Varni poleti za letala in ptice

Območje letališč je specifičen ekosistem kulturne krajine, kjer se križajo interesi narave in človeka, vedno prisotno potencialno tveganje na tem stičišču pa so neželeni trki ptic z letali ob vzletanju in pristajanju. Kako z ohranjanjem biološke raznovrstnosti dolgoročno zmanjšati ogrožanje letalskega prometa, je osrednji cilj ekološke študije, ki jo na širšem območju ljubljanskega letališča vodi fundacija Družba znanja in vrednote narave.

Gre za mednarodni večdisciplinarni projekt, ki interesno in strokovno povezuje sodelavce iz akademskih institucij, organizacij civilnega letalstva ter posamezne raziskovalce in druge sodelavce, denimo tudi ljubiteljske opazovalce ptic, da bi z novimi pristopi omogočili varnost na letališču in pri tem ne bi fizično uničevali ptice, potencialne povzročiteljice nesreč.

V projektu, ki se torej tega vidika varnosti letalskega prometa loteva na nov način, učinkovito za tehniko, se pravi letala in ljudi, hkrati pa prijazno do ptic, so strnjeni znanje in izkušnje številnih strokovnjakov. Ključne pa so še povezave z mednarodnimi organizacijami, kot so Evropska agencija za civilno letalstvo in varnost v letalstvu (ICAO, EASA), Univerza v Amsterdamu in Center za ekološko in okoljevarstveno modeliranje (CREEM), Univerze St. Andrews na Škotskem; raziskovalna skupina na omenjeni univerzi je namreč usmerjena v tako imenovano biostatistiko in izdelavo modelov za proučevanje različnih živalskih vrst, ki jih v naravi ni mogoče prešteti, se pa z modeli, metodami in ustrezno izbranih vzorcev izdelajo izračuni oziroma ocene.

Izkušnje kažejo, da različnih, tudi dobronamernih, do okolja prijaznih idej in ukrepov iz tujine ni primerno neposredno in nekritično posnemati, ker se kje drugje morda ne bodo obnesli. Obenem pa so lahko prav premalo premišljene odločitve z dolgoročno neugodnimi posledicami, o katerih poročajo v specializiranih strokovnih revijah, tudi dober zgled za to, kako nekatere ukrepi – niso primerni ...

Vse se je začelo s podganami ...

Taka je, denimo, poučna zgodba o tem, kako so se na nekem manjšem, odmaknjenem oceanskem otoku hoteli znebiti nadležnih podgan, ki so se tja naselile verjetno kot ladijski slepi potniki. Ko so pristojni poleg običajnih deratizacijskih ukrepov iskali še druge možnosti za obvladovanje teh glodalcev, so opazili, da v živalskem vrtu s podganami hranijo kuščarje varane. Tako se jim je utrnila ideja, da bi na otok naselili varane, kar so tudi storili. Vendar pa pri tem niso pomislili na različne dnevne in nočne navade teh dveh različnih živalskih vrst; varani so aktivni podnevi, podgane oživijo ponoči. Poskus ni bil uspešen, nasprotno, imeli so le še dodatno nadlogo – preveč kuščarjev. Čez nekaj časa so ugotovili, da se ti hranijo z žabami, in če po nesreči použijejo strupeno, jih to ugonobi. In spet se je zdelo, da je morda rešitev v večji naselitvi strupenih žab. Menda je to vendarle bilo nekoliko bolj učinkovito, toda še bolj je škodovalo – domačim mačkam. Še najmanj učinkoviti pa so bili ukrepi pri podganah, zaradi katerih se je vse skupaj začelo ...

Podobne, dolgoročno neželene posledice zaradi premalo premišljenih posegov ljudi v naravo so imeli zaradi neuravnoteženega razmnoževanja posameznih živalskih vrst, na primer zajcev, žab in še nekaterih drugih živali, tudi v Avstraliji, pa še marsikje drugje po svetu.

»Delovanje ekosistemov temelji na kompleksnih prepletih znotraj žive narave in med njo ter neživo naravo. Če hočemo delovanje ekosistemov učinkovito, a civilizirano in trajno prilagajati našim potrebam, da bi se izognili spornim posegom, moramo poznati vsaj osnovne povezave med organizmi in okoljem. Izkušnje iz ekologije so povedne: brez poznavanja delovanja ekosistema so možnosti učinkovitega poseganja v njegovo delovanje podobne možnosti glavnega zadetka na loteriji. Če bomo iskali rešitve, ne da bi se dobro poučili in razumeli delovanje ekosistema, bomo zgolj zapravljali sredstva, ne bomo dosegli učinka ali pa s posegi razmere le še poslabšali. Razumljivo je torej, da je treba pred kakršnimkoli posegom v ekosistem, raziskati njegovo delovanje,« pravi biologinja Vanja Svetina, predsednica uprave Ustanove fundacije Družba znanja in vrednote narave, ki ima sedež na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Ptice se »udomačijo« tudi v hrupnem okolju

Sogovornica, ki je v preteklih letih pridobivala izkušnje kot raziskovalka v tujini, kjer je med drugim proučevala biologijo morskih sesalcev, zdaj pa se ukvarja z različnimi interdisciplinarnimi projekti na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko (IMFM) v Ljubljani, je tudi pobudnica in nosilka mednarodne ekološke študije za večjo varnost v letalskem prometu – s poudarkom na preprečevanju trkov letal s pticami. Prvi del sicer dolgoročno načrtovanega projekta že poteka na območju letališča na Brniku, kjer pa naj bi poleg okolice vzletno-pristajalne steze, predvidoma vključili tudi obronke okoliških gozdov.

