Slovenski supermost v Beogradu

Beograd ima približno dva milijona prebivalcev in vedno več prometnih težav. Ena večjih investicij v mestno prometno infrastrukturo je načrtovana nova notranja obvoznica, katere glavni gradbeni objekt je pravkar odprti novi most čez Savo. Stoji približno štiri kilometre pred sotočjem z Donavo in povezuje Novi Beograd na levem bregu z Radničko ulico na desnem bregu Save.

Izvedbeni projekti temeljijo na zmagovalni natečajni rešitvi mariborskega projektivnega biroja Ponting iz leta 2005, avtorjev konstruktorja Viktorja Marklja in njegovih kolegov v sodelovanju z arhitektom Petrom Gabrijelčičem, in idejnem projektu tega biroja iz leta 2006. Glavni tok reke je bilo treba premostiti z enim razponom brez vmesnih stebrov v vodi. Odločili so se za viseči most z enim pilonom na rtu otoka Ada Ciganlija in z nesimetrično razporeditvijo poševnih zateg (kablov).

Svetovni rekord 
v svoji kategoriji

Most v dolžini enega kilometra na višini vozišča 20 do 23 metrov nad gladino prečka tri vodna območja: Savo, zaliv Čukarički in ladjedelnico. Glavni most, njegova razpona merita 376 in 200 metrov, se na obeh straneh nadaljuje še z viadukti, prometna površina pa je razdeljena na tri dele: notranji je namenjen tirnim vozilom, zunanja dela pa cestnemu prometu, kolesarjem in pešcem. Projektanti so vmesne ločilne pasove izkoristili za podpiranje obešene konstrukcije s poševnimi zategami in za nogi pilona. Most ima v svoji kategoriji svetovni rekord, saj je na en sam pilon obešena največja mostna površina na svetu.

Tudi pilon je edini take oblike. Nad temeljem ima premer 16 metrov, na vrhu nosilnega betonskega dela (175 metrov visoko) pa 4 metre. Razcepljen je do višine 95 metrov, kjer se nogi združita v enotni krožni prerez premera 9,5 metra. Zaradi oblikovne učinkovitosti so ga z jekleno konstrukcijo še dodatno podaljšali do višine 200 metrov (dodatek torej nima nosilne funkcije).

Zatege so postavljene v obliki polovične pahljače. Prekladno konstrukcijo podpirajo na glavnem razponu v 16-, v zadnjem pa v 9-metrskih razmikih. V vsakem od obeh razponov je 20 parov kablov, torej skupno 80. Dolgi so 92 do 368 metrov, sestavljeni pa iz 44 do 88 jeklenih vrvi premera 16 milimetrov.

Za uresničitev izvedbenih projektov so v okviru izvajalskega konzorcija poskrbela podjetja LAP Consult iz Stuttgarta (glavna konstrukcija), DFC z Dunaja (temeljenje) in DSD iz Saarluisa v Nemčiji (jeklo). Analize, potrebne za potres in veter, skupaj s testi v vetrovniku, je izdelal EZI iz Solingena, neodvisno kontrolo celotnega glavnega projekta pa projektivni biro Ponting iz Maribora.

Glavni razpon mostu je izveden kot jeklena, ves preostali del pa kot prednapeta betonska konstrukcija, tako da je uravnoteženost asimetričnih polj boljša, upogibna obremenitev samega pilona pa manjša; zaradi lažjega glavnega razpona je manjša tudi skupna dolžina kablov.

Konzorcij Most Sava, sestavljen iz družb Porr Bau, SCT in DSD, je bil na razpisu najugodnejši in dela so stekla oktobra 2008. Porr Bau je izvedel globoko temeljenje, zadnji in končni razpon, pilon in poševne zatege, družba DSD glavni razpon, SCT pa stranske razpone in zaključna dela. Žal je SCT proti koncu gradnje razglasil stečaj, tako da sta njegov del dokončala druga dva partnerja, vendar s skoraj isto slovensko ekipo.

Zaradi svoje velikosti most ni bil zahteven samo za projektante, temveč tudi za izvajalce. Za skoraj vse konstrukcijske elemente so uporabili zanimive izvedbene prijeme. Denimo število pilotov se na podporah spreminja v odvisnosti od obremenitev, do največ 36 v eni podpori. Najbolj seveda izstopa temelj pod pilonom. Tu so obremenitve največje, saj pilon nanj, poleg lastne teže, prek poševnih zateg prenaša tudi vertikalne sile glavnega in zadnjega razpona. Temelj je okroglega tlorisa s premerom 36 metrov in sega 37 metrov globoko. V pilote, diafragmo in pilotno blazino so vgradili 16.000 kubičnih metrov betona in 1600 ton jeklene armature.

Delo s kosom, 
težkim 30.000 ton

Zadnji betonski razpon, dolžine 200 metrov, so naredili po metodi postopnega narivanja, zato je bilo treba najprej izdelati narivno postajo in začasne podpore. Z levega brega (Novi Beograd) so morali narediti 360 metrov dolg betonski del, ki deluje kot kontinuirni nosilec brez podpore kablov. Zato ima drugačen prečni prerez, posebnost pa sta velikost, saj prerez meri 40 kvadratnih metrov, in masa – kar 30.000 ton!

Predvideni poves 108-metrskega razpona po odstranitvi začasnih podpor je 15 centimetrov in za toliko so morali konstrukcijo pri izdelavi nadvišati. Ker to pri tehnologiji postopnega narivanja ni običajno, so po celotni dolžini objekta pripravili posebno rešitev s tako imenovano podložno gredo pod stojinami škatle. Postopek in napravo je podjetje Ponting patentno zaščitilo.

Konzolni in narivni del so, ob velikem zanimanju javnosti, spojili 8. avgusta 2011. Na dan odprtih vrat si je gradbišče ogledalo 65.000 Beograjčanov.