Še brez jasnih znamenj celjenja ozonske luknje

Zemljina zgornja atmosfera je še vedno nasičena s klorinom, ki golta ozon, in po predvidevanjih znanstvenikov bo minilo še najmanj desetletje, preden se bodo pokazali jasni učinki zdaj že 25-letne prepovedi teh škodljivih kemikalij.

Objavljeno
30. december 2013 16.18
Ra. K., Znanost
Ra. K., Znanost

Popolno okrevanje ozonske plasti, ki Zemljo ščiti pred škodljivim ultravijoličnim sevanjem Sonca, naj bi bilo končano leta 2070, je povedala dr. Natalya Kramarova iz Nasinega Goddardovega vesoljskega centra v Greenbeltu udeležencem pravkar končanega Ameriškega geofizikalnega združenja v San Franciscu.

»Trenutno ni opaziti jasnih znamenj, da se ozonska luknja res zapira,« je dejala. »Ta proces naj bi postal očiten šele okoli leta 2025.«

Znanstveniki so presenečeni zaradi velikih letnih odstopanj v velikosti ozonske luknje nad Antarktiko. Leta 2012, denimo, je bila ta luknja druga najmanjša v vsem času opazovanja. To je bilo domnevno pozitivno znamenje, da tako imenovani montrealski sporazum – s katerim so se obvezali k popolni prepovedi freona in drugih škodljivih klorofluoroogljikov – deluje. Toda naravni meteorološki pojavi so v resnici le zameglili dejansko velikost ozonske luknje. Samo leto prej je bila namreč skoraj tolikšna kot leta 2006, ko je bila največja v vsem času meritev.

»Trenutno je zmanjšanje količine ozon goltajočega klorina premajhno, da bi ob veliki meteorološki variabilnosti nesporno pokazalo celjenje ozonske luknje,« je povedala dr. Kramarova.

Ker je stratosfera še vedno preplavljena s škodljivim klorinom, je velikost ozonske luknje nad Antarktiko odvisna predvsem od temperature in vetrov v višjih plasteh atmosfere. Ko pa se bo raven klorina dovolj zmanjšala, se bo tudi ozonska luknja na letni ravni začela vztrajno zmanjševati, domnevajo znanstveniki.

Po njihovih predvidevanjih naj bi se zaradi sprejetega montrealskega protokola količina klorina v tem desetletju zmanjšala za približno pet odstotkov. V resnici pa so merilne naprave na satelitih poikazale, da se raven klorina vsako leto bodisi za prav toliko odstotkov zmanjša – ali pa poveča. Neko leto je namreč višja, drugo spet manjša.

Kljub temu bo v prihodnjih dvajsetih letih količina klorina po znanstvenih predvidevanjih za približno petino manjša od sedanje; zato naj bi se do takrat nekoliko zmanjšala tudi velikost ozonskih lukenj nad našim planetom. Popolnoma pa naj bi se zaprle šele v času med letoma 2058 in 2090.