Osupljivo bogata pestrost naših sadnih sort

Ko je Društvo Kočevarjev staroselcev nedolgo tega ob kočevskem Jezeru posadilo sadovnjak s 500 starimi sadnimi sortami, večinoma jablanami, in 50 orehi, so opozorili na izjemno pestrost starih sadnih sort, ki jih premore Slovenija.

»To je bogastvo, ki ga druge, neprimerno bolj razvite države, nimajo,« pravi dr. Gregor Osterc z Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki je tudi vodja nacionalne genske banke sadnih rastlin v kartuziji Pleterje. Toda žal se te velike raznovrstnosti v Sloveniji skoraj ne zavedamo.

Je petsto sadik jablan v sadovnjaku v Kočevju v strokovnem smislu pomemben projekt?

Absolutno. To je del ohranjanja avtohtonih sadnih sort oziroma, konkretneje, avtohtonih sort jablan. To je ena od slovenskih genskih bank. Sicer imamo tudi nacionalno gensko banko sadnih rastlin v kartuziji Pleterje, vendar je en sam nasad za neko državo premalo. Z vdorom bolezni, škodljivcev ali naravnih ujm se lahko zgodijo poškodbe dreves v nasadu genske banke, zato je nujno, da ima država več genskih bank. Če je zbirka samo na eni lokaciji, lahko v primeru bolezni ali ujme izgubimo ves genetski material.

Nacionalna genska banka sadnih rastlin deluje v kartuziji Pleterje od leta 1994?

Takrat smo začeli urejati terena in jemati cepiče po Sloveniji za cepljenje bodočih dreves. Leta 1996 smo začeli saditi drevesa v tem nasadu, tako da imamo zdaj tam 119 sort jablan in 44 sort hrušk ter nekaj sort orehov.

Toda za nacionalno gensko banko je vse manj sredstev in z denarjem, ki ga imamo, lahko skrbimo le za osnovno ohranjanje nasada. Nimamo pa možnosti, da bi po Sloveniji izvajali širše kolekcioniranje novih sort.

Zakaj je treba ohranjati stare sadne sorte, zakaj genska banka?

Prvi in temeljni namen genskih bank je ohranjanje genetskega materiala. Kulturne rastline ohranjamo na različne načine, mnoge lahko ohranimo s semeni, toda sadnih rastlin tako ne moremo ohraniti, ker iz semen ne zrastejo enake rastline. Zato je pri sadnih drevesih treba ohranjati drevesa, cepiti njihove cepiče na neko podlago in imeti drevo v naravi, in situ.

Kolikšen delež bogastva, ki ga ima Slovenija, je vključen v gensko banko v kartuziji Pleterje?

To je razmeroma težko oceniti iz preprostega razloga: ker ne vemo, kaj vse premoremo v Sloveniji. Na nekatera območja, ki so bogata s sadnimi sortami, mislim predvsem na Kočevsko, v prejšnji državi ni bilo mogoče stopiti, saj je bilo tam zaprto območje vse do leta 1990.

So drugi predeli Slovenije bolje raziskani glede pestrosti sadnih sort?

Preverjeni so bolj kot Kočevsko, a ne idealno, ker smo vse sorte, ki jih imamo v kartuziji Pleterje, nabirali samo enkrat. Potem smo se osredotočali na ohranjanje teh dreves, na opazovanje, meritve ... Nismo pa na novo kolekcionirali. Po drugih predelih Slovenije gotovo še obstajajo drevesa, ki bi jih morali še pregledati in ugotoviti, ali je med njimi morda še kakšna nova sorta, ki je še ne poznamo.

To velja za jablano. Če pa vzamem drugo sadno sorto, recimo hruško, vemo še manj. V nacionalni genski banki imamo le sorte žlahtne hruške, čeprav obstaja zelo veliko drugih vrst hrušk. Samo mošnic imamo kar nekaj: štajerska mošnica, koroška mošnica pa tepke – bela tepka, črna tepka ... Upokojeni prof. Aleksander Šiftar meni, da bi Slovenija morala namesto lipovega lista imeti kot simbol hruškov list, ker imamo hrušk neprimerno več.

Slovenija je zelo bogata z raznimi vrstami sadnih rastlin, kar pomeni že z vidika kolekcioniranja, kaj šele natančnejšega genetskega določanja, zelo veliko dela.

Je Slovenija posebna zaradi te pestrosti tudi v primerjavi s sosednjimi državami?

Že po tem, kar poznamo in kar slutimo, da imamo, smo zagotovo v vrhu sosednjih držav, kot je Avstrija, oziroma sosednjih alpskih regij, kot sta Južna Tirolska, Bavarska ... Ko smo pred leti pripravljali vlogo za morebitni evropski projekt, kjer bi zbirali naravno bogastvo sadnih rastlin na območju Alp, partnerji iz drugih držav niso mogli verjeti, koliko različnih vrst je pri nas oziroma kakšna pestrost je na tako majhnem območju. To je sicer mogoče delno pojasniti z zelo bogato pedoklimatsko sliko Slovenije, torej z različnimi talnimi tipi in klimatskimi pasovi, kar je vodilo v ohranjanje različnih tipov sadnih rastlin na tem območju.

Ali lahko ugibate, kakšna naj bi bila ta pestrost? Koliko vrst jabolk, hrušk v resnici imamo?

Kakršnakoli napoved je nehvaležna. A če ugibamo, je tu verjetno še nekaj deset, morda petdeset sort jablan, hrušk in drugega sadnega drevja. Ljubiteljski zbiratelj sort iz Kamnika ima tisoč sort jablan, ki jih je zbral na raznih koncih Slovenije. Med njimi niso vse avtohtone sorte – te lahko določimo le z genetskimi analizami, ki pa jih mi nismo naredili –, ampak ima tudi sorte, ki rastejo v Sloveniji.

