V Evropi ni pričakovati kontaminacije zaradi JE Fukušima

Ljubljana – Ob dogajanjih v poškodovani japonski jedrski elektrarni Fukušima – nedvomno gre za tretjo ali kvečjemu četrto največjo jedrsko nesrečo doslej – se v zvezi s posledicami sevanja v okolici jedrske elektrarne na Japonskem in celo v Evropi pojavljajo številne špekulacije in dezinformacije, ki z dejanskimi razmerami nimajo zveze. Področje varstva pred sevanjem je dobro razvita tehnična stroka z izjemno natančnimi merilnimi instrumenti, kjer v primeru radioloških nesreč merijo v mili- in mikroenotah. To pomeni, da danes tako rekoč nihče ne more več skriti niti zelo majhnih radioaktivnih izpustov. Tako bo, kot je bilo v primeru Černobila, tudi fukušimska katastrofa pustila zelo jasen »prstni odtis«. O tem smo se pogovarjali z mag. Bogdanom Pucljem, strokovnjakom s področja varstva pred sevanjem z Instituta Jožef Stefan.

Kakšni so vaši izračuni oziroma prve ocene o sevanju na območju poškodovane jedrske elektrarne Fukušima? So mogoče kakšne primerjave, na primer z radioaktivnostjo, ki smo ji bili izpostavljeni v Sloveniji leta 1986 po Černobilu?

Po dostopnih podatkih verjetno lahko na Japonskem v grobem govorimo o štirih območjih:

Prvo so razmere na samem območju jedrskih elektrarn Fukušima Daiči (znotraj ograje), kjer so ravni sevanja lahko znatne, vendar zelo spreminjajoče se, tako časovno kot krajevno. Ob izpustih radioaktivnih snovi v ozračje se poveča sevanje iz oblaka, po prenehanju izpusta pa sledi sevanje zaradi na tla usedlih radioaktivnih snovi, ki pa je bistveno manjše, saj v usedu ni radioaktivnih žlahtnih plinov, ki najverjetneje povzročajo večji delež sevanja iz oblaka. Dodatno so ravni sevanja lahko še bistveno večje v neposredni bližini nekaterih objektov, saj morda zmanjšana vodna zaščita reaktorskih sredic ali bazenov z iztrošenim gorivom znatno poveča neposredno sevanje. Da je temu tako, pričajo občasni umiki sanacijskih ekip iz neposredne bližine nekaterih objektov v Fukušimi. Doze delavcev so lahko precej višje od običajnih letnih doznih omejitev za normalno delo z viri sevanja, ki znaša 20 milisivertov (mSv), vendar pa je v primeru preprečevanja nadaljnjega širjenja nesreče ali reševanja življenj mogoče te omejitve sprostiti. Po znanih podatkih so v Fukušimi te omejitve postavili na 250 mSv, kar je znotraj mednarodnih priporočil, ki so do 500 mSv. Te izpostavitve so še vedno pod pragovi za neposredne resne akutne zdravstvene posledice, do majhne mere pa se poveča tveganje za rakaste bolezni.

Drugo je evakuirano območje s polmerom 20 kilometrov, kjer so verjetno ravni sevanja povečane, vendar manjše od razmer nuklearki. Ker je bilo območje evakuirano, posledic za prebivalstvo ni. Bodo pa meritve useda po koncu izpustov pokazale, kdaj se lahko prebivalstvo vrne na svoje domove, če jih zaradi uničujočega potresa ali cunamija sploh še imajo. Glede na dosedanje podatke o izpuščenih radioaktivnih izotopih to območje ne bo za vedno zaprto, kot je to v bližini černobilskih reaktorjev, verjetno pa govorimo o tednih, morda mesecih.

Tretje je območje v oddaljenosti morda do 100 kilometrov, kjer je bilo zaznati tako občasno povečanje sevanja zaradi prehoda radioaktivnega oblaka kot tudi used nekaterih izotopov. Ker japonske oblasti do zdaj niso sprejele širjenja evakuacijskega polmera, lahko sklepamo, da na teh območjih ni pričakovati izpostavitev prebivalstva, ki bi presegale neke intervencijske ravni. Vsekakor pa je v tem okolju treba spremljati kontaminacijo mleka, hrane in pitne vode.

