Tiskane izdaje
Polivinilklorid (PVC) je termoplastični polimer, ki je zaradi preprostega oblikovanja, trdnosti in cenovne dostopnosti eden od najpogosteje uporabljanih materialov v vsakdanjem življenju. A kot kažejo raziskave, so izdelki iz njega lahko tudi škodljivi za zdravje.
PVC najdemo v široki paleti izdelkov kmetijske, živilske, farmacevtske, kozmetične in avtomobilske industrije, pojavlja se v otroških igračah ter številnih gradbenih proizvodih. V stavbah se PVC uporablja za talne in stenske obloge, stropne elemente, vrata in okenske okvirje, instalacijske elemente (cevi, obloge za kable), fasadne elemente, strešne kritine, pohištvo, barve ipd. Evropski svet proizvajalcev vinilnih izdelkov (European Council of Vinyl Manufacturers, ECVM) navaja, da na svetovni ravni povpraševanje po PVC-ju presega 35 milijonov ton na leto in nenehno narašča. V Evropi (EU-27) dosega letna proizvodnja PVC-izdelkov, vštevši izvoz, približno 8 milijonov ton. Po navedbi ameriških nevladnih organizacij znaša celotna poraba PVC-ja za plastične cevi in druge gradbene proizvode v Severni Ameriki 75 odstotkov, v zahodni Evropi pa 50. Gradbeništvo je tudi najhitreje rastoči sektor porabe PVC-proizvodov; načrtovana letna povprečna stopnja rasti med letoma 2002 in 2007 je bila 3,5 odstotka.
V čem je problem?
Za povečanje prožnosti, prosojnosti in trajnosti PVC-ja se mu med proizvodnjo doda ftalatna mehčala. Ker med PVC-jem in dodanimi ftalati ni kovalentne vezi, se ti hitro sproščajo v okolje. Ftalati se sproščajo v celotnem življenjskem ciklu proizvoda (od proizvodnje, uporabe in vse do končnega odlaganja). V zunanjem okolju običajno ne ostanejo dolgo, ker so podvrženi fotodegradaciji (razpadu pod vplivom svetlobe), biodegradaciji (razpadu pod vplivom organizmov) in anaerobni degradaciji (razpadu brez prisotnega kisika). V notranjem okolju pa je zaradi odsotnosti teh vplivov njihova življenjska doba razmeroma dolga. Ker v razvitih državah večina ljudi preživi 90 odstotkov časa v zaprtih prostorih, je zelo pomembno, kakšne vrste materialov uporabljamo v notranjem okolju in kakšen vpliv imajo ti na zdravje.
Ozaveščenost javnosti o uporabi PVC-materialov in ftalatov v igračah, izdelkih za nego otrok, kozmetičnih proizvodih, medicinskih proizvodih ter v izdelkih in snoveh, ki prihajajo v stik z živili, je precej visoka. Uporaba določenih vrst ftalatov je v omenjenih izdelkih tudi zakonsko omejena ali celo popolnoma prepovedana. Čeprav se ista vrsta ftalatov pojavi tudi v gradbenih proizvodih, za te ni omejitev. Poleg tega zaradi vplivnih lobijev proizvajalcev PVC-ja ni splošnega konsenza o negativnih vplivih plastičnih proizvodov na zdravje ljudi, niti ne o vrsti ftalatov, ki negativne vplive povzročajo. Tako tudi ni dogovora, katere vrste ftalatov v gradbenih proizvodih je treba količinsko omejiti ali celo popolnoma prepovedati.
Kaj pravijo znanstvene študije?
Študije na živalih dokazujejo, da sta ena od najpogosteje uporabljenih ftalatov, DEHP (di-2-etilheksil ftalat) in DIBP (diisobutil ftalat), lahko toksična za človeka, DEP (dietil ftalat) pa je lahko nevaren za okolje in vodne organizme. V poročilu EU o oceni tveganja in po navedbah Mednarodne organizacije dela je DBP (dibutil ftalat) razvrščen v skupino snovi, ki so verjetno rakotvorne za ljudi. Direktiva 67/548/EEC razvršča ftalat DBP v skupino snovi, nevarnih za zdravje (kategorija 3, toksičen vpliv na reprodukcijo), označen z obvestilnimi stavki R63 (možna nevarnost škodovanja nerojenemu otroku), R62 (možna nevarnost oslabitve plodnosti) in R50 (nevarno za okolje, zelo strupen za vodne organizme).
