Povej mi, kaj ješ, in povem ti, kdo si

Obsežna raziskava zobovja naših daljnih prednikov je razkrila pomembno podrobnost: pred približno tremi milijoni let in pol se je prehrana prazgodovinskih homininov korenito spremenila in razširila na trave – morda pa tudi na rastlinojede živali. Pred tem obdobjem so se človeku podobna bitja – hominini – prehranjevala predvsem z gozdnimi sadeži, ne dosti drugače od današnjih goril in šimpanzov.

Ugotovitev je toliko bolj zanimiva, ker so številni strokovnjaki pri razvoju sodobnega človeka vse od odkritja izumrlega človečnjaka Australopithecus afarensis poudarjali predvsem pomen bipedalnosti – pokončne drže in hoje po dveh nogah. Presenetljivo manj pozornosti je veljalo vlogi prehrane pri spreminjanju življenjskega okolja in razvoju zgodnjih homininov.

Odkritja v več sodobnih znanstvenih disciplinah, kakršne so paleoekologija, vedenjska ekologija, primatologija ter analiza izotopov, pa so močno povečala zanimanje za prehranjevalne navade naših zgodnjih prednikov.

Štiriindvajset znanstvenikov z več ameriških univerz in sorodnih institucij je tako med najnovejšo obsežno raziskavo, katere ugotovitve so ta mesec objavili v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, podrobno proučila zobno sklenino 11 vrst homininov in nekaterih drugih primatov, katerih ostanke so našli na širšem območju vzhodne Afrike.

Številni izmed naših prazgodovinskih prednikov so, podobno kakor današnji šimpanzi, živeli v gozdu in se prehranjevali z listjem ter sadeži dreves, grmovnic in zdravilnih rastlin. Med tokratno raziskavo pa so ugotovili, da sta vsaj dve vrsti – Australopithecus afarensis in Kenyanthropus platyops – pred približno tremi milijoni let in pol svoj jedilnik precej popestrili in razširili – na trave in šaš, morda pa tudi na živali, ki so uživale tovrstno rastlinje.

Prav v tem času so človeški predniki na črni celini začeli v čedalje večjem številu poseljevati savano – s travo poraščeno pokrajino, v kateri rastejo še manjši grmi in drevesa. In po ugotovitvah tokratne raziskave so hkrati z osvajanjem novega življenjskega prostora vse bolj posegali tudi po hrani, kakršno je v savani pač mogoče najti.

Znanstveno v preteklost

Raziskovalci so v okviru projekta štirih medsebojno komplementarnih študij podrobno analizirali vzorce 173 zob enajstih vrst homininov in pavijanov, ki so živeli v obdobju pred 4,1 milijona do 10.000 leti. Kakšno hrano so uživali, so določili na temelju kemične sestave njihovih zob, in sicer tako, da so identificirali izotope ogljika v medzobnih prostorih in sklenini. Razmerje med različnimi vrstami ogljikovih atomov (izotopov) znanstvenikom omogoči določiti tudi prehrano nekdanjih bitij, saj ima različna hrana različen »podpis« ogljikovega izotopa.

Drobce zobne sklenine so odbrusili od že tako dodobra poškodovanih fosiliziranih zob, dobljeni prah pa proučili z masnim spektrometrom. Tako so določili razmerje med različnimi izotopi ogljika, ki se je v zobno sklenino vgradil s prehranjevanjem.

»S tem postopkom smo prišli do kemičnega podatka o tem, kaj so naši predniki pravzaprav jedli,« je povedal dr. Zeresenay Alemseged s Kalifornijske akademije znanosti, soavtor dveh študij tokratne raziskave. »In seveda česa niso jedli. Povedano preprosto, analizirali smo delce hrane, ki so se med zobmi naših prednikov ohranili več milijonov let.«

In ker je prav prehranjevanje najpomembnejši dejavnik pri določanju fiziologije nekega organizma, njegovega ravnanja in medsebojnega vpliva z okoljem, nova dognanja po besedah dr. Alemsegeda omogočajo precej boljši vpogled v procese, ki so odločilno vplivali na razvoj človeške vrste.

