Tiskane izdaje
Po včerajšnji objavi raziskovalnega članka Kopulacija na daljavo: prilagoditev samcev na samičji kanibalizem v ugledni reviji Biology Letters, sta imeni dveh slovenskih znanstvenikov, Simone Kralj-Fišer z Biološkega inštituta Jovana Hadžija, ZRC, SAZU, in Matjaža Kuntnerja z nacionalnega muzeja za naravoslovje v okviru Smithsonian Institution v Washingtonu DC, takorekoč poleteli v svet.
Novico o, po besedah Matjaža Kuntnerja, biološko fascinantnem fenomenu evnuhov pri pajkih ter na novo odkritem mehanizmu kopulacije na daljavo so namreč še isti dan povzeli takorekoč vsi mediji, ki namenjajo svojo pozornost tudi novostim v znanosti.
Za kaj gre? Kot nam je pojasnil Matjaž Kuntner, gre za raziskavo, ki je potekala pod vodstvom Daiqin Lija z Nacionalne univerze v Singapuru, v katerem sta poleg Joelyn Oh s kitajske univerze Hubei sodelovala tudi omenjena slovenska raziskovalca. Njihovi izsledki ponujajo odgovor na vprašanje, zakaj samci pajkov Nephilengys malabarensis po seksualnem odnosu s samico žrtvujejo svoj spolni organ. Ta je, kot je pokazala dokaj zapletena raziskava, zelo preprost: da si rešijo življenje, saj bi jih sicer samice po opravljenem dejanju požrle.
Raziskovalci so ugotovili, da ko si samci omenjene vrste pajkov med parjenjem s samico odtrgajo svoje spolne organe, izpolnijo svojo vlogo za preživetje vrste. Njihov žrtvovani spolni organ "sam" osemeni samico, prostovoljni oziroma prisiljeni evnuh pa si s svojim žrtvovanjem reši življenje, saj bi ga sicer samica živega požrla. Samci so namreč bistveno manjši od samic, ki svoje partnerje požrejo pogosto že kar med samim spolnim odnosom.
Pred samim tem kanibalističnim dejanjem, ki se mu sicer nekateri samci uspešno izognejo, se samčev spolni organ, poznan kot tipalo, odlomi, ko je še v samici. Včasih ga odlomijo same samice, dogaja pa se, da to storijo tudi sami samci, saj imajo običajno dvoje takih tipal. Prav to sta raziskovala naša raziskovalca skupaj z omenjenima azijskima kolegoma. Raziskavo je vodil dr. Li, v njej pa so raziskovali 25 samcev, ki še niso imeli spolnih odnosov. Vstavili so jih na mrežaste pajčevine, kjer so jih čakale samice. Vseh 25 samcev se je začelo pariti in 22 med njimi jih je med parjenjem bilo ob svoji obe tipali, trije pa so se uspeli izvleči iz parjenja z le delno poškodovanimi genitalijami.
Raziskovalci so nato pajke, vključene v raziskavo, secirali, da bi ugotovili, kaj se je zgodilo z njihovo spermo. Ugotovili so, da je le tretjina sperme končala v samicah, preostala sperma pa je še živela v odtrganih tipalih. Nadaljni testi, ki so jih opisali v reviji Biology Letters, so razkrili, da dalj ko je samčevo tipalo ostalo v telesu samice, več sperme je oddalo samici in s tem se je močno povečala možnost oploditve. Obenem je odtrgano tipalo delovalo kot nekakšno varovalo za druge samce, saj se jih samice s samčjim tipalom v sebi niso mogle lotiti.
Kako je mogoče, da lahko odtrgano tipalo še naprej, brez samca, oplojuje samico? Vodja raziskave dr. Li tega odgovora še ne ve, pojasnjuje pa, da v tem 'oplojevanju' oziroma 'kopulaciji na daljavo' ne gre le za preprosto iztekanje sperme v samico. Prepričan je, da so se samci razvili tako, da lahko žrtvujejo svoje tipalo, prav zaradi strateške oploditve samic, do katere lahko pride tudi, če se tipalo odlomi oziroma samica požre samca pri živem telesu.
»'Kopulacija na daljavo' se je verjetno v teku evolucije razvila kot rezultat konflikta interesov samic in samcev, kot prilagoditev samcev na agresivnost samic in na kratke čase parjenja, ki jih je pogojevala velika verjetnost kanibalizma na koncu dejanja,« je dr. Li pojasnil za Guardian.
Tisti pajki, ki kljub poškodbam ostanejo živi, postanejo bolj agresivni. Po mnenju dr. Lija je tudi v tem evolucijska logika: agresivnejši pajki so uspešnejši pri odganjanju drugih samcev od samic in torej nehote pri reševanju njihovih življenj.