Preostali del je v grobem ostala Japonska, kjer so ponekod zaznali prisotnost povečanega sevanja in kontaminacije, vendar niso potrebni posebni zaščitni ukrepi.

Če iz kakšne jedrske elektrarne izteče nekaj deset litrov radioaktivne vode, o tem izve ves svet. V Fukušimi pa gre za več sto tisoč litrov, predvsem morja, od katerih večina verjetno steče nazaj v ocean. Kakšna nevarnost za morsko okolje je to?

S podatki o kontaminaciji morske vode ne razpolagam, vendar menim, da je ta sekundarnega pomena v primerjavi z atmosferskimi izpusti. Ko bo akutna situacija v Fukušimi mimo, bodo zagotovo narejene ustrezne analize morebitnih vplivov po tej prenosni poti.

Radioaktivna kontaminacija pridelkov in vode, posledično pa tudi mleka, je v takih primerih verjetno pričakovana. Kako smo, recimo po Černobilu, ukrepali pri nas?

V Sloveniji smo postavili meje za kontaminacijo živil, ki smo jih redno analizirali. Najučinkovitejši ukrep je bila prepoved paše krav, kar je bistveno zmanjšalo vnos radioaktivnega joda v mleko.

Sta prve dni in tedne po takšnem radioaktivnem izpustu nevarna samo radioaktivni jod in cezij?

V prvih dneh je najpomembnejši I-131, ki ga je običajno največ. Če omejujemo vsebnost radioaktivnega joda v hrani, je s tem posledično omejena tudi vsebnost cezija. Ko pa jod razpade, je predvsem pomemben še dolgoživi Cs-137, saj ima razpolovno dobo 30 let.

Se da napovedati, kaj se bo zgodilo z delavci in gasilci, ki so v dneh po katastrofi navzoči v jedrski elektrarni Fukušima? Nekateri pri merjajo njihovo usodo z gasilci, ki so prvi posredovali v Černobilu in prejeli visoke, tudi smrtne doze.

Po dostopnih podatkih so dosedanje izpostavljenosti sevanju delavcev pri fukušimskih objektih nižje od tistih, pri katerih bi bili mogoči takojšnji, predvsem smrtni učinki.

Za prebivalstvo in za profesionalce, ki delajo z viri sevanja – v medicini, raziskovanju, v jedrskih reaktorjih – so točno predpisane še dopustne prejete doze. Kakšna je na primer vaša po dobrih 30 letih življenja z radioaktivnostjo v poklicnem okolju?

Moja osebna doza pri poklicnem delu je bila zanemarljiva, sem pa bil sevanju nedvomno bistveno bolj izpostavljen pri rentgenskih pregledih in pri letalskih poletih, kjer je glavni vir izpostavitve kozmično sevanje.

Pri nas pa tudi v drugih državah se v medijih (pa ne samo tam) pojavljajo najrazličnejša ugibanja in opozorila o radioaktivni nevarnosti, ki bo kmalu prišla iz Fukušime. Celo v »jedrski« Franciji se na primer širi opozorilo, naj ljudje ne jedo sveže hrane, ne pijejo vode, naj se pogosteje prhajo, ker s tem izpirajo radioaktivni prah s telesa. Kaj menite o tem?

Po nekaterih podatkih o vsebnosti radioaktivnih snovi v zraku v okolici Fukušime je mogoče napovedati, da v Evropi ne moremo pričakovati pomembne kontaminacije zaradi zračnih izpustov iz fukušimskih objektov. Na taki razdalji se radioaktivne snovi v zraku močno razredčijo, na njihovi dolgi poti do Evrope pa jih padavine tudi v znatni meri izperejo iz ozračja. Zaradi izjemno občutljivih merskih metod ne izključujem, da bi se tudi pri nas pojavile sledi fukušimske kontaminacije, ki pa bo vsekakor zdravstveno zanemarljiva in ne bo zahtevala nikakršnih zaščitnih ukrepov.

V medijih so se pojavile tudi informacije o cepivu proti radioaktivnosti. Koliko je to realno?

O tem nima smisla govoriti. Ali na kratko – to je žal popolnoma nerealno.