Tiskane izdaje
Spodnjeavstrijsko mestece Maria Gugging leži ob severozahodni meji Dunaja v bližini Donave. Prav zaradi bližine Dunaja in zajetne finančne podpore dežele Spodnje Avstrije so tukaj na podlagi posebnega zakona leta 2006 ustanovili Institute of Science and Technology – Austria (IST). Slabo leto eno od znanstvenoraziskovalnih skupin vodi dr. Gašper Tkačik, Slovenec, ki je v Avstrijo prišel iz ZDA po postdoktorskem študiju na Univerzi v Pensilvaniji.
Institucija, ki je nastala iz nič, ima velike ambicije. Na svoja raziskovalna področja želi pritegniti najboljše svetovne znanstvenike in tako organizacijsko povezati najboljšo svetovno znanstveno prakso. »Financiranje IST je zato kombinacija evropskih in ameriških univerzitetnih sistemov: razvoj znanstvene kariere je podoben sistemu, ki vlada na ameriških univerzah, politika v zvezi s pravico do intelektualne lastnine se zgleduje po Weizmannovem inštitutu v Izraelu, evalvacijske smernice smo prevzeli od nemškega raziskovalnega združenja Maxa Plancka, računovodska pravila pa od švicarskih visokih tehničnih šol,« pojasnjuje Oliver Lehmann, ki na IST skrbi za stike z javnostjo.
V blagajni IST za obdobje od leta 2007 do 2016 je 195 milijonov evrov, ki jih zagotovi avstrijski zvezni proračun, in dodatnih 95 milijonov, ki pa so odvisni od pridobitve vsaj še tolikšnega zneska iz tretjih virov; dežela Spodnja Avstrija prispeva 140 milijonov, 20 milijonov so že dobili iz mednarodnih in domačih znanstvenih skladov, še 17 milijonov pa so prispevali zasebni donatorji.
Znanstveniki iz več kot tridesetih držav
Na IST so zaposleni znanstveniki iz več kot tridesetih držav. Največ jih je iz Avstrije (17 odstotkov), Nemčije (16 odstotkov), ZDA in Indije (po 8 odstotkov), Češke, Nizozemske in Velike Britanije (po 4 odstotke) itd. Na štirih znanstvenih področjih, to so evolucijska biologija, celična biologija, nevroznanost in računalništvo, dela skupno dvajset raziskovalnih skupin. Do leta 2016 si želijo število področij razširiti še za dve novi, matematiko in fiziko, tako da bi imeli od 45 do 50 raziskovalnih skupin s skupno 500 znanstveniki.
Cilj IST je raziskovanje na svetovni ravni in usposabljanje vrhunskih znanstvenikov. Edini pogoj za sprejem je znanstvena odličnost. Študente sprejemajo centralizirano v nekakšen multidisciplinarni doktorski program.
Inštitut, na katerem je uradni jezik angleščina, je ena redkih institucij na svetu, kjer bo mogoče doktorirati, ne da bi obiskovali klasični doktorski študij na univerzi. Po štirih, petih letih dodiplomskega študija se lahko nadarjeni mladi diplomiranci prijavijo na IST, kjer jih po morebitnem sprejetju na podiplomski študij čaka še sprejemni izpit za doktorat. Po štirih, petih letih doktorskega študija morajo IST zapustiti, ker nato tukaj ne morejo delati kot postdoktorandi. Postdoktorandi, ki pridejo na IST od drugod, ostanejo dve do pet let, potem pa ga morajo tudi oni zapustiti. Naslednja raven je izredni profesor, ki sklene pogodbo za pet do sedem let, zatem se izpelje evalvacija za redno delovno mesto. Šele nato lahko ostane na IST. Samo redna profesura zagotovi posamezniku neomejeno pogodbo.
