Psihoterapija je poklic prihodnosti

Jeseni, v šolskem letu 2013/14, se bodo slovenski maturanti lahko vpisali na novo študijsko smer: psihoterapevtsko znanost. Ta študij bo po pooblastilu Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu organizirala zasebna Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani (FPZ SFU).

Že ime fakultete razkriva povezavo z Avstrijo, ki ima v Evropi psihoterapijo najbolje zakonsko urejeno, ter s Sigmundom Freudom, ki je prvi sistematiziral psihoterapijo kot znanstveno disciplino, in z Dunajem, središčem pomembnega psihoterapevtskega gibanja, kjer so leta 2005 ustanovili prvo fakulteto za psihoterapevtsko znanost na svetu.

Odslej bo torej mogoče študirati psihoterapijo takoj po maturi, za prvi poklic, tudi v Ljubljani, in to po bolonjski shemi v dveh stopnjah: triletna prva stopnja (po kateri diplomant pridobi naziv: bakalavreus oziroma bakalavrea psihoterapevtske znanosti), dvoletna druga (magisterij), na Dunaju pa je mogoč še triletni doktorski študij. FPZ SFU bo v šolskem letu 2013/14 organizirala tudi enoletni neakademski študij propedevtike (uvodni študij psihoterapije) – za diplomante drugih univerz, ki so ga doslej izvajali v okviru Slovenskega inštituta za psihoterapijo (SIP) s sedežem v Ljubljani (www.psihoterapija-institut.si). FPZ SFU je zasebna fakulteta, kar pomeni, da je študij plačljiv: na prvi stopnji stane študijsko leto 4600 evrov (z možnostjo odplačevanja na daljši rok 270 evrov na mesec), na drugi pa 4900 evrov (300 evrov na mesec).

Študij o subjektivnem

Rektor Univerze Sigmunda Freuda na Dunaju, univerzitetni profesor, psiholog dr. Alfred Pritz, je na novinarski konferenci pred uradnim odprtjem FPZ SFU opisal študij psihoterapije kot »študij vede o subjektivnem«, torej kot učenje posebnih znanj in metod o subjektivnem, s katerimi je mogoče vplivati na vedenje in čustveno stanje ljudi in jim pomagati pri razvijanju bolj avtentičnih odnosov do samih sebe in drugih, hkrati pa razvija sposobnost slušateljev za študij tistega, kar ostaja očem prikrito. »Prve generacije avstrijskih diplomantov že delajo in so prekosile svoje učitelje,« se nasmeje njihov profesor Pritz.

Dunajska fakulteta, ki ima podružnici v Parizu in Berlinu, v kratkem pa jo bo odprla tudi v Milanu, je logična posledica naraščajočih potreb ljudi v duševnih stiskah in pomanjkanja strokovnjakov, ki bi te potrebe zadovoljevali. Raziskave namreč kažejo, da se 10 do 30 odstotkov ljudi kdaj v življenju znajde v okoliščinah, ko potrebujejo psihoterapevtsko pomoč, je razložil Pritz. Doslej so se za psihoterapevte po evropskih standardih usposabljali v glavnem diplomanti psihologije, medicine ali socialnih ved. Ko so končali specialistični študij, so bili že srednjih let. Povrhu so običajno opravljali psihoterapevtsko delo dodatno, po svoji redni službi.

Na svetu po grobi oceni deluje okoli 700.000 šolanih psihoterapevtov, od tega kakšnih 300.000 v Evropi (Pritz, 2002). V Sloveniji je trenutno približno 200 ljudi s poklicno identiteto psihoterapevta. Če upoštevamo merila Svetovne zdravstvene organizacije, da naj bi prišel en psihoterapevt na tisoč prebivalcev, bi pri nas potrebovali okoli 2000 psihoterapevtov s polnim delovnim časom.

