Večja možnost travm, manj gibanja na prostem

Kaj napovedani dvig povprečne temperature za dve stopinji Celzija nad predindustrijsko raven do konca tega stoletja v resnici pomeni za naš planet in življenje na njem? Iskanja odgovora na to vprašanje so se z analizo številnih znanstvenih raziskav lotili na ameriškem spletnem portalu Business Insider in svoje ugotovitve strnili v 22 skupin.

V zadnjih treh Znanostih smo glavne med njimi povzeli in dodali še podatke iz našega okolja. Pri napovedovanju stanja ob koncu stoletja se je Business Insider kot na iztočnico naslonil na razmeroma konservativno napoved Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC), ki ocenjuje, da bomo zelo verjetno ob koncu tega stoletja presegli predindustrijsko povprečno temperaturo za vsaj dve stopinji Celzija, zaradi tega pa se bo morska gladina dvignila za vsaj pol metra. Številne druge raziskave napovedujejo še precej višji dvig morske gladine, če ne bomo sprejeli učinkovitih ukrepov za blažitev podnebnih sprememb.

Čeprav so se pri Business Insider v svoji oceni, kako bomo občutili posledice podnebnih sprememb, oprli na zmernejšo napoved IPCC, je kljub temu skupni predznak posledic, ki jih napovedujejo, velik minus oziroma oznaka »pogubno«. Zato ne preseneča osnovno sporočilo najnovejše študije Ameriškega združenja za psihologijo (APA), največje profesionalne organizacije psihologov v ZDA, da bomo zaradi podnebnih sprememb pogosteje zapadli v depresijo in občutke tesnobe.

Dolgotrajna ekotesnoba

V poročilu z naslovom Po nevihtah in sušah: psihološki vplivi podnebnih sprememb (Beyond Storms & Droughts: The Psychological Impacts of Climate Change ), ki ga je APA pripravila skupaj z neprofitno okoljsko organizacijo ecoAmerica, ugotavlja, da skrajni vremenski dogodki, od suš do poplav, puščajo psihološke posledice na tistih, ki so jih ti dogodki prizadeli, še leta po tem, ko so že mimo. Raziskava, ki so jo spomladi objavili raziskovalci z ameriške univerze Tulane, na primer ugotavlja, da tam, kjer je pred leti pustošil orkan Katrina, še vedno beležijo za približno 40 odstotkov več splavov kot drugje. Neka druga raziskava, ki so jo opravili pri prizadetih zaradi poplav, pa ugotavlja, da imajo posamezniki še dolgo po dogodku napade panike in težave s spanjem, so pasivni ali pa jih zajame obsesivno vedenje še dolgo po naravni nesreči, ki je prizadela njihov kraj.

Spoznanje o dolgotrajnem delovanju posttravmatskega sindroma po skrajnih vremenskih dogodkih še posebno vznemirja ob dejstvu, da se ti dogodki nesporno pojavljajo čedalje pogosteje in čedalje bolj silovito. Podnebne spremembe bodo tako vse več ljudi pogosteje pahnile v nesrečo in v njih odzvanjale še leta po dogodku kot posttravmatske stresne motnje, tesnobe, depresije in vse močnejši občutki izgube in nemoči.

»Vznemirljivo je, kako vseobsegajoči so negativni psihološki učinki podnebnih sprememb,« je v uvodu v poročilo Ameriškega združenja za psihologijo zapisal izvršni direktor te organizacije Norman B. Anderson. Po njegovih besedah pri psiholoških učinkih podnebnih sprememb ne gre le za travme prizadetih v velikih naravnih katastrofah, pač pa zaradi globalne otoplitve in njenih posledic lahko pričakujemo tudi povečanje števila dolgotrajnih stresov in tesnob in tudi povečanje števila nasilnih dejanj in stopnje kriminala zaradi manj dostopnih dobrin.