Nova pot in nova vprašanja
Dr. Gašper Tkačik, za zdaj edini Slovenec na IST, se je rodil leta 1979. Najprej nam je povedal, da je njegova naloga zbrati lastno znanstvenoraziskovalno skupino. Znanstvenik, teoretik v biofiziki in nevroznanosti, pravi, da bi v skupini najraje imel še štiri postdoktorande in študente, ki pripravljajo doktorat. »Hkrati mora človek stopiti na samostojno novo pot in si zastaviti nova znanstvena vprašanja. V znanosti ni najbolje, če nadaljuješ izključno v smeri, v kateri si deloval s svojimi prejšnjimi mentorji.«
V ZDA se je Tkačik ukvarjal z vprašanji, kako mreže nevronov in mreže genov procesirajo informacije. Na primer, kako nevroni v očeh spremenijo svetlobni signal v živčne impulze in kako celica v organizmu aktivira ali deaktivira svoje gene na podlagi sprememb v okolju. »Kot teoretik se ukvarjam s tistim osnovnim oziroma skupnim v teh različnih bioloških sistemih, s signali, ki jih morajo zanesljivo predelati in se nanje odzivati,« pojasnjuje. Sprašuje se, v čem se sistemi, ki jih je oblikoval človek, na primer video kamera, razlikujejo od naravnega sistema, ki se je razvil pod pritiski evolucije in ki očitno deluje drugače, pa vendarle prav tako izvrstno. Ta vprašanja so pomembna tako za študij narave kot tudi v sintetični biologiji.
Nova smer Tkačikovega raziskovanja, ob katerem se porajajo podobna teoretična vprašanja, a pri drugem sistemu, je, kako se živali, ki živijo v skupini, odzivajo na dražljaje iz okolja. »Spomnite se rib v naravoslovnih serijah. Na stotine jih je in izvajajo zelo zapleteno gibanje. Ko pride plenilec, se odzove celotna jata. Sistem je sestavljen iz elementov, ki drug na drugega tako ali drugače vplivajo. Morda ti elementi ne vidijo le svojih sosed, ampak se morajo odzvati kot celota, saj vedo, da so kot posamezniki verjetno prva tarča plenilca. Zanimivo vprašanje je, ali znamo to v resnici matematično opisati.« Tkačik dodaja, da bi rad dobil podiplomskega študenta na tem področju, na katerem obstaja dokaj dobro sodelovanje z institucijami v ZDA, ki imajo laboratorije za proučevanje vedenja ribjih jat in podobno. Razlika med živalmi in ljudmi je velika, poudarja Tkačik, vendar pa bomo nekega dne na podlagi proučevanja takšnih sistemov verjetno izvedeli tudi precej več o načinih, po katerih se vedemo ljudje v skupnosti.
Dragocena interdisciplinarnost
Kar zadeva IST, Tkačik pravi, da inštitut ni konkurenca velikim univerzam, da pa ponuja podiplomske programe, ki so interdisciplinarni – za matematika, ki bi se rad ukvarjal z nevroznanostjo, fizika, ki si želi delovati v biologiji ...
»Ta področja so vse bolj povezana, vse več je interdisciplinarnih študij, manjka pa bolj temeljita ponudba izobraževanja. Na IST se poskušamo otresti specifičnega besednjaka, ki postavlja meje, in hkrati pazimo, da ne bi izgubili vsebinske strogosti. Poleg tega si želimo, da bi si študentje čim prej pridobili tudi praktične izkušnje. Prav zato so najprej študentje inštituta, k mentorjem pa pridejo šele po tem, ko so se uveljavili v vrsti različnih skupin.«
Dr. Tkačik upa, da bo postal redni profesor in da se bo medtem v Maria Guggingu izoblikovala resnično zanimiva skupina ljudi, ki bo pokrivala različne discipline in katere člani se bodo med seboj ves čas pogovarjali. »Ni preprosto preprečiti nastajanja oddelkov, ki medsebojno ne komunicirajo – vendar upamo, da je to kljub vsemu mogoče.«
