Rešitve, sprejemljive za vse

Novembra letos bo Slovenska akademija znanosti in umetnosti dopolnila 75 let. Ta letnica je tudi meja za opravljanje vodstvenih funkcij v Akademiji. Prihodnje leto bo omenjeno starost dosegel tudi sedanji predsednik SAZU, akad. prof. dr. Jože Trontelj, doktor nevroloških znanosti, ki pa bo do takrat končal že svoj drugi

Že zdaj pa lahko ugotovimo, da je sedanji predsednik v delovanje SAZU vnesel nekaj pomembnih novosti, predvsem aktivno »zdravljenje« razpada sistema etičnih vrednot. Prvi med akademiki za takšno delovanje premore več kot dovolj znanja, saj je dolgoletni član zelo dejavnega Odbora za bioetiko Sveta Evrope. Od leta 2010 je tudi član stalnega odbora za znanost in etiko v združenju evropskih akademij (ALLEA), pri tem pa je začel uresničevati zamisel, da bi akademiki svoje znanje in ugled uporabili tudi za etično vzgojo mladih raziskovalcev, predvsem pa za vnos etičnih vsebin v šolske kurikulume.

Po dolgoletnem ukvarjanju z etiko v znanosti ste prizadevanje za uvajanje etičnih vrednot razširili na celotno družbo in celo drzno napovedali, da bo v prihodnosti v našem življenju več etike in več pravih vrednot. Kako bi to lahko zagotovili?

Prav gotovo je teh, ki vplivajo na etične podobe in samopodobe mladih ljudi, zelo veliko. Zdaj ima vse večjo in ne zmeraj neoporečno vlogo virtualno družabno omrežje in drugi deli spleta, še vedno pa opravljajo najpomembnejše delo starši, vzgojitelji ter učitelji otrok in mladostnikov. Poleg družine torej vsi, ki so z mladim rodom od vrtca do zadnje diplome. Pri tem pa je seveda zelo veliko odvisno od tega, kako so ti pedagogi pripravljeni na takšno vlogo.

Si jo sploh želijo?

Prepričan sem, da si jo. Tako nam tudi kažejo vsi dosedanji odzivi. Tudi zato, ker se je Slovenija v zadnjih letih znašla v skupini etično posebno podhranjenih držav. Zagovorništva etične vzgoje sem se zato lotil zelo neposredno, namreč s predavanji ter pogovori z učitelji in vzgojitelji. Ob tem sem ugotovil, da je velika večina učiteljev zainteresiranih za vnašanje etičnih vsebin v svoje predmete. Vendar se je tega treba lotiti sistematično in pri tem nam bo zelo prav prišel naš novi inštitut za etiko. Tu imamo odlične sodelavce z dragocenim znanjem. Za marsikaterega pedagoga bo neko sporočilo že to, da je inštitut nastal po tehtnih premislekih ob akademiji.

Toda vendar je letošnje leto za ta inštitut šele prvo. Verjetno ne pričakujete, da bo zelo hitro samostojno zaživel?

Inštitut je že zaživel, čeprav je še v dobi otroštva. Prvi programi, ki jih bomo ponudili šolam, bodo pripravljeni že to jesen.

Ali boste pripravili kakšen predlog tudi za etično selekcijo študentov. Na študij medicine se zdaj lahko vpiše vsakdo, ki ima dovolj dobre ocene, ne glede na etično naravnanost ...

V to se inštitut ne bo vmešaval. Medicina, ki ste jo omenili, je verjetno eno še najbolj urejenih področij, saj študentje tam veliko slišijo o etiki, izkušnje pa pridobivajo še veliko let po diplomi. Tako še vedno velja, da je prav v zdravniškem poklicu nadpovprečno veliko brezhibne etike. Bi pa lahko opozoril, da nam včasih primanjkuje tankočutne etične presoje pri znanstvenem raziskovanju. Etičnih zablod pri raziskavah na ljudeh je bilo posebno veliko v prejšnjem stoletju. Zdaj komisije za medicinsko etiko uspešno skrbijo, da spodrsljajev skoraj ni. Žal pa je minila »romantična« doba, ko so bili motivi za znanstveno delo predvsem radovednost, želja po ustvarjanju novega, želja pomagati bolnikom. Zdaj mnoge bolj skrbi napredovanje, pričakovanja predstojnikov. Nabirati morajo točke iz objav, potrebne za izvolitev v nazive in uspešno tekmovanje na razpisih za nove projekte. To pa za znanstvene uspehe ni najboljše.

Kako bi v zvezi s tem in tudi v zvezi z drugimi področji delovanja opredelili današnjo vlogo SAZU?

Akademija ni samo nekakšna avtoriteta. Dragoceno je, da ponuja nekaj stabilnega, da opozarja na rešitve, ki so lahko sprejemljive za vse. Od akademikov se pričakuje, da imajo uravnotežena stališča, širši razgled in tudi vizijo prihodnosti.

