Tuji študentje v primerjavi z našimi več sprašujejo

V tem letnem semestru je pravna fakulteta dunajske univerze dobila novo redno profesorico za evropsko pravo, dr. Verico Trstenjak. Vsekakor je doslej komaj katera Slovenka, če sploh katera, dosegla tak položaj na tej ugledni, s Slovenijo od nekdaj tesno povezani univerzi.

Za Trstenjakovo pa je to le nova stopnička v njeni izjemni karieri. Leta 2003 je bila zaradi odličnega znanstvenega opusa in zavzemanja za izboljšanje slovenske pravne ureditve izbrana za pravnico leta. Še prej je bila nekaj let v politiki – generalna sekretarka vlade in državna sekretarka na ministrstvu za znanost in tehnologijo. Zadnje desetletje je preživela v Luksemburgu, kot predstavnica Slovenije je bila na sodišču EU najprej sodnica, nato pa generalna pravobranilka. Ob tem je tudi učila na mladi luksemburški univerzi, ohranila znanstvene stike z Avstrijo, Slovenijo in Nemčijo, prav tako je dejavno sodelovala pri nastanku inštituta Maxa Plancka v Luksemburgu, prvega za področje prava zunaj Nemčije, ki so ga slovesno odprli prejšnji mesec. Lani jeseni se ji je mandat v Luksemburgu iztekel in načrtovala je vrnitev v domače akademsko okolje – pred odhodom je bila profesorica na mariborski pravni fakulteti.

Letos bi morali po prejšnjih načrtih predavati na naši univerzi. Zakaj vas ni tu?

Resnično sem se želela vrniti domov. Na vse slovenske pravne fakultete sem poslala prošnjo za službo, odzvala pa se mi je samo Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici. Službo so mi ponudili tudi na luksemburški univerzi, vendar nisem hotela delati tako daleč, sprejela pa sem vabilo inštituta Maxa Plancka, da postanem zunanja znanstvena sodelavka, ki sodeluje tudi pri vodenju inštituta, čeprav tja prihajam samo občasno. Nazadnje me je dunajska univerza, s katero sodelujem že vrsto let, povabila, naj se prijavim na njihov razpis za mesto na pravni fakulteti. To fakulteto odlično poznam, med drugim sem tam pripravljala doktorat, skoraj vsako poletje sem bila pri njih gostujoča raziskovalka, zadnja leta pa sem bila tudi v njihovem znanstvenem svetu. Kljub vsemu temu ponudbe nisem takoj sprejela, ker me je vleklo v Slovenijo. Po premisleku pa sem se vendar prijavila in bila sprejeta. A naj poudarim, da se je na razpis prijavilo tudi več avstrijskih izrednih profesorjev. Mene so izbrali, ker so moja dela mednarodno odmevna.

Dunajska univerza se visoko uvršča na vseh lestvicah najboljših univerz. Kakšni pa so po vaših izkušnjah pogoji, ki jih ponuja svojim profesorjem? Ali tudi tam tako varčujejo, kot morajo v zadnjem času naše javne univerze?

Seveda je v Avstriji prav tako še recesija in tudi tam univerze varčujejo. Na primer tako, da ne nadomeščajo profesorjev, ki se upokojijo. Toda takrat, ko le zaposlujejo na novo, hočejo dobiti najboljše možne strokovnjake, in to iz vse Evrope in sveta, ne zgolj avstrijske. Zato so tudi plače individualne, o njih se je mogoče pogajati.

Skratka, varčujejo tako, da s tem ne ogrožajo kakovosti univerze, temveč jo še dvigajo?

Drži. Čeprav je dunajska univerza državna, je njenim profesorjem zagotovljeno normalno delo, pri čemer se upoštevajo tudi njihove želje. Sama sem, na primer, hotela nadaljevati svoje znanstveno delo, obiskovati konference itd. Kot redni profesorici mi pripada pet asistentov, dobila sem tudi denar za računalniško opremo in knjige.

Ste s tem, ko ste odšli na dunajsko univerzo, pretrgali vse stike s slovensko akademsko sfero?

Ne, s soglasjem moje univerze predavam še en predmet na novogoriški pravni fakulteti, in sicer evropsko civilno pravo. Prav tako nameravam za enega od asistentov na Dunaju vzeti nekoga iz Slovenije. Upam tudi, da bom iz Slovenije dobila kakšnega doktoranda.

