»Odstrl se nam je svet, kakršnega nismo poznali«

Lasersko skeniranje površja ali lidar (Light Detection and Ranging, svetlobno zaznavanje in merjenje razdalj, podobno kot kratica radar) je metoda, ki omogoča natančno merjenje Zemljinega površja.

»Naprava, nameščena na letalu, pošilja množico laserskih žarkov proti Zemljinemu površju, od koder se žarki odbijejo nazaj do sprejemnika. Iz časa potovanja žarka izračuna razdaljo do tal, s pomočjo globalnega pozicijskega sistema (GPS) in drugih merilcev položaja letala pa tudi nadmorsko višino točk na tleh. Tako dobimo zelo natančno trirazsežno sliko Zemljinega površja,« v grobem metodo opisuje dr. Dimitrij Mlekuž, sodelavec Centra za preventivo arheologijo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

»Pri lidarju je fascinantno, da je s to metodo mogoče opazovati tudi gozdna tla. Ko žarek doseže drevo, se del žarka odbije od listov in vej, del pa potuje do tal, kjer se odbije nazaj do sprejemnika. Ko odstranimo odboje od dreves, dobimo natančno sliko tal pod drevjem. Za Slovenijo, ki je več kot 60-odstotno prekrita z gozdom, je to še posebno pomembno. S klasičnim aerofotografiranjem nad gozdom smo bili povsem nemočni. Prav gozdnata območja pa so tista, na katera je človek s svojo dejavnostjo najmanj vplival, precej manj kot na primer na poljih in v urbanih prostorih.«

V zvezi z uporabo lidarja se krajine po svojem potencialu razlikujejo. »Kraški svet je odličen za uporabo lidarja, saj tu ne potekajo hudi naravni procesi, ki bi brisali površje, pa tudi površinskih voda ni, ki bi lahko prekrivale ali odnesle sledove. Na kraških tleh se vsak človekov poseg, na primer nekdanja pot, zid, zgradba, ohrani.«

Ljubljansko barje – prvič lidar za arheologijo

Na oddelku za arheologijo Filozofske fakultete UL so metodo prvič uporabili leta 2006, in sicer na Ljubljanskem barju, kjer so odkrili mrežo opuščenih korit, nekdanjih rek, ob katerih so stala kolišča. To je bil prvi, eksperimentalni projekt. Pri razvoju uporabe lidarja v arheologiji pa poleg Zavoda za varstvo kulturne dediščine deluje tudi skupina z Inštituta za prostorske študije pri ZRC SAZU.

»Tokrat, v okolici Škocjana, pa smo hoteli preveriti, kaj lidar omogoča v krajini, za katero vemo, da ima ogromno arheoloških sledov, da je zapletena tudi z vidika vzorcev vegetacije, topografije, skratka, da je ena najbolj zanimivih pokrajin v Sloveniji, v kateri so se ohranili sledovi človeške dejavnosti iz različnih obdobij.«

Lidar je del standardnih metod, ki jih uporablja Center za preventivno arheologijo pri predhodnih raziskavah v okviru javne službe. Doslej je večino podatkov pridobival od investitorjev.

»Del njihovih projektov je tudi lasersko skeniranje, toda mi nismo vplivali na kakovost teh podatkov. Namen naše študije, katere naročnik je ministrstvo za kulturo, pa je, da jo izvedemo tako, da imamo ves vpliv na pridobivanje za arheologijo primernih podatkov. Tako lahko določimo parametre, ki bodo za nas najprimernejši. Na primer, kako bo letalo ali helikopter letel, s kakšno gostoto pulzov bo skeniral tla in podobno. Izsledke bomo uporabili pri načrtovanju novega skeniranja celotnega območja Slovenije. Nekoč že začeto, pa zaradi pomanjkanja denarja ustavljeno.«

Skenirali 40 kvadratnih kilometrov

V Sloveniji lasersko skeniranje izvajata dve zasebni podjetji. »Snemanje« je eno od njih opravilo lansko zimo, in sicer na 40 kvadratnih kilometrih od Divače do Gornjih Vrem in od Rodika do Vremščice. Pozimi zato, ker je takrat krajina še bolj ogolela, strukture pa bolj vidne.

»Podatki, ki jih dobimo iz lidarja je oblak več deset milijonov točk, ki jih moramo spraviti v berljivo ‘sliko’. Obdelava traja nekaj tednov. Izluščenje tal izpod gozda, če hočemo dobiti dobre rezultate, zahteva precejšnje iskanje pravih parametrov s poskušanjem.