Poročilo opozarja, da pri negativnih psiholoških učinkih podnebnih sprememb ne gre le za prizadete v ekstremnih vremenskih dogodkih, pač pa smo postopnemu dolgoročnemu vplivu podnebnih sprememb izpostavljeni vsi, pa naj gre pri tem za vpliv vse bolj onesnaženega zraka, za širjenje nekaterih boleznih ali pa za naraščajoče pomanjkanje primerne vode. Ti učinki dolgoročnega izpostavljanja posledicam podnebnih sprememb lahko sprožijo številne psihološke težave oziroma povečujejo tveganje zanje. Tako, na primer, v Kanadi že opažajo, da se v odziv na postopne podnebne spremembe med Inuiti povečuje število zlorab različnih snovi in drog. Ta pojav so psihologi poimenovali kot ekotesnobo: številni se ob podnebnih spremembah počutijo brez moči, ko opažajo njihovo učinkovanje, a proti temu ne morejo ničesar storiti.

Več nasilja in kriminala

Suše, ki so zaradi podnebnih sprememb daljše in pogostejše, omenjeno poročilo po učinkovanju na psiho uvršča v posebno skupino, ki ne sodi povsem v skupino postopnih učinkov in tudi ne v skupino akutnih nesreč. Medtem ko posamezniki sušo lahko najprej prenašajo kar dobro, se njihovo psihično zdravje poslabša, če se suša vztrajno nadaljuje; prizadeti so predvsem ljudje na podeželju. V Avstraliji, na primer, med dolgotrajnimi sušami opažajo porast samomorov med moškim kmečkim prebivalstvom.

Omenjena študija tudi opaža, da so nekatere skupine prebivalstva za delovanje psiholoških učinkov podnebnih sprememb ranljivejše kot druge. To so predvsem otroci, starejši ljudje, ženske in prebivalstvo na območjih s starajočo se populacijo, z veliko revščino ali pomanjkljivo zdravstveno oskrbo. Posebno skupino predstavljajo tako imenovani okoljski begunci, ki so se bili prisiljeni odseliti iz svojih krajev, ker so ti zaradi delovanja podnebnih sprememb postali neprimerni za življenje. Ti ljudje v novih okoljih pogosto izgubijo občutek kontinuitete in se počutijo kot izkoreninjeni.

Avtorji poročila opozarjajo tudi na povečanje nasilja in kriminala na območjih, kjer primanjkuje hrane ali ker vlade ob naravnih nesrečah namenijo več pozornosti odpravi posledic, zanemarijo pa skrb za varnost in mentalno zdravje ljudi. Nekatere raziskave, ki jih omenjeno poročilo analizira, ugotavljajo, da se hkrati z zviševanjem povprečne temperature povečuje tudi število nasilnih dejanj. Tako ena raziskava celo napoveduje, da utegne porast povprečne globalne temperature do konca tega stoletja povzročiti dodatnih 30.000 umorov in 3,2 milijona vlomov.

Prostor za optimizem

Kljub dejstvu, da poročilo navaja toliko negativnih učinkov podnebnih sprememb na duševno počutje ljudi, da že tudi samo to poročilo lahko štejemo za eno od negativnih učinkov na dobro psihično počutje, pa avtorji poročila kljub temu nočejo biti črnogledi. Med svojimi ugotovitvami so tako navedli kup nasvetov, kako se negativnim učinkom izogniti. Medtem ko se podnebnim spremembam ni mogoče izogniti, se je namreč s pravim pristopom in odnosom moč izogniti številnim negativnim psihičnim vplivom. Gre predvsem za dobro pripravljenost na naravne nesreče, ki se bodo dogajale pogosteje in siloviteje, a bo njihov psihološki učinek manjši, če bomo nanje pripravljeni.

Poleg posttravmatskega stresa namreč psihologi poznajo tudi posttravmatsko rast – to je izkušnjo, ko se po nesreči z optimizmom lotimo odprave posledic in pri tem morda zgradimo še boljše medosebne odnose. V razmerah, ko se skupaj lotimo odpravljanja težav, tako doživimo občutek, da smo se v nesreči vendarle naučili nekaj dobrega in tudi nekaj dobrega dosegli. To pa je občutek, ki nikakor ni zanemarljiv, ampak še kako nujen za dobro počutje.