Poročila službe za varnost in zaščito Aerodroma na Brniku sicer kažejo, da se število trkov letal s pticami ves čas povečuje. Če so pred leti registrirali malo več kot ducat takšnih, na srečo do zdaj ne resnejših incidentov s hujšimi posledicami, se je že leta 2012 to število potrojilo. Marsikaj v okolju se spreminja, letališče pa je sicer umeščeno sredi rodovitnega polja v bližini naselij, z zelenimi in gozdnimi površinami. Na splošno so takšna neželena »bližnja srečanja jeklenih in pernatih ptic« pogostejša od pomladi do poznega poletja, dogajajo pa se tudi v preostalih dveh letnih časih ter nenehno zaposlujejo ekipe, ki z različnimi tehničnimi pripomočki, kot so zvočni, svetlobni in drugi signali, bolj ali manj uspešno odganjajo ptice z vzletno-pristajalnih in ostalih bližnjih površin. Se pa številne ptice tudi uspešno »udomačijo« v še tako hrupnem okolju oziroma prej ali pozneje prepoznajo različne alarme in lažne posnete signale za nevarnost upoštevajo le krajši čas. V našem okolju, kjer med ujedami prevladujeta kanja in postovka, tudi vloga sokola selca ni najprimernejša rešitev. Po ugotovitvi Dušan Sofriča, vodje projekta na letališču, se je po uvedbi aktivnih in pasivnih ukrepov že lani število trkov precej zmanjšalo.

Matematični modeli za biološka proučevanja

Treba je torej še naprej razvijati ter preizkušati različne aktivne in pasivne ukrepe, da bi v vsakdanji praksi lahko uporabili najbolj učinkovite. In to je tudi cilj ekološke študije za večjo varnost letalskega prometa. Vanja Svetina še razlaga, da mora takšna raziskava s terenskimi opazovanji in uporabo omenjenih matematičnih modelov najprej natančno analizirati stanje in pojasniti vzroke za pojavljanje različnih vrst ptic na posameznem območju, v tem primeru na ožjem in širšem delu letališča.

Prisotnost ptic na letališču in v okolici je, tako kot v drugih okoljih, pogojena predvsem z razpoložljivostjo hrane zanje, predvsem z žuželkami, deževniki, malimi sesalci in drugim. Zadnji pa so večinoma spet vezani na posamezne habitate, kjer najdejo hrano, zatočišče, možnosti za razmnoževanje in tako naprej.

V stroki se predvideva, da je mogoče z ustreznim upravljanjem habitatov, posebno travnatih površin, znotraj letališke ograje in v bližnji okolici, zlasti v smeri vzletno-pristajalne steze, zmanjšati mikavnost teh površin za ptice bodisi z zmanjšanjem količine hrane ali zmanjšanjem njene vidnosti oziroma dostopnosti. Na to kažejo izkušnje iz tujine, kjer se že pri vzdrževanju travnih površin namesto za klasično košnjo, odločajo za režim visoke trave. V takih razmerah je »živa hrana«, to so, na primer, majhni sesalci, miši, voluharji in druge živali, ki so plen za ptice, manj opazni. Pomembni so tudi drugi ukrepi za pravilno vzdrževanje habitatov oziroma primernih mest za hranjenje ptic, to so različna smetišča, nasipališča, strniš??a, njive in drugo. Dodatno lahko pomaga zmanjšati razpoložljivo hrano za ptice tudi ustrezna sestava travne ruše, da postane manj primerna za hranjenje živali in podobno.

»Poleg podrobnega poznavanja terena, to je vrste in številnosti ptic na posameznem območju, stanja habitatov in prakse okoliškega kmetijstva, pa je treba vedeti, še doda sogovornica, da ukrepi za uravnavanje habitatov niso opazni takoj in ne predvidljivi. Zato je priporočljiva izvedba manjših pilotnih testov, kjer se na izbranih površinah preizkusi različne načine vzdrževanja travnih površin, interakcij s ptiči ter učinke spremljanja v daljšem, večletnem obdobju.

V nekaj letih naj bi tako z novimi pristopi, utemeljenimi z raziskovalnim delom in sodobno tehnologijo, ter hkrati z varovanjem biološke raznovrstnosti izdelali širše uporaben model, ki naj bi – tudi kot zgled dobre prakse – omogočal varen let letalom in tudi pernatim letalcem v okolici letališča.

Preliminarne rezultate dosedanjih terenskih raziskav in podrobnosti letošnjega delovnega programa raziskovalne skupine bodo v kratkem predstavili strokovni in širši javnosti.