Učinki podnebnih sprememb so kot domine: ena padla domina sproži podiranje cele vrste, kar je težko ustaviti.

Morda je naključje, morda pa tudi ne, da nas je novica o odkritju velikanske količine sladke vode v Arktičnem oceanu, ki še narašča, dosegla prav te dni, ko mraz v večjem delu Evrope pošteno kaže zobe. Obstoj te vode namreč pomeni, da se utegne naša celina bistveno ohladiti, saj odkrita sladka voda lahko upočasni oceanski tok, ki sicer blaži zimo v severni Evropi.

Povečani delež sladke vode v Arktičnem oceanu so odkrili britanski raziskovalci z Londonskega univerzitetnega kolidža in britanskega Nacionalnega oceanografskega centra. Satelitske meritve višine morske gladine med letoma 1995 in 2010 so pokazale, da se je gladina zahodnega Arktičnega oceana samo od leta 2002 dvignila za okoli 15 centimetrov. Ugotovili so, da se je volumen sladke vode povečal za vsaj osem tisoč kubičnih kilometrov oziroma kar za desetino vse sladke vode v tem oceanu. Vir sladke vode v oceanu so taleči se ledeniki in vanj izlivajoče se reke.

Raziskovalci domnevajo, da bi vzrok za povečanje količine sveže vode lahko bili močni arktični vetrovi, ki pospešujejo oceanski tok, imenovan Beaufortov vrtinec, in povzročajo, da ta dviguje morsko gladino. Beaufortov vrtinec je eden od najslabše razumljenih pojavov v oceanih na našem planetu. Gre za počasno vrtinčasto se maso ledu in vode severno od Aljaske, ki je približno desetkrat večja od Michiganskega jezera v ZDA. Po domnevah nekaterih znanstvenikov globalna otoplitev spreminja naravne ritme Beaufortovega vrtinca, to pa utegne sprožiti občutne spremembe v oceanskem kroženju in dvig morske gladine z zelo neugodnimi posledicami.

Sprememba v vrtincu utegne ohladiti Evropo

Klimatologi na podlagi podnebnih modelov domnevajo, da veter, ki piha na morski gladini, veča kupolo vode v sredini Beaufortovega vrtinca. Vendar pa poglobljenih raziskav, ki bi to potrdile, še ni. Če bi veter spremenil smer, čemur smo bili priča od sredine 80. do sredine 90. let prejšnjega stoletja, bi se utegnila sladka voda iz mase v Beaufortovem vrtincu razliti oziroma razširiti v preostali Arktični ocean in celo v severni Atlantski ocean. Če bi se to zgodilo, bi se Evropa soočila s hujšim zimskim mrazom. »Razlita voda« bi namreč upočasnila Zalivski tok, ki s svojo toplo vodo zagotavlja, da je v Evropi pozimi manj mraz, kot je na drugih območjih po svetu na isti zemljepisni širini.

»Naše ugotovitve kažejo, da bi lahko preobrat v vetru povzročil prodor te sladke vode v preostali del Arktičnega oceana in celo še naprej,« opozarja Katharine Giles z OCL, Centra za polarna opazovanja in modeliranja, ki je vodila omenjeno raziskavo. Njene rezultate so objavili v najnovejši številki revije Nature Geoscience.
Očitno je torej, da je odkritje povečane količine sveže vode v oceanu ena od domin v padajoči vrsti, ki jo sprožajo podnebne spremembe. Kaj utegne pomeniti ta padla domina? Raziskovalci na to ne odgovarjajo, napovedujejo pa nove raziskave razmerja med morjem in njegovim ledenim pokrovom ter spremembami vetrov.

Val sprememb v gorskih ekosistemih

Nazoren primer učinka padle domine kot posledice podnebnih sprememb vidimo v gorskem svetu, kjer nam to zimo vsaj v srednji Evropi, pa tudi drugod po svetu na podobni zemljepisni širini, primanjkuje snega. Kaj pomeni pogled na gole skale namesto na snežne zamete? Raziskovanja so se lotili v severnih območjih Arizone in ugotovili, da dvig meje snežne odeje na večje nadmorske višine odmeva v celotnem ekosistemu z navidez majhnimi, a pomembnimi vplivi in spremembami.