Kaj pričakujete od asistenta?

Pričakujem, da je bil nekaj časa v tujini in da se je za znanstveno kariero pripravljen tudi čemu odreči. Sicer pa se na dunajski univerzi asistenti vključujejo v pedagoški proces, sodelujejo pri izvedbi vaj, prav tako pri zbiranju raziskovalnega gradiva, morajo pa tudi biti mednarodno aktivni.

Kakšno je pri vas razmerje med številom zaposlenih in študentov?

Dunajska univerza in še zlasti pravna fakulteta je zelo obremenjena z velikim številom študentov. To stanje deloma sicer razbremeni z razmeroma velikim številom izrednih profesorjev in asistentov, pri ustnih izpitih pa smo profesorji vendar precej obremenjeni. Tukaj je, v primerjavi s Slovenijo, tudi nekoliko drugačen način dela, predvsem je veliko obveznih seminarjev za študente pred diplomo, v teh skupinah je po 20 do 30 študentov. Vsak profesor mora ponuditi nekaj teh seminarjev, sama sem, na primer, izbrala tudi evropsko avtorsko pravo v povezavi z internetom in evropsko potrošniško pravo.

Koliko ur znašajo vaše pedagoške obveznosti na fakulteti?

Po zakonu je to osem ur, v pogodbi pa imam šest ur, ostalo je raziskovalno delo. Toliko kot predavanja štejejo tudi omenjeni seminarji, ki jih sam načrtuješ.

Poznate slovenske in luksemburške študente, zdaj bolje spoznavate avstrijske. Opazite kakšno razliko v primerjavi s slovenskimi?

Pravzaprav ne morem reči, da je med našimi in tujimi študenti kakšna zelo velika razlika. Povsod so slabi in dobri. Na splošno so študentje vedno bolj aktivni tam, kjer se dela v manjših skupinah. V Luksemburgu sem na primer na magistrskem študiju delala s skupinami, v katerih je bilo od 15 do 20 študentov, zato smo se veliko lažje pogovarjali. Vendarle bi rekla, da so tuji študentje v primerjavi z našimi ponavadi bolj odprti, več sprašujejo, pogosto so tudi bolj samoiniciativni. Glede na to, da na dunajski univerzi ni omejitve vpisa, so študentje v nižjih letnikih v povprečju manj motivirani od tistih v višjih letnikih, ki pa so v glavnem zelo motivirani.

Čeprav ste že prej učili, ste vmes večinoma opravljali drugo delo, ne profesorsko. Vas je kaj prevzelo bolj kot delo na univerzi?

Ne. Tudi vse drugo sem rada delala, to je bil zame izziv, toda res sem najraje profesorica. Ko so me o tem spraševali v intervjuju za avstrijsko pravno revijo, sem jim prav tako rekla, da sem v srcu vedno ostala profesorica. V politiki in še kje sem bila samo na začasnem delu. Zato sem se tudi vrnila na univerzo.

Vsak profesor ima svoje metode dela, svoje posebnosti. Katere so vaše?

Študentom predvsem omogočam, da študijsko teorijo povežejo s praktičnimi primeri. Pokažem jim, kako se evropske direktive prenašajo v zakone in kako potem živi to evropsko pravo v državah, članicah EU in kako se sodbe sodišča EU uveljavljajo v praksi. Vse to imam za prednost svojega dela, na katero pa so tisti, ki so me povabili, tako in tako računali.

Verjetno tudi z Dunaja spremljate aktualne razmere v slovenskem visokem šolstvu in znanosti. Vaš komentar?

Menim predvsem to, da bi se povsod, kjer se odločajo za varčevanje, morali odpovedati samo tistemu, kar je slabše, dobro pa skušati za vsako ceno zadržati. Naj gredo z univerz tisti, ki zadnjih deset let niso objavili ničesar ali skoraj ničesar. Končno bi tudi morali uvesti resnično odprte razpise. Ne pa, da zavračajo ljudi z najboljšimi referencami. Tujina se čudi slovenski praksi, da je večina profesorjev na isti univerzi začela delati že kot asistenti in so nato potrpežljivo čakali, da bo njihovo mesto prosto. V Avstriji hočejo, da se profesorji uveljavijo tudi v tujini.