Tiskane izdaje
Če na hitro preberemo kratico ZZZ, bi pri nas verjetno večina najprej pomislila na nacionalno zdravstveno zavarovalnico. Ne gre zanjo, obstaja pa pomembna povezava. Mag. Rok Antolič, mag. farm., je tako poimenoval raziskavo o zavzetosti za zdravljenje z zdravili oziroma o tem, zakaj bolniki pogosto ne upoštevajo zdravniških priporočil.
Vendar pri tem, ko raziskuje zavzetost za zdravljenje z zdravili v skladu z navodili, »ne gre le za slepo upoštevanje napotkov zdravstvenega osebja. Takšno tradicionalno razumevanje bi bilo veliko preozko in najbrž je tudi razlog za znatna odstopanja od racionalne rabe zdravil ter optimalnega načina zdravljenja,« opozarja mag. Rok Antolič. Sogovornik bolj utemeljuje primernejše, pozitivno zavezništvo med bolnikom, zdravnikom in farmacevtom ter bolnikovo družino, medicinskimi sestrami, socialnimi delavkami in drugimi, ki sodelujejo v procesu zdravljenja z zdravili.
Kot je še opozoril na nedavnem prvem slovenskem strokovnem posvetu o klinični farmakologiji na temo varne uporabe zdravil, je namreč po podatkih iz literature zavzetost za zdravljenje z zdravili na splošno nizka; le polovica bolnikov jemlje zdravila v odmerku, časovnih presledkih in tako dolgo, kot je predpisano.
Raziskovalci se pri tem zavedajo, da različne metode in pristopi za merjenje zavzetosti bolnikov za redno jemanje zdravil niso dovolj zanesljivi. Bolniki pogosto zaradi različnih razlogov precenijo svojo zavzetost za zdravljenje. Tako napisan recept še ne pomeni, da bo bolnik zdravilo v lekarni dvignil, pa tudi ko ga prevzame, to še ni jamstvo, da ga bo redno jemal.
Medicinske, psihološke in okoljske ovire
Na zavzetost za zdravljenje z zdravili po Antoličevih besedah vplivajo medicinski, psihološki in okoljski razlogi. V prvem primeru so to lahko teža bolezni, zdravstveno stanje, dolgotrajno zdravljenje. Zavzetost včasih manjša sama narava bolezni, na primer pri slepoti, težji gibljivosti oziroma nepokretnosti, demenci in tako naprej. Motivacijo lahko slabijo zapleteno jemanje zdravil, zanikanje bolezni, zamenjava vzroka in posledice, pozabljivost, odpor do zdravil, strah pred neželenimi učinki zdravil, staranje, pasivnost ali sramežljivost bolnika, njegovo drugačno dojemanje bolezni in zdravljenja ... Ovira pa so lahko še sporočanje in navodila v jeziku, ki je za bolnika tuj, prepreke različnega izvora med zdravnikom in bolnikom, vplivi sorodnikov, znancev in drugih bolnikov, stresne življenjske okoliščine, lahko se jemanje zdravil po bolnikovem mnenju ne vključuje v njegov življenjski slog in dnevne aktivnosti in drugo. Ne nazadnje na slabše sodelovanje pri zdravljenju z zdravili lahko vplivajo še časovna stiska, slaba dostopnost, visoka cena, neurejena zdravstvena oskrba, videz in ali celo težko odpiranje ovojnine.
Ali obstaja razlika v zavzetosti za zdravljenje z zdravili na recept in zdravili brez recepta, v Sloveniji ni raziskano. Lahko le sklepamo, da bo bolnik zdravilo, ki ga je sam kupil, najbrž jemal bolj redno. Pri tem pa je presenetljivo malo vprašanih odgovorilo pritrdilno na vprašanje, ali bi bolj redno in pravilno jemali zdravila, če bi jih morali sami plačati.
Po mnenju mag. Antoliča bo zdravnik dobil bolj zanesljiv odgovor, če bo pravilno vprašal. Na stereotipni »Ali jemljete zdravila, kot sem vam predpisal?« bo bolnik z veliko verjetnostjo odgovoril pritrdilno: Da, seveda! Toda podatki bodo najbrž bolj zanesljivi, če bo pacienta vpraša tako, da pri njem ne bo vzbujal občutkov strahu, sramu in krivde. Če torej zdravnik oziroma tisti, ki sprašuje, izrazi prepričanje, da pozabljanje pri zdravilih ni nekaj nenavadnega in redkega. Spodbuda, razumevanje in odkrit pogovor pa lahko, meni sogovornik, prispevajo k temu, da skupaj najdeta pravi način za optimalno zdravljenje z zdravili.
