Stane Pejovnik: »Univerze čakajo velike spremembe«

Z novim študijskim letom se je zgodila sicer že dolgo znana zamenjava na vrhu ljubljanske univerze. Dosedanji rektor prof. dr. Stane Pejovnik – zamenjal ga je prof. dr. Ivan Svetlik – je idealen za pretres aktualnih visokošolskih dilem. Ima veliko izkušenj, nima pa več obveznosti, ki so ga brzdale.

Tri četrtine tega leta ste še bili rektor UL. V kakšni kondiciji ste jo zapustili?

UL je sistem, ki premore vztrajnost in se ga zato ne da tako preprosto osiromašiti. Trenutno smo, v primerjavi z evropskimi univerzami, še v nekem zlatem povprečju. Za dano finančno situacijo je to že na meji čudeža.

Minister pravi, da je 6,5 milijona dovolj za izpeljavo petega bolonjskega leta. Se strinjate?

Ne vem, ali bi gospod minister trdil enako, če bi bil rektor. Sam na srečo ne mislim enako kot on in trdim, da bi slovenske univerze prihodnje leto potrebovale najmanj 40 milijonov več kot letos oziroma 20 milijonov več kot leta 2011. Zdaj smo glede financiranja na ravni leta 2008 ...

Kaj se obeta generaciji, ki letos začenja svoj študij?

Težko je reči zdaj, kaj jo čaka, vsekakor njihov študij pomeni naložbo, ki bo dala neke rezultate. Sam bi raje opozoril na stare od 19 do 30 let, ki niso ne zaposleni ne vključeni v študij. Teh, ki v tem obdobju živijo pri starših in ne delajo nič, je približno desetina. Ti so socialno izključeni in zanje bi nas moralo resno skrbeti.

Kdo je kriv za njihovo brezizhodnost?

Oni sami nikakor niso krivi. Kriv je neoliberalizem. Seveda se to ne dogaja le pri nas. Bogati Finci imajo ministrstvo za preprečevanje socialne izključenosti. Mi bi ga potrebovali še veliko bolj od njih. Takoj. Sicer verjetno lahko pričakujemo velike socialne nemire.

Kaj lahko naredi univerza?

Univerzo vsekakor čaka sprememba, ki bo veliko večja od bolonjske reforme. V zelo kratkem času ne bo več poučevala samo za poklic, temveč bo študente učila, kako se menja poklic. Poleg tega pa bo morala služiti vseživljenjskemu učenju, in to ne na tak način kot dosedanji izredni študij. Tega v sedanji obliki kmalu tako ne bo več.

V kratkem se nam obeta temeljita prenova visokošolskega zakona. Kaj menite o načrtovanih spremembah?

Kot član delovne skupine, ki jo je imenovalo ministrstvo – po dogovoru z novim rektorjem bom to ostal še naprej – zelo dobro poznam predvidene spremembe, dobre in slabe plati novele. Vzemimo na primer predlog, da vlada primakne četrtino k doniranim sredstvom. Jasno je, da želi vlada s tem spodbuditi donacije v visokem šolstvu. Toda problem je v tem, da tako v svetu kot pri nas večina donatorjev visokošolske ustanove podpira prek ustanov. Vendar pa v primeru, da univerza ni lastnik donacij, pri nas niso izpolnjeni pogoji, ki bi omogočali pridobitev omenjene dodatne četrtine denarja. Mislim, da se bomo o tem še pogovarjali in morda bomo tudi našli kakšno rešitev.

Je pa zakonski noveli vsekakor treba priznati, da se z njo visokošolsko financiranje iz uredbe seli v zakon. To preprečuje posameznemu ministru oziroma vladi, da bi poljubno in v zelo kratkem času spreminjala sisteme financiranja. Ne gre samo za večletnost pogodbe. To, da se zakon sprejema v parlamentu, je največja varovalka. Z uredbo, ki zdaj odhaja v zgodovino, smo bili od leta 2004 do 2010 financirani po številu študentov. Nič ni pomagalo, da smo ves čas opozarjali, da sistem ni dober. Toda celo po odpravi financiranja po sistemu glavarin je na fakultetah ostala bojazen, da bo morda prišel nov minister, ki bo znova uvedel tak ali podoben sistem. Zato zdaj vsi s strahom zmanjšujejo število študijskih mest. Edina rešitev iz tako zagatnih razmer je stabilnost, ko se ni treba stalno prilagajati. To je veliko pomembnejše, kot se zdi.

Predvideni zakon prinaša tudi novost pri Nakvisu, namreč to, da bodo spremembe že sprejetih programov akreditirale same visokošolske institucije, ne več agencija. To je sicer praktično, vendar pa je verjetno potrebna varovalka, da bo univerza to naredila na najboljši način?

