Tiskane izdaje
To nedeljo, 15. julija, zgodaj zjutraj po srednjeevropskem času bo z raketnega izstrelišča Bajkonur v Kazahstanu poletela z rusko raketo Sojuz k Mednarodni vesoljski postaji (ISS) odprava treh vesoljskih potnikov novi misiji naproti. Med njimi bo tudi ameriška astronavtka slovensko-indijskega rodu Sunita L. Williams. To bo njen drugi polet do ISS; na njej bodo vesoljci bivali do novembra.
Izstrelitev bodo še posebej skrbno spremljali v Massachusettsu in Ohaju. Obe omenjeni ameriški zvezni državi sta namreč tesno povezani s Sunito Williams. Rojena je bila v Euclidu, ki je tako rekoč spojen s Clevelandom (Ohio). Od tu je tudi njena mati Bonnie Pandya roj. Zalokar, otroštvo in mladost pa je Williamsova preživela v Needhamu v bližini Bostona (Massachusetts).
Dogajanje ob startu in polet rakete bosta za ameriško javnost komentirala dva nekdanja aktivna astronavta, Mike Foreman in Dan Burbank. Oba astronavta sta osebna prijatelja in sodelavca Williamsove v Johnsonovem vesoljskem centru v Houstonu. Tu je Williamsova od aprila 2008 dalje namestnica poveljnika astronavtskega korpusa.
V Clevelandu, kjer je bivalo oziroma tudi še danes živi večje število ameriških državljanov slovenskega rodu, bo komentator astronavt Mike Foreman, upokojeni kapitan ameriške vojaške mornarice. Sam je opravil dva poleta z raketoplanom in sicer leta 2008 na Endeavourju (misija STS – 123) ter leta 2009 na Atlantisu (misija STS – 129); za njim je tudi pet sprehodov po vesolju. Foreman bo zbranim sorodnikom in prijateljem astronavtke Sunite Williams, ki se bodo v ta namen zbrali v župnišču sv. Marije na aveniji Holmes, predstavil tako svoje vesoljske dogodivščine, kakor podal strokovno zanimiv komentar dogajanja v Kazahstanu in nekoliko zatem na ISS. Seveda bo v ospredju Williamsova, ki je 9. decembra 2006 prvič poletela z raketoplanom Discovery k vesoljski postaji in se nato 22. junija 2007 z Atlantisom vrnila na Zemljo.
Tokrat z rusko raketo
Poleti astronavtov na ISS so postali po »upokojitvi« vseh ameriških vesoljskih raketoplanov možni le z ruskimi raketami Sojuz. Tako bo tokrat Williamsova z ostalimi člani odprave potovala k postaji v manj udobni kapsuli. To bo zanjo nova izkušnja prilagoditve tehnološki rešitvi nekdanjih tekmecev v osvajanju vesolja, ki pa so skoraj že dve desetletji partnerji v okviru skupnih vesoljskih projektov. Tudi priprave je Williamsova opravila skupaj z ruskim kozmonavtom Jurijem Malenčenkom in japonskim astronavtom Akijem Hoshidom.
Lahko rečemo, da bo ponovno na preizkušnji ruska vesoljska tehnologija, ki je v primerjavi z ameriško manj inovativna, a po drugi strani načrtovana z večjimi sistemskimi rezervami. To je Williamsova spoznala že pred leti v okviru priprav na misijo, ki jo je opravila v letu 2006 ter 2007 in jih razodela tudi bralcem Dela septembra 2009 v ekskluzivnem intervjujem pred uradnim obiskom v Sloveniji na povabilo Slovenske znanstvene fundacije.
Na ISS jih bodo pričakali Joe Acaba, Genadij Padalka ter Sergej Revin, ki so tam od sredine letošnjega maja.
Vesoljska postaja kot center znanstvenega dela
Vesoljske postaje so namenjene daljšemu bivanju ljudi v vesolju. Čeprav so o njih razmišljali že pionirji vesoljske znanosti in tehnologije – med njimi ima častno in zasluženo mesto tudi naš Herman Potočnik Noordung (1892 – 1929), so postale realnost šele v 70. letih 20. stoletja. S prvimi postajami so Rusi oziroma takrat Sovjeti potolažili svoje duše ob izgubi prvenstva v osvojitvi Meseca. Razvili so postaje Saljut, ki so bile dokaj enostavne konstrukcije, če jih primerjamo z ISS. So pa na njih kozmonavti prebili v vesolju že mesece in sicer v sredini 80. let 20. stoletja.
Seveda so svoje vesoljske postaje izdelali tudi Američani. Nasa je že leta 1973 v vesolje poslala postajo Skylab in razvijala raketoplane. Ti so postali realnost leta 1981, ko je bil opravljen prvi tovrstni polet v vesolje. Ob »upokojitvi« raketoplanov »obračun« pokaže več kot 120 poletov – veliko poletov je bilo namenjeno prav graditvi ISS, dobavi opreme in potrebščin za bivanje in seveda samim dostavam in odpravam vesoljskih potnikov, med njimi tudi prvega vesoljskega turista Denissa Tita, poslovneža iz ZDA. Seveda pa so raketoplani omogočili tudi prevoz najrazličnejših satelitov.
Stroški v zvezi z sovjetsko – rusko vesoljsko postajo Mir, ki je obratovala v obdobju 1986–2001, so prisilili Ruse k upokojitvi svoje postaje ter preusmeritev na skupno postajo v vesolju, na ISS. Ta ima zdaj štiri laboratorije – ameriškega, ruskega, japonskega in evropskega ter dejansko postavlja v ospredje zlasti skupne raziskovalne projekte v krožnici okoli Zemlje. Več kot stoletne sanje in vizije pionirjev vesoljske znanosti in tehnologije, vključno z oblikovalci vesoljskih plovil – med njimi tudi Potočnikovih tehnoloških predvidevanj glede vesoljske postaje oziroma observatorija in telekomunikacij – so predvidevale osvajanje planetov in njihovih satelitov. Izkazalo pa se je, da to niti v 21. stoletju še ne moremo izpeljati niti z združenimi napori v imenu celotnega človeštva. To pa strokovnjakom, vključno z vesoljci ne jemlje upanja, da v prihodnosti ne bi bilo mogoče.
Prihodnost človeka v vesolju
Čeprav se danes zavedamo človekovih še vedno zelo omejenih možnosti opravljanja dolgotrajnih poletov v vesolju, pa že do zdaj opravljene znanstvene raziskave na ISS, in tiste, ki so trenutno šele v načrtih, očitno kažejo na trdno izražene želje združenih vesoljskih strokovnjakov na Zemlji in vesoljcev na postaji, po preseganju. Raziskave na področju vesoljske medicine, recikliranja vode in kisika, pridelave določenih vrst hrane, odkrivajo prednostne smeri novega znanja in pridobivanja izkušenj za še daljše bivanje v vesolju, za ponovno pristajanje in izvajanje misij na Mesecu ter za osvojitev Marsa. Pa tudi za hitrejšo in učinkovitejšo »povrnitev v prvotno stanje« vesoljskih potnikov po vrnitvi iz vesolja.
Dr. Edvard Kobal, Slovenska znanstvena fundacija