Ali menite, da SAZU danes v celoti opravlja omenjeno nalogo? V teh težkih časih bi gotovo prišlo prav, če bi se akademiki še bolj konkretno vključili v reševanje problemov.

Nič ni tako dobro, da ne bi moglo biti boljše. Posamezne akademije lahko opravijo le majhen del nalog, ki bi jih bilo treba opraviti. Zato se povezujejo v regijske in širše asociacije. SAZU sodeluje predvsem z dvema, to sta EASAC, Znanstveni svet evropskih akademij, in ALLEA, Združenje vseh evropskih akademij. Ti telesi se lotevata zelo aktualnih tem na področjih javnega zdravstva, kot je cepljenje, povečevanje odpornosti mikrobov proti zdravilom, nadalje okoljskih vprašanj, dolgoročne energetske politike in drugih. SAZU se nekaterih projektov aktivno udeležuje.

Na začetku prvega predsedniškega mandata ste napovedali, da si boste prizadevali za večji delež akademikov iz tujine in tudi za več akademikinj, kar bi morda pripomoglo tudi k večji aktivnosti ...

Predsednik si lahko prizadeva, a odločilni so predlogi, ki dobijo podporo članov. Seveda obžalujem, da je v SAZU še naprej tako malo žensk in da ni zastopanih še več umetniških in znanstvenih področij. Omejuje nas numerus clausus, meja je pri sto rednih in izrednih članih. To seveda ni dovolj za vse tisto, kar bi želeli imeti v akademiji.

Kaj bi še želeli?

Radi bi imeli aktivne vrhunske izvedence na čim več področjih. Rešitev so po našem mnenju zunanji sodelavci, ki jim podelimo status svetovalcev SAZU. To niso plačane funkcije, so prostovoljne in vendar zelo pomembne za izvedbo projektov akademije. Letos smo število teh svetovalcev že povečali. Eno od področij, ki jim s tem želimo dati večji poudarek, je skrb za okolje. Glede tega smo pri nas že naredili nekaj velikih napak, denimo z gradnjo malih elektrarn ali s termoelektrarno na lignit. Skrbi nas ravnanje z gozdom; strmo se povečuje posek in izvoz hlodovine. Biogoriva so se že izkazala za ekološko zmoto in veseli smo, da se ji Slovenija ni pridružila. Predsedniku države smo med njegovim obiskom pri nas že predlagali, da bi ustanovili še urad za varstvo okolja in imenovali varuha pravic prihodnjih generacij, ki naj bi posebej pazil na naravno dediščino.

Akademija se je v vašem mandatu trudila za trajno rešitev Slovenskega znanstvenega inštituta (SZI) na Dunaju. Na začetku leta je bila s sklepom vlade SAZU uradno zadolžena za inštitut; za ta namen naj bi bila zagotovljena dodatna proračunska sredstva. Ali se to tudi izvaja?

Akademija je ponudila svojo pomoč in prevzela vlogo posrednika pri prenosu proračunskih sredstev za SZI. Podobno nalogo opravljamo za Slovensko matico in delno za ZRC SAZU. Mi smo pač med ustanovitelji omenjenega inštituta, ki kljub zelo skromnim kadrovskim in finančnim pogojem opravlja sijajno delo. Nekaterim se zdijo pomembni ugovori, češ da SZI ne opravlja raziskovalnega dela in da ima pravzaprav status društva. Vendar imajo takšne inštitute na Dunaju tudi druge države, ki so nekoč sodile v okvir avstro-ogrske monarhije. Ti inštituti predstavljajo njihovo znanost in delno tudi kulturo. Zgled bi lahko bil poljski inštitut, ki je slovenskemu SZI po skoraj vseh značilnostih zelo podoben.

V SAZU menimo, da bi naš inštitut v prihodnosti lahko prevzel pomembne pobude sodelovanja med podonavskimi državami, to pa je ena od prioritet regionalne politike EU. Akademija pri tem lahko pomaga, saj smo se aktivno vključili v sodelovanje podonavskih akademij, ki ni omejeno samo na znanost in kulturo, ampak obsega tudi ekologijo, gospodarstvo in še kaj. V tem vidimo dolgoročno prihodnost, zato bi bilo smiselno SZI omogočiti več delovanja, kar pa zahteva najprej zagotovitev stabilnega financiranja. Po negotovosti, ki se je vlekla skozi nekaj vlad, smo pred meseci našli rešitev, ki bi SZI zagotovila proračunsko financiranje in s tem stabilnost delovanja. Poudarjamo, da gre za zelo skromna sredstva. Resorni minister gospod Jernej Pikalo je ob najinem nedavnem srečanju obljubil svojo podporo in pomoč. Tako lahko upam, da bo prevladala presoja, da tistih stvari, ki so se izkazale za dobre, ne kaže razmontirati.