Tiskane izdaje
Kaj lahko bi rekli, da prvi maj ni le praznik dela, pač pa tudi praznik cvetja, vsaj v Sloveniji – ne le zaradi tradicionalnih rdečih nageljnov, povezanih z delavskim praznikom, pač pa, ker se na ta dan odprejo vrata Juliane, našega najstarejšega alpskega botaničnega vrta.
Letos, že 86. leto zapored, naj bi to »osrečujoče počivališče bogov«, kot ga je označil sloviti ljubitelj gora Julius Kugy, na dobrih dva in pol hektarih pobočja na Kukli ob cesti, ki povezuje Vršič s Trento, nedaleč od cerkvice sv. Marije, pritegnilo pozornost več ljudi. Sredi maja bo namreč obeležilo prvi mednarodni dan očarljivih rastlin in sicer pod okriljem evropske organizacije za raziskavo rastlin EPSO (European Plant Science Organisation).
Kot nam pokaže že bežen pogled na strani novega vodnika z naslovom Alpski botanični vrt Juliana avtorice dr. Nade Praprotnik, že petega po vrsti, namenjenega Juliani, ne bi za ta dan mogli najti bolj primernega mesta. Juliana, čeprav na prvi pogled skromna (v naravnem vrtu ne moreš naravi ukazati, naj se naenkrat pokaže v vsej svoji slikovitosti, pač pa moraš svoja pričakovanja prilagoditi njenim zakonitostim), na svojih tratah, gredicah, v špranjah med skalovjem skriva celo vrsto očarljivih cvetic.
Njenemu ustanovitelju tržaškemu trgovcu švicarskega rodu Albertu Bois de Chesnu (alpinum je poimenoval po svoji ženi Juliani in ne po Julijcih ali Juliusu Kugyju, kot pogosto mislimo) jih je v letih do druge svetovne vojne uspelo tja presaditi kar 950 vrst. Potem je svoje naredila vojna, ki je opustošila tudi Juliano. Ko je znova nastopil mir in ko je po zaslugi posameznih prizadevnih botanikov Juliana leta 1951 postala zaščiten naravni spomenik, po letu 1962 pa prišla v strokovno oskrbo Prirodoslovnega muzeja Slovenije, so se njena pobočja znova razcvetela.
Očarljiva nepredvidljivost narave
Danes v njej uspeva kakih 600 vrst cvetja. Žal se želja ustanovitelja vrta, da bi naj bil sprehod po njegovih potkah »botanično popotovanje iz doline na kak gorski vršac«, ni povsem uresničila. Po njegovi zamisli naj bi si vegetacijski pasovi sledili tako kot v naravi. Zato je ob ograji v spodnjem delu vrta dobila prostor dolinska flora, više gorska z rastlinami podrasti bukovih in smrekovih gozdov; ob koritu so na vlažnem rastišču rasle kalužnice in mastnice, više so uspevale visoke steblike in rušje, tik pod vrhom pa je v skalnih razpokah in grušču dobila prostor visokogorska flora.
»Albert Bois de Chesne je skušal vrt urediti po združbah, tako da bi bila posamezna gredica le izsek resničnega stanja v naravi, ves vrt pa pisan mozaik rastlinstva naših Alp. Vendar lega vrta na južnem pobočju Kukle tega ne omogoča, čeprav ima tako slabosti kot prednosti,« pojasnjuje dr. Praprotnikova iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki ima Juliano že vrsto let v strokovni oskrbi. »Za večino rastlin, ki uspevajo više v gorah, je lega vrta neugodna, zato slabše uspevajo in jih je potrebno večkrat ponovno prinesti iz narave. Mnoge rastline se tako sploh ne primejo.«
Toda narava je lahko očarljivo nepredvidljiva. Tako se zgodi, da oskrbnike Juliane s cvetjem lepega dne razveseli vrsta, ki že leta ni zacvetela, ali vrsta, ki so jo nevede izkopali skupaj z drugo rastlino. Po drugi strani pa, pojasnjuje dr. Praprotnikova, nizka nadmorska višina in topel vpliv morja, ki prihaja po dolini Soče navzgor, omogoča rast številnim kraškim in predalpskim rastlinam.
