S. I.
Taleče se ledene gore v Južnem oceanu, ki obkroža Antarktiko, bi utegnile ne pospešiti, ampak upočasniti globalno segrevanje, kažejo najnovejše raziskave. Delci železa, ki jih vsebujejo gore ledu, namreč hranijo alge, ki pri cvetenju porabljajo ogljikov dioksid. Bi torej v ledenih vodah južnega tečaja lahko začeli namensko gojiti alge, s katerimi bi se bojevali proti segrevanju planeta?
Britanski znanstveniki pod vodstvom geokemika z univerze v Leedsu Roba Raiswella so se z ledolomilcem Endurance odpravili v južni Atlantik, da bi potrdili hipotezo, ki že dolgo kroži med raziskovalci polarnih območij: ledene gore vsebujejo drobne delce železa. Ko se led počasi tali, se v Južni ocean sproščajo tudi mikroskopski delci železa, ki spodbujajo cvetenje alg v bližini Antarktike, piše spletna izdaja nemške revije Spiegel.
Britanci so na krov ledolomilca zvlekli desetmetrski kos ledu in se ga lotili s cepini in kladivi. Ko so prišli dovolj globoko, so koščke ledu pogledali pod elektronskim mikroskopom - in zagledali delce železa. »Merijo res le delček milimetra, a močno vplivajo na globalno podnebje,« pojasnjuje profesor Raiswell.
Ogljikov dioksid potone na dno oceana
Južni ocean, ki obkroža v led okovano celino, je poln hranljivih snovi, denimo nitratov. Nujno potreben element za razcvet planktona pa je železo. Doslej je bil edini potrjeni vir te kovine v Južnem oceanu veter, ki je iz peščenih puščav v južnih delih drugih celin prinašal tako iskane okside železa in drugih kovin. Toda to so silno majhne količine.
»Prvič doslej smo potrdili navzočnost železa v ledenih gorah,« pojasnjuje Rob Raiswell. Kakor piše Spiegel, so znanstveniki z odkritjem v bližini Antarktičnega polotoka razkrili močan mehanizem, ki že milijone let deluje pod vodno gladino. Ledene gore v okolici južnega tečaja »gnojijo« ocean z mikroskopskimi delci železa in omogočajo cvetenje alg, ki med fotosintezo iz Zemljinega ozračja posrkajo ogljikov dioksid. Del alg nato potone na morsko dno.
»To upočasnjuje globalno segrevanje,« pravi Raiswell. Po njegovih ocenah ledene gore med taljenjem v Južni ocean trenutno »odvržejo« 120.000 ton železa na leto, s čimer poskrbijo, da alge iz ozračja poskrajo 2,6 milijarde ton ogljikovega dioksida. To količino bi lahko primerjali s količino toplogrednih plinov, ki jih vsako leto v atmosfero izpustijo termoelektrarne, dimniki in avtomobili v Indiji in na Japonskem. »Zemlja sama se trudi, da bi nam pomagala,« dodaja profesor iz Leedsa. Samozdravljenje planeta sicer ima potencial, a to še zdaleč ni dovolj, da bi ustavilo globalno segrevanje.
Spodbuditi cvetenje alg ali ne?
Koristni učinek taljenja ledenih gora se bo pričakovanjih britanskega geokemika v prihodnjih desetletjih še povečeval, saj se bo zaradi naraščajočih temperatur lomilo in talilo čedalje več ledu. To se že zdaj dogaja ob Antarktičnem polotoku, kjer se je temperatura v zadnjega pol stoletja dvignila že za poltretjo stopinjo Celzija. Z vsakim odstotkom na novo odlomljenega ledu iz izračja izgine dodatnih 26 milijonov ton ogljikovega dioksida. Led se iz notranjosti celine premika čedalje hitreje, pri čemer s seboj odnaša številne železne oskide, potrebne za razcvet alg.
Toda ta naravni proces še zdaleč ne izkorišča polnega potenciala Južnega oceana, da bi deloval kot čistilec zraka. Območje, bogato s hranljivimi snovmi, ki pa mu primanjkuje železa, je namreč veliko petdeset milijonov kvadratnih kilometrov. Če bi ga lahko umetno »pognojili« z nekaj milijoni ton železa, bi ocean iz ozračja lahko odstranil tri in pol gigatone ogljikovega dioksida. To je enakovredno osmini letnih izpustov na svetovni ravni, ki jih zagrešijo nafta, zemeljski plin in premog.
Znanstveniki in okoljski podjetniki razmišljajo, da bi z velikimi tankerji v morje okoli Antarktike pripeljali velike količine železovega sulfata. Zamisel pri naravovarstvenikih ni naletela ravno na topel sprejem, saj se bojijo, da bi tovrstni geoinženiring lahko porušil ravnovesje ekosistema. Ameriška oceanografinja Mary Silver celo napoveduje, da bi se v tem primeru lahko pretirano razmnožile strupene alge, ki bi povzročile precejšnjo škodo. Konvencija OZN za biološko raznolikost se je zato maja lani zavzela za moratorij na takšne načrte, dokler ne bo dovolj dodatnih znanstvenih podatkov.
Nove raziskave
Za nove dokaze naj bi poskrbel svež znanstveni projekt. Nemški raziskovalni ledolomilec Polarstern je te dni iz južnoafriškega Capetowna odplul proti Antarktiki. Devetinštiridesetčlanska indijsko-nemška ekipa pod vodstvom oceanografa Victorja Smetacka z inštituta Alfreda Wegenerja za polarne in morske raziskave (AWI) se bo posvetila vprašanju, koliko alg dejansko potone na dno oceana. Osredotočila se bo na specifično vrsto alg, ki raste ob obali. Spore teh alg so obdane s silicijevim dioksidom in vsrkavajo ogljikov dioksid. Ko tonejo na dno morja, jih ne morejo prebaviti niti ribe.
Profesor Smetacek je po pisanju Spiegla predlagal tudi ustanovitev posebne agencije OZN, ki bi nadzorovala prihodnje projekte oskrbovanja oceana z železom za reševanje podnebja. Nemški oceanograf tako občutljive zadeve noče pustiti v rokah industrije, da se onesnaževalci ne bi poskušali izmuzniti drugim podnebnim obveznostim z razmeroma preprosto pošiljko železovega sulfata. Kritikom, ki tovrstne načrte označujejo za poigravanje z naravnimi procesi planeta, pa odgovarja: »Pripomb bo hitro konec, ko bo postalo očitno, kako nemočni smo v boju proti podnebnim spremembam.«