Kako dolga je življenjska doba sadnega drevesa?

Zelo je odvisna od podlage, na katero je bilo drevo cepljeno. Matična drevesa, s katerih zbiramo cepiče za gensko banko, so cepljena izključno na sejance, ker drugih podlag takrat še niso poznali, zato lahko rečemo, da je ta življenjska doba od 50 do 100 let.

Kako ločite sorte med sabo?

Poznamo različne metode. Morfološke metode so tiste, kjer sorto prepoznamo po rasti, razvoju, tudi listih in plodovih. Tu opazujemo zelo veliko dejavnikov, od višine, širine ploda, do peščiča, velikosti pečk, če so pečkarji, pa po okusu, barvi, kožici in drugem. Drugi sklop so notranje lastnosti: vsebnost sladkorja in kislin, a to je odvisno tudi od vremenskih razmer v letu.

Najzanesljivejše metode so genetske analize, ko se prepozna genetsko sliko sorte in se jih da nedvoumno ločiti med seboj. Te metode uporabljamo za nedvoumno razlikovanje, ko morfološko določanje ni dalo zadostnega rezultata. Tisto, kar nam genetske analize lahko doprinesejo, je ugotovitev, ali gre za avtohtono slovensko sorto ali pa različico, ki jo imajo, na primer, tudi v Avstriji.

Koliko sort je – po vaši oceni – avtohtono slovenskih?

Ta delež je težko oceniti, ker v Sloveniji genetskih analiz še nismo opravili in je težko oceniti, kaj je avtohtono slovensko in kaj ne. Je pa gotovo, da za nekatere sklepamo, da so avtohtone, ker so se razvile tu in jih drugje ne najdemo – na primer dolenjsko voščenko, gorenjsko voščenko, goriško sevko ... Sem spadajo tudi sorte, ki so bile pri nas vzgojene, denimo priolov žlahtnik, majda, lonjon, kar so vrste, ki jih je vzgojil profesor Priol na začetku prejšnjega stoletja. Imamo pa veliko sort, ki jih poznajo tudi druge države, a gre v Sloveniji lahko za posebne tipe, na primer štajerski mošancelj, vendar tega brez genetskih analiz ne moremo trditi.

Kaj je značilno za stare sadne sorte? August Gril iz Društva Kočevarjev staroselcev opozarja na genetsko pestrost in izredno odpornost teh dreves, ki preživijo več desetletij brez človekove nege in tudi brez kemije.

Ta njegova teza temelji na opazovanjih dreves na Kočevskem. Tam je na razmeroma majhnem prostoru zbranih ogromno dreves. Večinoma so stara od 60 do 100 let, tudi več, saj so bila del nasadov Kočevarjev staroselcev. Ti so bili krošnjarji in so z vseh koncev Evrope prinašali različne sorte. Večina teh sort ni nastala na območju Slovenije, ampak tu rastejo že zelo dolgo. Ko so zaradi zgodovinskih razlogov te vasi opustele, je ta drevesa obdal gozd. A če ta drevesa pogledamo zdaj, lahko vidimo, da so zelo odporna, saj so manj dovzetna za škrlup, pepelasto plesen in druge bolezni. Zato je ta Grilova teza upravičena, čeprav te odpornosti nismo preverjali na poskusih, ampak to vidimo na terenu samem.

Slovenija za takšno preverjanje nima denarja?

Že za nacionalno gensko banko je vsako leto manj denarja in se ohranja le obstoječe. Ni sredstev za vključevanje novih sort, čeprav bi že tu bilo zelo veliko dela, da ne omenjam genetske identifikacije sort.

Kako pa je v sosednjih državah?

Sosednje države ali regije imajo ves genetski »pool« pri sadnih rastlinah že genetsko identificiran: ne samo popisan, ampak tudi genetsko določen. Res je, da imamo mi več tega materiala, torej tudi več dela, a žal tega dela nismo še niti začeli.

To pomeni, da so zasebne pobude še pomembnejše?

Z vidika kolekcioniranja so seveda zelo pomembne. Takšnih ljudi je kar nekaj in opravljajo neprecenljivo delo.

So te njihove zbirke genske banke?

Seveda so. Vendar so različno urejene, odvisno od znanja posameznika, saj je za ohranjanje nasada potrebno kar nekaj hortikulturnega znanja. Toda genetski material je zbran. In naloga stroke bi morala biti, da te genske banke pregledamo, svetujemo, morda pomagamo razširiti.

Avstrija ima pet, šest nacionalnih genskih bank, ki jih država podpira in nadzira. Mi imamo uradno le eno gensko banko, zato so te zbirke zelo pomembne, čeprav niso uradne. In to je velik problem. Gre za pomanjkanje zavedanja o pomenu vsega tega – in če govorimo o nacionalnem ponosu, bi morali biti ponosni na to. Na tem področju bi bili lahko upravičeno ponosni.

Kaj lahko naredite vi kot strokovnjak?

Nacionalna genska banka je samo ena od stvari, ki jih še počnem, saj sem visokošolski učitelj, raziskovalec, odgovoren za okrasne rastline. Pred leti sem se odločil, da skrbim za nacionalni nasad genske banke, dobil sem informacije in to me je privedlo do slutenj, kaj premoremo ... Toda z denarjem in časom, ki ga imamo na voljo, lahko ta nasad genske banke le ohranjamo, hkrati pa imamo stik z zbiralci, da se nam ne izgubijo in da ne izgubimo vseh teh sort.

Žal tudi pozabljamo, da so genske banke tesno povezane z drugimi gospodarskimi panogami, kot sta predelovalna industrija in turizem, in so lahko priložnost za lokalni razvoj.