Tiskane izdaje
Kratek opis ene od operacij, ki so jo na nedavnem strokovnem srečanju na Univerzitetni ginekološki kliniki (UGK) v Ljubljani prenašali neposredno iz tamkajšnje operacijske dvorane v predavalnico, gotovo lepo ponazarja napredek pri minimalno invazivnem kirurškem zdravljenju urinske inkontinence pri ženskah.
Neprijetna težava, ki se rada prikriva
Po različnih svetovnih in domačih statistikah ima več kot tretjina žensk težave z nenadzorovanim uhajanjem seča. Ta motnja, ki spravlja ljudi v zelo nelagodno počutje, se sicer zaradi bolezni, kot posledica različnih poškodb ali iz drugih razlogov lahko pojavlja v vseh starostnih obdobjih pri obeh spolih. Po ocenah zelo slabša kakovost življenja najmanj petini ljudi, starejših od 35 let, v višji starosti, predvsem pri ženskah po menopavzi, pa je urinska inkontinenca še bistveno pogostejša.
»V Sloveniji živi približno štiristo tisoč žensk v obdobju po menopavzi in lahko si predstavljamo, koliko bi jih potrebovalo različne oblike strokovne pomoči, pa je marsikatera ni deležna, vsaj ne optimalno. Bolezen, ali bolje stanje, ki je posledica popuščanja in nesinhronega krčenja ter raztezanja tkiva v spodnjem delu medenice – pri ženskah pogosto tudi po porodih – pač ni take narave, da bi bili ljudje pripravljeni hitro zaupati svoje stiske komu drugemu, denimo zdravniku ali medicinski sestri. Iz izkušenj vemo, da se začnejo težave odkrivati in hitreje reševati šele potem, ko se začne o njih bolj odkrito pogovarjati in ko se njihovega reševanja skupaj lotijo usposobljeni strokovnjaki in tisti, ki pomoč potrebujejo,« pravi prof. dr. Adolf Lukanovič, dr. med., specialist ginekolog in predstojnik UGK v Ljubljani.
Urgentna, stresna in mešana inkontinenca
Urinska inkontinenca, ki je sicer opredeljena tudi kot socialna bolezen, saj prizadete močno ovira pri vsakdanjih dejavnostih in omejuje njihovo socialno uveljavljanje, včasih pa vodi celo v depresijo, se glede na vzroke, simptome in izraženost težav v grobem deli na tri tipe, na urgentno ali nujno, stresno in mešano. V prvem primeru se občuti kot pogosta nenadna potreba po uriniranju, ki ga ni mogoče zadržati, in to se ljudem dogaja celo več kot desetkrat čez dan in pogosto tudi ponoči.
Razlog so motnje pri krčenju oziroma sproščanju mehurja, kjer nastane signal za praznjenje tudi takrat, ko ta še ni poln. Če je posledica pretirane dejavnosti živcev, ki nadzirajo mehur, strokovnjaki govorijo o refleksni inkontinenci. Nehotena dejavnost mišic mehurja je včasih posledica poškodbe živčnega sistema, torej hrbtenjače ali možganov, ali poškodbe samega mehurja. To se pogosto dogaja pri multipli sklerozi, parkinsonovi, alzheimerjevi bolezni, po možganski kapi in po poškodbah med kirurškimi posegi, ki okvarijo živčevje mehurja ali mišic.
Pri stresni urinski inkontinenci ženske ne morejo zadržati urina ob kihanju, kašljanju, močnem smejanju, dvigovanju bremen in različnih drugih telesnih dejavnostih, ki vplivajo na pritisk v trebušni votlini. Motnja je namreč izrazito povezana z oslabelostjo mišic medeničnega dna, ki sicer podpirajo sečni mehur, kjer mišica zapiralka obdaja sečnico; zaradi oslabelosti obojega urin ob različnih telesnih dejavnostih nenadzorovano uhaja.
Pri ženskah so težave znatno povezane z nosečnostjo oziroma številom in načinom porodov ter težo novorojenčkov, z operativnimi posegi v mali medenici, delovnimi obremenitvami, hormonskimi spremembami v obdobju po menopavzi in drugimi dejavniki. Mešana urinska inkontinenca povzroča ljudem težave, značilne za prvo ali drugo vrsto inkontinence, oziroma gre lahko za kombinacije obeh.
V skladu s tem je, kot še pojasnjuje sogovornik, za opredelitev bolezni treba opraviti celovito diagnostiko, ki bo pomagala izbrati za vsako bolnico najbolj primerno obliko zdravljenja. Ponavadi poskušajo težave najprej odpraviti s tako imenovanimi konservativnimi pristopi.
To so različne oblike fizioterapije, kamor sodijo vaje za krepitev mišic medeničnega dna, na primer že dolgo znane Keglove vaje, uporaba različnih pripomočkov, tako imenovana vedenjska terapija, na voljo je vrsta zdravil, ki blokirajo ali spodbujajo različne receptorje mehurja oziroma mišice zapiralke. Kadar nobena od omenjenih in še nekaterih drugih oblik zdravljenja ni uspešna, so mogoči še (čedalje manj invazivni) operativni posegi, v novejšem času pa uvajajo tudi zdravljenje stresne urinske inkontinence z matičnimi celicami.
