V kraljestvu Zlatoroga

Z raziskovalnim fotoaparatom v naravi: Odrasli kozorogi lahko tehtajo tudi 100 kilogramov in imajo do 95 centimetrov dolge roge.

Objavljeno
27. julij 2012 14.11
Petra Draškovič, Znanost
Petra Draškovič, Znanost

Tiste zgodnje dni poletja, ko so dnevi najdaljši, odrinem v hribe. Julijci vabijo. Tudi zrak je tukaj drugačen. In da ne omenim prostranstva zvezd, ki se razpenjajo nad vso to veličastno krajino jasne noči. Drzne vertikale, pod njimi pa raztežaji živopisnih, mehkobnih blazinic gorskih rož in zeli. Nekje vmes veter prinese piske orlov in svizcev, pa tudi kozorogov. 

Tako se spletajo nevidne niti med zemeljsko stvarnostjo, realnostjo in med imaginarnim svetom, onstranstvom … Da, prav gore so tisti sveti kraj, kjer se rojevajo legende o bogovih in junakih, mitskih bitjih, a hkrati z njimi vznikajo tudi te o nastanku in koncu sveta. Izvirajo iz neokrnjenosti narave, nedostopnosti oziroma težko dostopnosti tega divjega sveta ter iz strahospoštovanja človeka, ki s svojo domišljijo to posebno vez in čustva upodablja tudi skozi jezik raznovrstnih umetnosti.

Na simbolne svete gore je človek od nekdaj sidral svoja hrepenenja, sanje, želja. Tja je razpenjal svoje obzorje duha. »Visoke gore so ga vedno opominjale, da je visoko nad njimi ali globoko v njih, nad najvišjim vrhom in pod najglobljim breznom, kjerkoli in povsod, velika skrivnost: meja dovoljenega, meja naših sposobnosti in meja zadnjega spoznanja,« sem nekje prebrala misel Rolanda Dellagiacoma. Lahko mu samo pritrdim.
Ob tem pomislim tudi na našo alpsko ljudsko pripovedno izročilo – na legendo o Zlatorogu. O tistem elegantnem kozlu z zlatimi rogovi, ki je čuval bele žene v rajskem alpskem vrtu in zaklad pod Bogatinom.

Sama stopim v rajske vrtove vedno, ko se dvignem nad gozdno mejo in pridem v domovanje kozorogov. Občudujem te močne, tršate, postavne in poskočne živali, ki se tako elegantno gibljejo po strmih pečinah, nad prepadnimi stenami na močnih, a razmeroma krakih nogah. Odrasli lahko tehtajo tudi do 100 kilogramov. Nehote se vprašam, kolikšen delež teže odpade na rogove. Imata jih oba, tako samica kot samec, le slednji ima lahko bistveno daljše, tudi do 95 centimetrov dolge, medtem ko koze le do 30 cm. In z njimi rastejo vse življenje, tudi do 17 let, kot je življenjska doba kozorogov.

Predstava

Tokrat je pot vodila čez Prehodavce. Ob izhodu iz koče planinci z daljnogledi opozorijo na kozoroge, ki bi lahko počivali na nasprotnih pobočjih. Veličastni skalni amfiteater Kriških podov običajno mnogo bolj privlači te rogate živali. Pravzaprav celo največja kolonija kozorogov v Sloveniji se zadržuje prav na Kriških podih s Pihavcem, Bovškim Gamsovcem in Luknjo ter Sovatno in na Stenarju, vedo povedat. A ni bilo potrebno tja za predstavo, ob kateri mi še danes zaigra srce.

Trije mogočni samci, z elegantnimi rahlo zavitimi rogovi so pasli svežo zeleno travo in zeli … Seveda, moja pozornost je bila pri njih. Vse dokler mi na levi izza hrbta ne zapiha mlad kozlič, začudeno pogleda, nato pa se požene v dir mimo. Pa ne le eden. Še štirje so mu sledili …  In zatem še trije … Da, kozorogi se radi družijo v trope, le stari samci so pogosto samotarji. Podnevi počivajo, zjutraj in zvečer pa gredo na pašo. Z razdalje dobrih 20 metrov spremljam njihovo pašo, medsebojno merjenje moči, tako mlajših kozličev na skali, kot odraslih kozlov spodaj na travi. Trije odrasli, zelo močni samci se lep čas muzajo drug ob drugem, klanjajo z glavami in spogledujejo, brusijo rogove … Še tisti rahli pogled nazaj, kjer privzdignejo glavo in rahlo tudi trup in udarijo skupaj. Da trčita dva, se zgodi pogosto, treh pa še nisem zasledila. In spet. Zabobnelo je daleč naokoli, še celo mladi kozliči na skali malo višje pogledajo, kaj se dogaja. Le za hip, nato pa nadaljujejo svoje postavljanje pred kozo, ki opazuje dogajanje od strani. Čeprav se parjenje odvija pozimi, je tokrat bila v zraku kar visoka koncentracija testosterona.

V primerjavi z gamsi so kozorogi neprimerljivo bolj zaupljivi. Del strahu so verjetno izgubili tudi s ponovno naselitvijo v naše gore, ko so gamsje garje precej zredčile populacijo. Konec 19. stoletja so jih prvič naselili v Karavanke, sredi prejšnjega stoletja pa še v Kamniško Bistrico. V dolino Zadnjice v Julijcih so jih pripeljali iz Gran Paradisa po letu 1965. Danes se giblje populacija kozorogov okoli števila 300.

Naši izvirajo iz narodnega parka Grand Paradiso v italijanskih Alpah in iz Švice (Graubunden), kjer je v 19. stoletju preživela edina avtohtona populacija. Ni pa to edini kozorog v Evropi, namreč na iberskem polotoku bomo zasledili še iberskega.

Pravljica

Dovolite mi, da to zgodbo zaključim s pripovedko in mitom, ki nas opominja na modrosti narave. S pravljico o Zlatorogu, neranljivem skrivnostnem kozlu z zlatimi rogovi, ki so odpirali vrata do skritih zakladov pod goro Bogatin. Če ga je strelec zadel, je iz njegove krvi zrasla čudovita rastlina, triglavska roža. Po zaužitju le-te je Zlatorog v hipu ozdravel. V zgodbi nastopi tudi hudoben in pohlepen trentarski lovec, ki je želel osvojiti žensko srce in zaklade Bogatina. V ta namen je Zlatoroga ustrelil. Le-ta pa ga je v besu porinil s pečine in razočaran nad zlobno človeško naravo planinski raj spremenil v kamnito melišče, kjer se še danes poznajo sledovi njegovih rogov.

Sporočilo te stoletne pripovedke ni danes nič manj aktualno, mar ne? Meje človeškega razuma niso vedno jasne, sploh kadar je v ospredju sebična želja po pohlepu za ceno oskrunjenja prepovedanega, nedotakljivega in svetega (prostora). To brezvestno ravnanje človeka govori o uničujočih posledicah za naravo, in v tem plesu človek ne preživi, narava pa si vedno opomore in zadiha naprej.

Dr. Petra Draškovič Prirodoslovno društvo Slovenije