Tako se danes naša Juliana od ostalih alpskih botaničnih vrtov po Evropi razlikuje prav po pestri mešanici alpskih in kraških rastlin in pa seveda po tem, da med njenimi cvetlicami najdemo tudi endemite, to je take, ki rastejo samo v Sloveniji. Njeno posebnost pa dokazuje tudi interes drugih botaničnih vrtov za njena semena. Vrtnarji v Juliani namreč zbirajo tudi semena rastlin. Nekaj jih posadijo v tako imenovani otroški vrtec – posebej ograjeno gredo. Del semen nato pošiljajo v ljubljanski botanični vrt, ki vsako leto izda skupni seznam semen pod latinskim naslovom Index seminum, v katerega vključijo tudi spisek semen iz Juliane. Seznam semen pošiljajo za zamenjavo v kar tristo različnih botaničnih vrtov po vsem svetu.
Botanični dragulji iz Juliane
Kljub dejstvu, da Juliana obiskovalca ne bo zanesljivo pričakala z bujno cvetočimi gredami, pač pa bo moral cvetlice celo prav skrbno iskati, vendarle njeno pobočje ponuja pogled na najznačilnejše in najlepše predstavnice rastlinstva naših Alp, njihovega predgorja in tudi kraškega sveta. Mnoge med njimi brez dvoma sodijo na seznam očarljivih rastlin. Dr. Nada Praprotnik jih opisuje kar precej, žal pa jih lahko na tem mestu opišemo le nekaj.
Na prvo mesto seveda sodi simbol Juliane Zoisova zvončica (Campanula zoysii), ki drobna in nežna raste iz gole skale. Raste samo na sončni strani Alp in je »prava hči slovenskih planin«. Razširjena je v Julijskih Alpah, Karavankah, Kamniško-Savinjskih Alpah in sega še v Karnijske Alpe, zunaj alpskega prostora pa jo najdemo na severnem robu Trnovskega gozda (Govci). To cvetico je botanik Karel Zois (brat barona Žige Zoisa) našel v Bohinjskih Alpah in na Storžiču. Poslal jo je celovškemu naravoslovcu Francu Ksavru Wulfenu, ki jo je imenoval po najditelju, torej po Karlu in ne po Žigi Zoisu, kot mnogi mislijo.
Kot pojasnjuje dr. Praprotnikova, so njeni modri cvetovi precej nenavadni. Ustje venca namreč ni odprto kot pri drugih vrstah iz rodu zvončic, ampak je močno stisnjeno. Prav to pa je rodilo tudi sodobno pripovedko. Znani gornik Tine Mihelič je namreč svojemu vnuku po svoje pojasnil, kako je Zoisova zvončica dobila tako nenavadno obliko cvetnega venca. Sprva je imela zvonast cvet tako kot vse njene sorodnice. Šopek teh cvetic je imel Karel Zois (striček Karel) ob svoji postelji. Ponoči pa so zvončkljale in zvončkljale in ga motile pri spanju, zato je njihov zvonast cvet stisnil, ga zaprl, da so obmolknile.
Med slovenskimi rastlinami je Blagajev volčin (Daphne blagayana) nedvomno vrsta, o kateri so največ pisali in ki je vzbudila največ zanimanja. Kar nekaj desetletij je bil prava botanična redkost in znamenitost Kranjske, saj je »ponesel čast in slavo kranjske dežele v širni svet«. Leta 1837 je eden od kmetov prinesel polhograjskemu graščaku Rihardu Ursiniju grofu Blagayju z Gore vejico rumenih jožefic. Tedanji kustos Kranjskega deželnega muzeja Henrik Freyer je volčin opisal kot novo vrsto in jo imenoval po grofu Blagayju. Zalo, bledo dafno je leta 1838 prišel gledat saški kralj Friderik Avgust II.
V Juliani so Blagajev volčin posadili na gredico v osrednjem delu vrta, vendar tam ni najbolje uspeval. Sam se je »preselil« nekoliko više in levo na pobočje pod Belvederom, to je prostorom s klopmi in mizo, od koder je že nekdaj Julius Kugy opisoval pogled po Juliani.