Majhna ponudba – veliko povpraševanje

Slovenska psihoterapija, ki je stara 45 let, v primerjavi z razvitimi državami (Avstrijo, Nemčijo, Anglijo, Italijo, Nizozemsko …) močno zaostaja, opozarja psihiater in psihoterapevt asist. mag. Miran Možina, dr. med., direktor FPZ SFU. »Potrebe so velike, psihoterapevtov pa je malo, njihove storitve so slabo dostopne, povrhu so med njimi velike razlike v kvaliteti in ceni (večina jih poteka v okviru sive ekonomije) in za paciente ni preglednega sistema informiranja o njih.« Opozarja na preslabo vključenost psihoterapije v sistem javnega zdravstva, saj jo trenutno lahko opravljajo le psihiatri in klinični psihologi. Publicistična dejavnost na tem področju je skromna, premalo je prevodov temeljnih in kvalitetnih učbenikov, strokovnih knjižnic, raziskovanja, sredstev, pravi. Prva slovenska strokovna in znanstvena revija Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo je začela izhajati šele leta 2007. Laična javnost je tudi premalo seznanjena s psihoterapijo in marsikdo ne razlikuje med psihiatrijo, psihologijo in psihoterapijo. Obisk pri kateremkoli od teh strokovnjakov je obremenjen s stigmo in zavarovalnice razen nekaterim kliničnim psihologom in psihiatrom ne plačujejo psihoterapevtskih storitev na trgu.

Ustanovitev FPZ SFU, za katero je zelo zaslužen prav entuziazem mag. Možine, je nedvomno prelomnica na dokaj neurejenem področju psihoterapije v Sloveniji, kjer nimamo preglednega, ažurnega in javno dostopnega registra psihoterapevtov, supervizorjev, nacionalne mreže ustanov, kjer bi potekala psihoterapevtska praksa, in kjer pravice pacientov niso zaščitene – na primer pred šarlatanstvom in zlorabami samooklicanih strokovnjakov.

Učenje za samospremembo

Med slovenskimi psihoterapevti, ki so razvili kompetence za opravljanje psihoterapevtskega poklica (večina jih je vključenih v slovensko krovno zvezo za psihoterapijo in združenje psihoterapevtov, dve najpomembnejši krovni psihoterapevtski organizaciji pri nas), obstaja soglasje, da poklicni psihoterapevt lahko postane samo tisti, ki opravi celotno psihoterapevtsko izobraževanje in usposabljanje po evropskih merilih, kar traja okoli sedem let. Po normativih Evropske zveze za psihoterapijo je treba za pridobitev evropske diplome iz psihoterapije zbrati najmanj 600 ur teorije, 600 ur supervidirane psihoterapevtske prakse s pacienti z najmanj 150 urami supervizije in 250 ur tako imenovane osebne izkušnje.

»Ni ga poklica razen poklica psihoterapevta, v katerega izobraževanje in usposabljanje bi bilo kot pogoj in nujni sestavni del vgrajeno spoznavanje samega sebe, kar imenujemo 'osebna izkušnja', čeprav bi bilo to priporočljivo tudi za zdravnike, socialne delavce, socialne pedagoge, teologe, policiste, pa za učitelje in druge,« pravi mag. Možina, ki vidi v tem študiju možnost in spodbudo za osebno rast. V poudarjanju, da lahko spremeniš samo sebe, je psihoterapija bolj podobna vzhodnjaškim duhovnim praksam, ki uporabljajo znanje kot orodje za spreminjanje sebe, ne sveta. »Zavezanost stalnemu spodbujanju osebnega zorenja naj bi krasila vsakega psihoterapevta, saj je kot oseba za svoje paciente glavno zdravilo. Freud je učno analizo postavil za enega od treh stebrov usposabljanja za terapevta, poleg teorije in prakse pod supervizijo. Tej tradiciji, ki jo danes bolj označujemo z izrazom osebna izkušnja in učna terapija, sledimo tudi pri fakultetnem študiju psihoterapije,« pojasnjuje mag. Možina. »Osebna izkušnja v času študija je nekakšna iniciacija, po kateri naj bi terapevt razvil stil življenja, za katerega je značilna večja pripravljenost za samorazkrivanje in spoznavanje samega sebe.«

Za mag. Možino prava šola ni tista, ki temelji na študiraj in naučil se boš , ampak na študiraj in spremenil se boš . »Obe temeljni usmeritvi se ne izključujeta, pomembno je le, kateri daje šola glavni poudarek.« Če drži, da je 21. stoletje čas, ko se jaz obrača k mi , je ta šola vadbišče za prihodnji čas.