Za kakšne spremembe gre? Tom Martin z ameriške geološke službe (U.S. Geological Survey) in John Maron z Univerze v Montani sta za izhodišče ugotavljanja teh vplivov in posledičnih sprememb svojo pozornost namenila kanadskemu jelenu in dejstvu, da se je zaradi upada visokogorskega snega v zadnjih 25 letih ta žival pozimi pomaknila v višje lege. Kaj je to povzročilo?

Ugotovila sta, da je navzočnost jelena v višjih gorskih legah tudi pozimi, torej vse leto, povzročila pravo opustošenje: jeleni so zdesetkali gostoto sezonskega rastlinja, kar je med drugim vplivalo na zmanjšanje populacije ptic pevk, za katere bi, nasprotno, pričakovali, da jim bo pomanjkanje snega v prid. V raziskavi, ki je potekala šest let, sta raziskovalca zavarovala nekaj območij, kamor jelen ni mogel vstopiti, in nato primerjala rastlinje in druge organizme na teh območjih z območji, po katerih se je jelen prosto gibal.

V članku, objavljenem v januarski številki revije Nature Climate, navajata podatke, da se je v zavarovanih območjih, ki so dobivala vlago iz talečega se snega, rastlinje povrnilo v stanje, kakršno so nazadnje opisali leta 1996, obenem pa se je znova povečala populacija šestih ključnih vrst ptic pevk, ki so si v gostejšem zelenju lažje naredile gnezda, varna pred plenilci.

Študija tako dokazuje, da tipalke podnebnih sprememb sežejo daleč in na mesta, kjer jih ne bi pričakovali, njihov učinek pa utegne biti nasproten od pričakovanega.

Iz ponora v vir toplogrednih plinov

Nekaj, kar velja za koristno, kot na primer zima brez snega za ptice, se zaradi razvejenega vplivanja podnebnih sprememb kaj lahko izkaže za nasprotno. V tej perspektivi je videti tudi poročilo raziskovalcev z Raziskovalnega centra Woods Hole v Massachusettsu o stanju amazonskega bazena, objavljeno nedavno v reviji Nature. To opozarja, da se utegne amazonski bazen, za katerega velja prepričanje, da je naš glavni branik pred globalnim segrevanjem, kmalu preleviti iz ponora v vir ogljikovega dioksida. Razlog je v krčenju njegovih širnih gozdov.
Kot pojasnjuje vodja raziskave Eric Davidson z omenjenega centra, je prebivalstvo v amazonskem bazenu v zadnjih 50 letih naraslo s šest na 25 milijonov. Rast števila prebivalcev je sprožila množično krčenje gozdov za potrebe naselij in kmetijstva, posledica tega pa je, da se območje iz vsrkovalca ogljikovega dioksida spreminja v njegov vir. Razmerje med količino ogljikovega dioksida, ki ga vsrka, in tisto, ki ga proizvaja, se namreč nagiba v smer drugega. Koliko, je za zdaj težko presoditi.

Širni pragozdovi, kakršni so v Amazoniji, so zelo pomemben dejavnik v enačbi globalne otoplitve, saj drevje v starih, zrelih gozdovih v naravnem postopku fotosinteze črpa ogljikov dioksid iz ozračja. Toda ko razpada ali ga požgejo in preorjejo v kmetijsko zemljišče, ves ta vsrkani ogljikov dioksid znova najde pot v ozračje in prispeva svoje k toplogrednemu učinku.

Po ocenah v omenjenem članku je v biomasi v Amazoniji »uskladiščenih« okoli sto milijard ton ogljika, kar je več, kot znese skupaj celo desetletje globalnih izpustov iz fosilnih goriv. Ob nadaljnji globalni otoplitvi in z njo povezanih vremenskih spremembah bi se utegnila ta zaloga sproščati v ozračje, opozarjajo avtorji raziskave.
»Večina amazonskega pragozda je odporna proti sezonski in običajni suši, vendar pa se njegova odpornost utegne zmanjšati pri hujših sušah,« so zapisali raziskovalci.

Opozarjajo, da so suše postale intenzivnejše tam, kjer so izkrčili velike gozdne površine, obenem pa se je prav tam deževje pogosteje pojavilo v ekstremnih nalivih. Tako se Amazonija, ki naj bi celoten planet varovala pred globalno otoplitvijo, srečuje s tveganjem, da bo sama postala njena žrtev – in tudi povzročiteljica.