Razkrita skrivnost skrivnostne rastline
Ob opisu Julianinih cvetnih draguljev ne moremo mimo znamenite Scabiose trenta, trentarskega grintavca, ki je postal simbol Kugyjevih mladostnih iskanj. To skrivnostno rastlino je v drugi polovici 18. stoletja našel Balthasar Hacquet, eden prvih naravoslovcev, ki so raziskovali naše rastlinstvo, piše dr. Praprotnikova. Opisal jo je v delu Kranjske alpske rastline leta 1782 in zapisal, da raste na večerni strani Triglava in nad Trento, dodal risbo najdene rastline in primerek nabral še za svoj herbarij. Potem je trentarski grintavec skrivnostno izginil. Mnogi botaniki so ga zaman iskali. Skoraj 100 let kasneje je tržaški botanik Muzio Tommasini opozoril mladega Kugyja na to še nerazrešeno uganko in prav podoba te rastline ga je pripeljala v Trento, v kraljestvo zlatoroga. Kasneje so ugotovili, da je skrivnostna Scabiosa trenta čisto navadna bleda obloglavka (Cephalaria leucantha), ki raste na kraških gmajnah in na prisojnem skalovju v submediteranskem flornem območju. Bleda obloglavka v Juliani cveti v septembru in z bledo rumenimi glavičastimi socvetji poživlja že odcvetele gredice. Rastline, ki v vrtu danes uspevajo, je že Albert Bois de Chesne vzgojil iz semen rastlin, ki so rasle na devinskih skalah.
Sodobne botanike pa je poleti leta 2008 presenetil zanimiv križanec. »Ob kotanji z vodo smo opazili liste, za katere smo sprva menili, da pripadajo bratinskemu košutniku, vendar njihova barva ni bila izrazito sivo zelena,« opisuje dr. Praprotnikova. »Cvetni popki niso bili rumene barve, ampak rjavkasto purpurni. Ko so se nekaj dni kasneje odprli, so zažareli v nenavadnih barvah za svišče. Barva venčnih listov je bila purpurno rjavkasta s številnimi temnimi pikicami in rumenkastim odtenkom, na notranji strani pa so bili bolj rumenkasti.«
Šlo je za komenski svišč (Gentiana x laengstii nsubsp. komnensis), ki ga je leta 1957 odkril botanik Ernest Mayer na Komni. Rastlina je križanec med bratinskim (zrasloprašničnim) rumenim sviščem ali košutnikom (Gentiana lutea subsp. symphyandra) in panonskim sviščem (Gentiana pannonica). Medtem ko v Juliani raste bratinski košutnik, ki v zadnjem desetletju cveti skoraj vsako leto, pa panonski svišč tam že zelo dolgo sploh ni cvetel, čeprav so vrtnarji cvetoče primerke kdaj pa kdaj posadili - zaman, ker naslednja leta niso nikoli zacveteli. »Še vedno ne znamo pojasniti, kako se je komenski svišč lahko pojavil v Juliani. Zadnji dve leti poženejo samo listne rozete in ne vemo, če bo še sploh kdaj zacvetel,« pojasnjuje dr. Praprotnikova.
Še vedno aktualno sporočilo zlatorogove rože
Pri očarljivih rastlinah pa seveda ne moremo mimo triglavske rože (Potentilla nitida), blazinaste in srebrno dlakave rastline. V Juliani žal vzcveti le tu pa tam, njeni bledi cvetovi pa so le medel odsev živo rožnato rdečih kapljic zlatorogove krvi, posutih po grušču pod najvišjimi vrhovi. »Spominja nas na eno od najlepših slovenskih pripovedk, iz katere dihajo sončne planine in iz katere zveni vsa bujna ljudska domišljija iz pastirskih časov,« piše dr. Praprotnikova. V slovenski zavesti se je ukoreninila kot zlatorogova roža. V svojem pohlepu je človek lovec streljal na belega gamsa z zlatimi rogovi, da bi se polastil njegovih zakladov. Iz drobnih kapljic je zrasla čudežna cvetica in njeni cvetovi in srebrni lističi so ozdravili zlatoroga. V besu je lovca pahnil v prepad in uničil svoje vrtove.
Ta stara bajka je še kako aktualna danes, saj poudarja povezanost med človekom in naravo. »Narava je človeku prijazna, če je človekov odnos do nje spoštljiv. Ko prekrši vsa pravila, se mu maščuje in hkrati najde še dovolj moči, da iz smrtnih kapelj krvi vzbudi v sebi novo življenje,« piše dr. Praprotnikova. Pravljica o zlatorogovi roži je tako vez s preteklostjo, njena naravovarstvena simbolika pa aktualno opozorilo za prihodnost v našem alpskem prostoru