Ta računalniška obdelava ni nič manj ustvarjalen proces, kot je poznejša arheološka interpretacija. Na vsaki sliki je toliko informacij, da jih je že težko brati, interpretacija pa je že napol umetnost.«

»Prepoznani sledovi in brazgotine v pokrajini, ki ni nikjer prazna, namreč sega od ‘običajnih’ arheoloških najdišč, kot so gradovi, naselbine, gomile, do sledov človeške aktivnosti v prostoru, kot so groblje, parcelne meje, apnenice, kamniti zidovi, kulturne terase, polja z dvignjenimi hrbti in podobno. Nato pa je treba razbrati še razmerja med njimi.

Večina sledov niso arheološka najdišča v klasičnem pomenu besede, kakor jih je še nedavno razumela praksa varovanja arheološke dediščine, temveč so del sodobne in ‘žive’ krajine,« pojasnjuje dr. Mlekuž.

»Vse je polno!«

In kaj je pokazalo skeniranje širše okolice Parka Škocjanske jame? »Čeprav je okrog Škocjana ogromno najdišč znanih – res pa je, da ta krajina še ni bila sistematično raziskana – so rezultati za nas fascinantni. ‘ Vse je polno!’ je bil naš prvi vtis. Doslej smo vedeli za arheloška najdišča, vmes pa so bile praznine, ‘prazen’ prostor. A zdaj vidimo, da praznega prostora ni. Dobili smo celovito sliko, zemljevid krajine, iz katere lahko razbiramo plasti časa, zaporedje nastajanja krajine. Zdaj jasno vidimo, kako so ljudje v različnih obdobjih izkoristili prostorske danosti, se tako rekoč usedli v ‘naravni’ prostor v skladu s tehnologijo svojega časa.

Gomile pri Goričah za arheologe niso novost, zaradi celovitosti slike pa zdaj lahko razberejo, kako so nastale. »Razberemo zamejene prostore, na podlagi analogij iz Velike Britanije pa sklepamo, da gre za železnodobne ‘kmetije’, območja, posesti, hiše, ki se jih sicer več ne vidi, vidimo pa neke vrste vrtov, robove parcel, ki so verjetno nastali tako, da je burja napihala zemljo na ograde, plotove, kamnite zidove na robovih. Morda so prebivalci tudi tja odlagali odpadke.«

Čez ostanke teh prazgodovinskih kmetij so se pozneje »usedla« srednjeveška polja. Srednjeveški način obdelave je razviden po dolgih, ozkih njivah, jermenih, ki so na koncu zavite v obliki črke S – tako, kot je bilo mogoče obračati velik plug, ki je k nam prišel v letih 1100 ali 1200. Ena vaška skupnost je imela več odprtih polj, na vsakem pa je vsak kmet skupnosti imel svojo njivo, poznali pa so triletno kolobarjenje z enoletno praho.

»Najdemo pa tudi sledove prve svetovne vojne – na primer obrambni jarek, ki je varoval cesto proti Ilirski Bistrici. Ali jarek, ki je varoval železnico proti Pivki. Vidimo, kako se je Gradišče pri Divači ‘usedlo’ na ostanke prazgodovinskega gradišča. Vidimo tudi ostanke prazgodovinskih polj, ki jih v srednjem veku niso izkoriščali, ampak so se raje lotili vrtač, v katerih so prej raje pasli. Vidimo apnenice – jame, v katerih so žgali apno, običajno v vrtačah, v bližini kamna, v zavetrju. V celoti zdaj prvič vidimo tudi gradišča, na primer lepo gradišče Soline nad Gornjimi Vremami. Nekatera so bila naselbine, nekatera le zatočišče, nekatera so bila sedež elite, kmetje pa so se naselili v bližini, kot na primer najbrž Škocjan in ostanki prazgodovinskih polj pri Goričah.«

Varovanje brez razumevanja je zaman

»Dolgoročno najbolj vzdržen in produktiven način varovanja krajin je izobraževanje in seznanjanje tam živečih ljudi z zapleteno časovno globino teh krajin. Ljudje zdaj lahko dobro vidijo nekatere vidike krajine, ki jih doslej niso mogli. Ne živimo v praznem prostoru. Vsaka nova generacija podre, se nasloni ali preuredi in nadgradi tisto, kar je naredila stara. Prostor je omejen vir. Ne moremo iz krajine narediti rezervata in samo prepovedovati. Z znanjem, razumevanjem časovne globine krajine pa lahko vplivamo na razvoj tako, da se dediščinski elementi ohranjajo.«

»Razumeti, kako so ljudje s prostorom ravnali v preteklosti, to prepoznati kot vrednoto, lahko vodi naše ravnanje v prihodnosti,« je prepričan dr. Mlekuž. S sodelavci je prav s tem namenom upravi Parka Škocjanske jame že predlagal predstavitev izjemno zanimivih slik, laserskih skenov, ki odstirajo časovne plasti življenja okrog Škocjana nad reko Reko. Te so na ogled v Promocijsko kongresnem centru Pr’ Nanetovh v Matavunu.