Novo življenjsko okolje

Avtorji raziskave sicer še niso nesporno ugotovili, ali je jedilnik naših prednikov že v omenjenem obdobju vseboval tudi živali, vsekakor pa so podatki o »najverjetnejši prehrani naših takratnih prednikov zdaj bistveno bolj natančni«, je prepričan dr. Matt Sponheimer, antropolog z univerze v Koloradu in avtor ene izmed štirih študij raziskave.

Konkretneje: prehrana naših daljnih prednikov se je pred približno tremi milijoni let in pol od »opičje diete« iz listov in gozdnih sadežev čedalje bolj usmerjala k bolj »človeškim« travam. Dodajanje tropskih trav in šašev – rastlin, ki so podobne travam in rogozu, le da imajo steblo s trikotnim prerezom – je utrlo pot današnji prehrani iz žit in travnic, pa tudi mesa in izdelkov iz mleka pašnih živali.

»Primati so se dolgo držali izključno starega jedilnika – listov in sadežev gozdnih dreves in grmovja, pred tremi milijoni let in pol pa so nenadoma začeli množično odkrivati nove prehranske možnosti, ki so jih pašne živali odkrile že veliko prej, pred približno desetimi milijoni let,« je pojasnil dr. Thure Cerling, geokemik z univerze v Utahu.

In vzrok za tako radikalno spremembo? »Po vseh znamenjih sodeč je bil poglavitni razlog za spreminjanje prehranjevalnih navad selitev zgodnjih homininov z gozdnatih območij v savano. Tropske trave so našim prednikom omogočile sestavo novih jedilnikov, medtem ko se opice za takšno spremembo očitno niso nikdar odločile: večina primatov namreč še danes ne uživa ‘človeške’ hrane. Tudi med našo raziskavo fosilov človeku nepodobnih primatov nismo našli nikakršnega dokaza o morebitni spremembi njihovih prehranjevalnih navad.«

K sodobnemu človeku

Zbrani podatki torej pričajo o tem, da je sprememba jedilnika naših prednikov tesno povezana s spremenjenim okoljem – sploh ker se je v približno tistem času na širšem območju vzhodne Afrike začela širiti savana. Večja pestrost prehrane je omogočala življenje v različnih okoljih, to pa je odigralo ključno vlogo pri diverzifikaciji – vztrajnem povečevanju razlik med zgodnjimi hominini.

Toda vprašanj je še veliko. So bili naši afriški predniki v omenjenem času še popolni vegetarijanci ali so že jedli tudi rastlinojede žuželke, ribe (ki na zobeh pustijo podoben ogljikov odtis kakor trave) ali celo rastlinojede živali? Resda prvi dokazi o prehranjevanju s poginulimi živalmi segajo v čas pred približno dvema milijonoma let in pol, toda prvi nesporni dokazi o lovu na živali so stari le 500.000 let.

Antropologi intenzivno razmišljajo, kaj natanko pridobljeni podatki govorijo o razvoju naših zgodnjih prednikov, podnebnih spremembah in spreminjanju naravnega okolja. Predvsem jih zanima, kakšne so bile v omenjenem času zemljepisne značilnosti vzhodne Afrike in kako so vplivale na selitve naših prednikov in s tem na razvoj človeškega rodu.

Številni znanstveniki zagovarjajo teorijo, da je spremenjeno okolje vplivalo na drugačne prehranske navade, spremenjena prehrana pa je usodno vplivala na človeški razvoj – na povečevanje možganov ter druge anatomske in vedenjske spremembe.

»Ne vemo, kaj natanko se je zgodilo pred tremi milijoni let in pol,« pojasnjuje profesor Sponheimer. »Zagotovo pa vemo, da so nekateri naši predniki takrat začeli jesti, česar prej niso, tistemu, kar so dolgo jedli in jim je bilo še vedno na voljo, pa so se začeli izogibati. In ta sprememba je bila ključna za njihov razvoj v človeka.«

Vsekakor pa je najnovejša raziskava vsaj delno odgovorila tudi na vprašanje, o katerem prav tako že dolgo obstajajo razne domneve: Kako je tolikšnemu številu velikih vrst primatov tako dolgo uspelo preživeti drug ob drugem? »Odgovor je zelo preprost: med seboj niso tekmovali za isto hrano,« je prepričan profesor Cerling.