Prva študija o negativnih vplivih PVC-ja na zdravje ljudi je iz leta 1976, ko je Šarić s sodelavci objavil članek o pojavnosti malignih tumorjev na jetrih in pljučih na območjih s PVC-industrijo. V 80. in 90. letih so se študije osredotočale predvsem na povezavo med izpostavljenostjo ftalatom in pojavom rakavih obolenj, konec 90. pa so dokazale, da so ftalati lahko tudi endokrini motilci, saj motijo delovanje žlez z notranjim izločanjem. Povzročajo lahko nizko raven testosterona, upadanje kakovosti in števila spermijev, povzročajo genitalne malformacije, upočasnijo spolni razvoj ali povzročajo motnje reprodukcije in večjo pojavnost nekaterih vrst raka. Vpliv je odvisen od vrste in količine ftalata, časa izpostavljenosti (akutna ali kronična izpostavljenost) in individualnih značilnosti izpostavljene osebe. Način vnosa je lahko z inhalacijo, oralno ali dermalno in je odvisen od vrste ftalata. Po vstopu v človeško telo pa se tvorijo metaboliti, ki lahko povzročajo številne škodljive vplive.
Danes glavnina študij proučuje povezave med vsebnostjo ftalatov v notranjem zraku in tveganjem za razvoj respiratornih obolenj. Rezultati dosedanjih raziskav kažejo, da so najbolj občutljivi otroci.
Študije švedskega Nacionalnega inštituta za testiranje in razvoj (Borås), Nordijske šole za javno zdravje v Göteborgu in študije Nacionalnega inštituta za javno zdravje v Oslu so dokazale, da je pri otrocih, ki živijo v domovih s talnimi in stenskimi oblogami iz PVC-ja, pogostost simptomov, kot so težko dihanje, kašelj, povečano izločanje sluzi, zamašen nos, rinitis in kožni ekcem, večja kakor pri neizpostavljeni skupini otrok. Poleg tega se v izpostavljeni skupini pojavi večje tveganje za razvoj astme in pojav pljučnice. Za še posebej občutljivo populacijo so se izkazali dojenčki, predvsem zaradi manjše telesne teže, povečane aktivnosti in drugih vedenjskih značilnosti.
Tudi hišni prah lahko vsebuje ftalate. Njihova koncentracija je odvisna od vrste gradbenega materiala. Študija Bornehagsa s sodelavci je pokazala povezavo med koncentracijo prahu in količino PVC-ja, uporabljenega za talne in stenske obloge v domovih. Visoke koncentracije so bile izmerjene v stavbah, zgrajenih pred letom 1960. Velik vpliv ima vlaga, saj pospeši propadanje PVC-ja in posledično učinkuje na sproščanje ftalatov. Chino s sodelavci je ugotovil, da vlaga v estrihu, ki ima visok pH, reagira s ftalati in lepili, ki jih vsebujejo talne obloge.
Tako se tvorijo škodljivi sekundarni produkti, ki so bili zaznani v zraku v razmeroma visokih koncentracijah. Vplivajo na kakovost notranjega zraka in so eni od pomembnih dejavnikov za pojav sindroma bolnih stavb. Vlaga na oblogah iz PVC-ja je tudi idealno okolje za razvoj plesni. Jaakkola s sodelavci je ugotovil, da je v domovih s plastičnimi stenskimi oblogami, na katerih rastejo plesni, večje tveganje za pojav astme. Pri izbiranju materialov za obdelavo notranjih površin moramo upoštevati zdravstveno preverjena dejstva. Osnovno vodilo ne sme biti le potencialno zavajajoč ekonomski vidik, kot se v praksi pogosto dogaja.
Negativni vplivi PVC-materialov niso vezani samo na običajno uporabo objekta, temveč se pokažejo tudi v izrednih razmerah, na primer pri požaru. Senica je s parametrično študijo poteka požara v skladišču PVC-proizvodov dokazala, da se pri gorenju PVC-ja sproščajo številni strupeni produkti, ki v kratkem času lahko dosežejo celo smrtne koncentracije. Tudi v drugih fazah življenjskega cikla PVC-ja, kot je recikliranje in odlaganje, lahko pride do neželenih posledic. Na primer, reciklirana odpadna plastika se uporablja za proizvodnjo novih izdelkov, katerih sestava ostane bolj ali manj enaka (recikliran PVC se denimo uporablja za plastične cevi). Še več, vsako nenadzorovano ravnanje z odpadki lahko škodljivo vpliva na okolje. Nenadzorovano odlaganje PVC-materialov recimo lahko privede do onesnaženja tal in vodnih virov s ftalati in težkimi kovinami, ki jih vsebujejo odpadne vode z odlagališč, nenadzorovan sežig PVC-odpadkov pa povzroči onesnaženje zraka z dioksini in drugimi strupenimi produkti gorenja.
Pomanjkljiva zakonodaja
Krovna uredba EU 305/2011 o določitvi usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov zahteva, da vsi gradbeni proizvodi (to so vsi proizvodi ali sklopi proizvodov, ki so proizvedeni in dani na trg za trajno vgradnjo v gradbene objekte ali njihove dele) izpolnjujejo osnovno zahtevo o higienski ustreznosti ter so za zdravje in okolje neškodljivi. To med drugim potrjuje oznaka CE. Poleg tega morajo biti opremljeni z izjavo o lastnostih, ki mora vključevati informacije o vsebnosti nevarnih snovi v gradbenem proizvodu; zahteve uredbe morajo biti prenesene v nacionalno zakonodajo.