Znano je tudi, da so pri nas bolniki »vezani« na njim znana zdravila in v lekarni vztrajajo pri tistem, kar so do tedaj jemali. Čutijo, da se jim godi krivica, če jim farmacevt ponudi generično zdravilo. Po sogovornikovem mnenju prepričanje o neučinkovitosti generičnih zdravil v primerjavi z originalnimi včasih lahko pripišemo psihološkim razlogom. Bolniki so si ustvarili negativno mnenje o generičnih zdravilih in preprosto zavračajo razlage o njihovem delovanju.
Medsebojno delovanje zdravil
Farmacevti v lekarnah si pri izdajanju zdravil lahko pomagajo z računalniško zbirko podatkov, ki so podlaga za strokovno presojo. Odvisno od stopnje medsebojnega učinkovanja zdravil oziroma glede na verjetnost neželenih učinkov in drugih nejasnostih, se mora farmacevt posvetovati z zdravnikom, v nekaterih primerih, predvsem ob izdaji na novo uvedenega zdravila, pa je prav tako pomembno, da farmacevt razumljivo in stvarno pojasni možne klinično pomembnejše medsebojne učinke posameznih zdravil tudi bolniku.
»Zavzetost za zdravljenje z zdravili je mogoče izboljšati s spremembo dejavnikov, na katere se da vplivati. Medtem ko starosti in spola ne moremo spremeniti, prav tako ne na hitro socialnega okolja in izobrazbe, pa se lahko poveča motivacija z dobro komunikacijo z bolnikom, da razume problematiko, se sooči s težavo in želi aktivno in zavzeto sodelovati pri zdravljenju. Če bolnik nima hudih akutnih težav – v tem primeru bo zdravnika takoj in popolnoma 'ubogal' – bo velikokrat, največkrat pri kroničnih boleznih in preventivi, preden bo začel jemati zdravila, spraševal druge, ali je zdravljenje, ki mu ga je predpisal zdravnik, smiselno. Malo verjetno je, da mu bodo laiki, ki ne poznajo bolezni in možnih zapletov, pravilno svetovali. Če bolnik hkrati prebere še navodilo za uporabo zdravila in se pri tem osredotoči na neželene učinke, ki mu jih zdravnik ni niti omenil, je verjetnost, da bo zdravilo pravilno in redno jemal, še manjša,« pravi mag. Antolič, ki se zavzema za dobro komunikacijo med bolniki, zdravniki in farmacevti.
Ustrezna, razumljiva razlaga bo motivirala bolnika, da bo lažje razumel kompleksnost bolezenske problematike, ki se nanaša prav nanj, in da ima sam pomembno vlogo pri uspešnosti zdravljenja. Pri tem je treba upoštevati »obrnjeno razmerje«; bolnik bo manj motiviran, če nima očitnih težav, ko na bolezensko ogroženost kažejo samo laboratorijski izvidi, kakor je na primer pri povečani vsebnosti maščob v krvi. Obrnjeno bo pri akutni bolezni.
Upoštevati je treba še, da bolniki včasih ne jemljejo zdravil, zaradi katerih ne morejo delati tistega, kar bi radi, na primer upravljati vozila in strojev, delati na višini in podobno. Za izboljšanje zavzetosti zdravljenja z zdravili je med drugim smiselno, da bolniki uporabljajo škatlice z več razdelki, kamor pripravijo zdravila, ki jih morajo použiti čez dan, pomagajo pa si lahko tudi tako, da jih neka aktivnost ali različni pripomočki oziroma opomniki spodbudijo, da bodo vzeli pravi odmerek v pravem času.
»Zavzetost za zdravljenje z zdravili je pri nas sistematično slabo raziskano področje. Vendar stroka, se pravi zdravniki in farmacevti, z dobro komunikacijo z bolniki lahko prispeva k uspešnejšemu zdravljenju, zmanjšanju zapletov bolezni in znižanju smrtnosti, pristojni za to področje pa k zmanjšanju stroškov za zdravila, ki v pomembnem deležu niso uporabljena optimalno,« še meni mag. Rok Antolič.