Predstavljanje slovenskih izkušenj po svetu
Prof. Lukanovič se je le dan pred tem, ko je s kolegi na učni delavnici na UGK opravil nekaj v uvodu opisanih posegov, vrnil s pomembnega mednarodnega kongresa v Bangkoku; njega, prof. Heleno Meden Vrtovec in dr. Leona Megliča so organizatorji povabili k predstavitvi strokovnih dosežkov slovenskih ginekologov.
Med drugim so tako poročali o uspešnih radikalnih operacijah pri raku na materničnem vratu, kar je omogočilo v preteklosti nemogoče – varno dokončanje nosečnosti in rojstva otrok pri mlajših bolnicah v rodni dobi. Poleg tega so na interaktivnem strokovnem srečanju o dilemah pri zdravljenju v ginekologiji in porodništvu sodelovali s temo o zdravljenju stresne urinske inkontinence z uporabo avtolognih matičnih celic ter z izkušnjami z že omenjenim minimalnim kirurškim pristopom k zdravljenju stresne urinske inkontinence.
»Avtologne matične celice se šele začenjajo uvajati pri zdravljenju nenadzorovanega odtekanja urina. Po dosegljivih podatkih so namreč za zdaj v svetu le štiri medicinska središča, kjer imajo s to metodo že nekaj kliničnih izkušenj.
Med njimi je tudi ljubljanska ginekološka klinika, kjer smo tako zdravili 40 bolnic – 38 jih nima več težav s stresno urinsko inkontinenco,« pojasnjuje prof. Lukanovič.
Kot še razlaga, metoda zdravljenja, to je obnova zapiralke sečnega mehurja, temelji na pridobivanju matičnih celic iz progastih mišic. V teh primerih se najprej odvzamejo delci tkiva iz nadlahti, te pa potem v specializiranem avstrijskem laboratoriju obdelajo tako, da najprej izločijo matične celice, ki izvirajo iz mišic, in jih nato namnožijo v količini, potrebni za vnos v zapiralko sečnega mehurja.
Glede na dosedanje rezultate je metoda videti zelo obetavna. Njena bistvena prednost je, da uporabijo avtologne, torej bolnikove lastne celice, kar ne povzroča imunogenih ali alergijskih reakcij, hkrati pa je mogoče tako povečati volumen zapiralne mišice mehurja in okrepiti sposobnost krčenja gladkih in progastih mišic. Vendar je treba poudariti, da je to zahtevna in za zdaj draga oblika zdravljenja, zato so možnosti klinične uporabe še dokaj omejene.
Prožne mrežice v oporo oslabeli zapiralki mehurja
Veliko pa je bilo doslej kirurških načinov zdravljenja, pri katerih so se že v preteklosti uveljavile minimalno invazivne metode. Na voljo je tudi vse več vsadkov, to je posebnih mrežastih trakov iz različnih materialov z različnimi lastnostmi, ki jim je skupno to, da pravilno nameščeni na mišično ovojnico trebušne stene v spodnjem delu male medenice podpirajo izhod mehurja in preprečujejo nenadzorovano uhajanje seča.
Že v 90. letih so se tako uveljavile minimalno invazivne operacije, imenovane TVT, z nenapetostnim vaginalnim trakom, pozneje pa še druge, prav tako minimalno invazivne, v bistvu že mikrokirurške tehnike, opravljene le v lokalni anesteziji.
Med najnovejšimi pristopi na tem področju je uporaba tretje generacije posebnega mrežastega traku ophira, ki po sogovornikovih besedah pomeni nadaljnji korak k še bolj poenostavljenemu in učinkovitemu minimalnemu kirurškemu posegu.
Kot smo že omenili, se manjši, nekajcentimetrski mrežasti trak iz propilena (ophira mini sling system) uvede v spodnji del medenice pod sečnico skozi dober centimeter veliko zarezo v tkivu, ki po končanem posegu potrebuje le dva manjša šiva.
Pri tem kratkem postopku običajno ni omembe vredne krvavitve, in ker niso potrebni še drugi vstopni in izstopni rezi kot pri nekaterih drugih vrstah operacij, je manj nevarnosti za poškodbo večjih žil in živcev, prav tako je manjše tveganje okužbe; ker so minimalne tudi pooperativne bolečine, je poraba analgetikov zanemarljiva.
Glede na minimalno kirurško travmo, majhno možnost zapletov, dobre biomehanske lastnosti mrežastega traku, ki le podpira sečnico in ne ovira izločanja urina, za opisani poseg po strokovni razlagi ni starostnih omejitev. Primeren je tudi za bolnice z omejeno gibljivostjo, za ženske s preveliko telesno težo in za bolnice z različnimi sistemskimi obolenji. Kot še dodaja prof. Lukanovič, so izkušnje s to najnovejšo obliko minimalnega kirurškega zdravljenja stresne inkontinence pri ženskah zelo dobre. Pričakujejo, da se bo to potrdilo tudi v prihodnje.