Kljub navedenemu je evropska in slovenska zakonodaja na področju trga, prometa in uporabe PVC-materialov v grajenem okolju izredno pomanjkljiva. Ftalati, ki se uporabljajo za proizvodnjo igrač, izdelkov za nego otrok, v kozmetičnih sredstvih, izdelkih, ki prihajajo v stik z živili, in medicinskih pripomočkih, so zakonsko omejeni ali celo popolnoma prepovedani. Kljub dejstvu, da se v gradbenih proizvodih pojavijo enake vrste ftalatov, pa zakonskih zahtev o njihovi omejitvi ali prepovedi ni. Zanimivo je, da ECPI (European Council for Plasticisers and Intermediates), kljub znanstveno preverjenim dejstvom, še vedno ne priznava škodljivih učinkov ftalatov. Po drugi strani pa so v sprejetju nove omejitve pri trženju, prometu in uporabi PVC-proizvodov, zlasti proizvodov za nego otrok.
Študije dokazujejo, da klorirane organske spojine (kamor prištevamo tudi PVC) lahko povzročajo raka in imajo vpliv na reproduktivni sistem. Rezultati objavljenih raziskav so povzročili nekatere premike tako na področju zakonodaje kot tudi pozive različnih skupin za opustitev nekaterih sektorjev industrije klora. V Nemčiji in Avstriji so številna mesta že sprejela prepoved uporabe PVC-materialov za na novo zgrajene javne stavbe. Štiri od devetih avstrijskih deželnih prestolnic (Dunaj, Linz, Salzburg in Innsbruck) so uveljavile tako imenovano politiko brez PVC-ja. Dve avstrijski deželi sta sledili temu zgledu in v na novo zgrajenih javnih stavbah ne dovoljujeta več vgradnje PVC-izdelkov. Več kot sto nemških skupnosti ne bo več uporabljalo PVC-ja v novih javnih stavbah.
Novi trendi
Trend prehoda na do zdravja in okolja prijaznejše alternative brez vsebnosti PVC-ja je zaznati tudi v bolnišnicah in zdravstvenih ustanovah. Zadnja leta se zaradi pritiska javnosti, okoljevarstvenih skupin, vpliva delničarjev in velikega povpraševanja bolnišnic ponudniki usmerjajo k varnejšim alternativam. V bolnišnicah se je uveljavitev alternativ začela pri medicinski galanteriji in nadaljevala z opremo in napravami. Vinilne zastore so nadomestili s polietilenskimi in poliestrskimi, talne obloge iz PVC-ja z oblogami iz gume, poliolefinov, klasičnim linolejem ali recikliranim polivinil butiralom. Tudi med proizvajalci pohištva je zaznati umik PVC-elementov iz ponudbe.
Proti vsem pričakovanjem in v nasprotju z mnenjem vlade je maja 2011 francoska narodna skupščina opravila prvo obravnavo predloga zakona o prepovedi uporabe ftalatov, parabenov in alkilfenolov. Nekateri členi predlaganega zakona pomenijo spremembo predpisov in takojšnjo prepoved zgoraj navedenih snovi. Prva obravnava je začetni korak v procesu odločanja. Zakon je bil v razpravo poslan tudi senatu.
Pobude za prepoved ftalatov se pojavljajo tudi v širšem evropskem prostoru. Na spletnih straneh Evropske agencije za kemikalije (European Chemicals Agency, EACH) je objavljen poziv o predložitvi pripomb k osnutku mnenja odbora za socialno-ekonomsko analizo o predlogu omejitve, s katerim se poskuša omejiti izpostavljenost ljudi štirim ftalatom, DEHP, DBP, BBP (butil benzil ftalat), in DIBP, v potrošniških izdelkih. Javni posvet o predlogu omejitve štirih ftalatov, ki ga je podala Danska, je potekal od septembra 2011 do marca 2012. Rok za oddajo pripomb je bil letošnji september.
Pozivi zainteresirane javnosti k regulaciji gradbenih proizvodov iz PVC-ja so vse glasnejši. Znanstveno preverjena dejstva o negativnih vplivih gradbenih materialov na zdravje ljudi so več kot očitna.
Menimo, da je treba začeti resno razmišljati o oblikovanju zakonodaje za gradbene proizvode iz PVC-ja, podobno kot so že regulirana področja izdelkov za otroke, kozmetičnih in medicinskih proizvodov ter izdelkov in snovi, ki prihajajo v stik z živili.
Asist. dr. Mateja Dovjak, prof. dr. Aleš Krainer in doc. dr. Živa Kristl, Katedra za stavbe in konstrukcijske elemente, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani
