asteroida v Lunino orbito pa bo brez dvoma spodbudil tudi mednarodno sodelovanje v vesolju, saj bodo vesoljske agencije pri tako zahtevnem projektu zanesljivo morale združiti moči.
Še zmerna cena
Strokovnjaki navajajo, da bi lahko vsako leto zaznali pet privlačnih ciljev, se pravi asteroidov z želenimi fizikalnimi in orbitalnimi lastnostmi. Zasnova vesoljskega sistema predvideva, da bo tak polet trajal od šest do deset let. Transport asteroida v velikih vesoljskih globinah pa naj bi omogočal 40-kilovatni sončno-električni ionski pogonski sistem s specifičnim impulzom 3000 sekund. Pomembno je, da bi celoten vesoljski sistem poslali v nizko Zemljino orbito (LEO) z eno samo močno satelitsko nosilno raketo Atlas V. Ta robotski sistem naj bi tehtal zgolj 18 ton, tako da bi v visoko Lunino orbito dostavil skoraj 30-krat težji asteroid. Strokovnjaki napovedujejo, da bi celoten program lovljenja in dostave asteroida stal 2,6 milijarde dolarjev oziroma nič več kot veliki Marsov rover Curiosity, ki prav te dni praznuje prvo obletnico delovanja na rdečem planetu.
Da ne gre za nikakršno fikcijo, dokazuje tudi najnovejše sporočilo Nase, da so omenjeni program ponovno pregledali. Med drugim so analizirali več kot 400 predlogov, ki so jih v zadnjem obdobju prispevali različni raziskovalci, univerze in industrija. Ameriška vesoljska agencija vse te predloge še pregleduje in vrednoti. Tako prihodnje leto lahko pričakujemo jasnejše obrise projekta lova na asteroid.
Vsekakor pa bo kot predhodnica prvi poletel OSIRIS-REx (Origins-Spectral Interpretation Resource Identification Security Regolith Explorer), satelit za zbiranje asteroidnih vzorcev, ki ga bo Nasa leta 2016 poslala do asteroida Bennu; tam bo leta 2018 vzel vzorce – ne več kot 60 gramov – in jih prinesel na Zemljo leta 2023.
Miloš Krmelj, predstavnik Mednarodne vesoljske univerze za Slovenijo