Varovalka je v tem, da gre prva akreditacija programov še vedno prek Nakvisa. Rešili smo se le birokracije. Toda kot predvideva novela, bo vsakih pet let agencija akreditirala institucije – nam se sicer zdi, da bi bilo dovolj to narediti vsakih sedem let, kot predvideva sedanji zakon – in takrat bo Nakvis lahko posegel vmes, če kak program ne bo v redu. Poleg tega obstaja še možnost izredne akreditacije programov.

Minister Pikalo pravi, da nameravajo preveriti koncesije zasebnih visokošolskih ustanov, priznava tudi svojo izrazito podporo javnemu šolstvu. Za tem ministrom bo morda spet prišel kateri, ki bo govoril in ravnal ravno nasprotno ... Kaj menite vi?

Menim, da pri nas sploh nimamo pravega zasebnega visokega šolstva, saj je doslej skoraj vsak novi zasebni zavod zahteval in dobil koncesijo, s tem pa tudi izvaja študij tako rekoč enako kot javne univerze. Potrebna je ločitev med zasebnim in javnim. Sicer potrebujemo oboje, vendar naj si zasebno zagotovi svoj obstoj brez koncesij. V nasprotnem primeru pa naj se zasebna institucija ustanovi po postopku za javne zavode, ko mora državni zbor upoštevati proračunske možnosti. Leta 2004 je UL dobila še 75 odstotkov vseh proračunskih sredstev, lani kljub enakemu deležu študentov samo še 68 odstotkov. Zakaj? Zaradi novih šol, poleg zasebnih tudi fakultet, ki so jih ustanovile univerze. Ker ni bilo kje vzeti novih sredstev, je država pač jemala z največjega kupa. Šol, ki ogrožajo kakovost največje, najboljše in najstarejše univerze, ne potrebujemo.

Napovedan je tudi premik k bolj raziskovalnim univerzam. Ni pa napovedana sprememba doktorskega študija, čeprav naj bi bil ta ovira za kakovostno raziskovalno delo ...

Res je, da potrebujemo spremembe v doktorskem študiju. Doktorat je delo, ki zahteva svoj čas, in sam menim, da ga skoraj nikoli – čast izjemam – ni mogoče izpeljati prej kot v štirih letih. Najbolj odgovorna za te spremembe je UL, ki daje 80 odstotkov vseh slovenskih doktorjev znanosti. Verjetno pa bi ob tem morali doseči tudi dogovor, kako se bolj posvetiti najsposobnejšim študentom. Te bi morali ustrezno podpreti še pred doktoratom, za kar bi bili idealni univerzitetni skladi za najbolj nadarjene.

Kot je znano, ste si sami prav zato, da bi dobili večjo raziskovalno kritično maso, prizadevali za tesnejšo povezavo univerz in inštitutov, do katere pa ni prišlo. Se vam zdi, da bo to zdaj lažje doseči?

Prepričan sem, da potrebujemo univerzitetni sistem. Ne ene univerze, kot so me nekateri napačno razumeli, temveč združenje univerz. Kakršen je denimo sistem kalifornijskih univerz v ZDA.

Mi bi pa imeli sistem slovenskih univerz?

Tako je. Imeli bi tak sistem s sedeži v Kopru, Ljubljani in Mariboru, lahko tudi v Novi Gorici, v katerem bi univerze ohranile veliko avtonomije, nekatere stvari pa bi skupaj z ustanoviteljem, v tem primeru državo, delale dogovorno. Na primer ustanavljale nove fakultete.

Rektorska konferenca ne more opravljati te vloge?

Rektorska konferenca ustanavljanja fakultet nikoli ni hotela postaviti na dnevni red. Mi pa vse bolj potrebujemo tak sistem, ki bi verjetno prišel prav tudi raziskovalnim inštitutom. Trdno verjamem, da bi ta minimalna izguba avtonomije vsem zelo koristila. Pri raziskovalnem delu in še kje.

Še naprej boste državni svetnik za področje terciarnega izobraževanja. Resnici na ljubo pa ni opaziti kakšnih posebnih učinkov vašega tovrstnega prizadevanja ...

Najprej naj pometem pred svojim pragom. Zadnje leto sem bil resnično tako vpet v tekoče rektorsko delo, da sem komaj dohajal delo v državnem svetu. Toda to nima nič s tem, da naše razprave, ki so kvalitetne, veliko preveč ostajajo znotraj sveta, zunanjega odziva skoraj ni. To lahko pripišemo vlogi, ki jo ima državni svet v okolju. Trenutno ta ni primerna in verjetno zahteva analizo ter dogovor, ali naša država sploh potrebuje dvodomni sistem.