Za uspešno znanost sta nujni svoboda in neodvisnost

V Evropi je v biologiji trenutno med najpomembnejšimi osebami gotovo Maria Leptin, profesorica razvojne biologije in imunologije, vodja raziskovalne skupine na inštitutu za genetiko Univerze v Kölnu in prestižnega Evropskega laboratorija za molekularno biologijo (EMBL) v Heidelbergu ter hkrati prva direktorica EMBO, evropske organizacije za molekularno biologijo.

Pa vendar se je pred časom odzvala na preprost e-mail z idejo ene od študentk profesorja Primoža Ziherla z oddelka za teoretsko fiziko na ljubljanskem Institutu Jožef Stefan. Iz sporočila se je razvilo sodelovanje ter povezava med fiziko in biologijo, pred dnevi pa se je Maria Leptin osebno mudila v Sloveniji. Priložnost smo izkoristili za pogovor za Znanost.

Vaša znanstvena pot se precej razlikuje od poti številnih znanstvenikov. Večina se jih že zgodaj opredeli za eno področje, se vanj poglobi in na njem vztraja. Za vas pa je značilno gibanje med različnimi področji in povezovanje na videz nepovezanih tem. Lahko pojasnite razloge za tako pot?

Delam na dveh področjih, v razvojni biologiji, kjer me zanima vprašanje, kako se preprosto jajčece razvije v cel organizem, in v imunologiji, kjer me zanima, kako se organizem brani pred vpadi patogenih mikroorganizmov. Izšolala pa sem se v imunologiji in na tem področju tudi doktorirala. Toda ob koncu doktorata sem postala s tem področjem zelo frustrirana.

Zakaj?

Najprej zato, ker te doktorat že sam po sebi izčrpa. Gre za zelo trdo delo. Ko sem ga zaključila, sem imela preprosto dovolj teh raziskav. Hotela sem delati nekaj novega. Prav takrat je razvojna biologija z novimi molekularnimi tehnikami, ki so omogočile kloniranje in genetsko modificiranje organizmov, popolnoma spremenila možnost raziskav v biologiji. Takrat sem bila na podoktorskem izpopolnjevanju na Cambridgeu in te nove možnosti so me zelo zanimale. Posebno me je zanimala transkripcija genov in regulacija genov na splošno in posebno na področju razvoja vinske mušice. Tako sem nenačrtovano pristala v laboratoriju, ki se je s tem ukvarjal, v Laboratoriju za molekularno biologijo na Cambridgeu, čeprav na Cambridge nisem prišla s tem namenom. Toda njihov projekt me je pritegnil. V razvojni biologiji sem ostala kar celih 15 let. Potem pa me je delo spet začelo dolgočasiti, moji projekti niso napredovali tako, kot bi želela. Bil je čas za spremembo. Pri tem pa mi je prišlo prav moje originalno izpopolnjevanje v imunologiji.

V tistih letih ste delali kot vodja raziskav pri poznejši Nobelovi nagrajenki Christiane Nüsslein-Volhard na Max Planckovem inštitutu za razvojno biologijo v Tübingenu v Nemčiji, nato pa ste dobili profesuro in raziskovalno skupino na Inštitutu za genetiko Univerze v Kölnu, kjer raziskovalno skupino še vedno vodite. Kljub temu ste hoteli spremembo?

Da, našla sem jo v kombinaciji mojega znanja, pridobljenega v imunologiji, s poskusom rešiti problem v razvojni biologiji. Znanka mi je omenila zanimiv problem pri ribah zebricah, ki so eden od živalskih modelov, podobno kot je Drosophilia, vinska mušica. Te ribe so v kolonijah zbolevale, vendar ni bilo znano, zakaj. To vprašanje me je zagrabilo in uporabila sem lahko svoje znanje iz imunologije.

Zakaj ste se odločili zamenjati živalski model?

Kot sem omenila, se nikoli ne odločim za nekaj zavestno in za vedno ter nato ostanem pri tem. Ves čas me zanima, kaj se v znanosti dogaja. Če me neko vprašanje bolj pritegne in če se s tem ukvarjajo v laboratoriju, ki mi je všeč, se odločim za spremembo. Še skoraj bolj kot samo raziskovalno vprašanje je zame pomemben laboratorij. Tako gre pri menjavi mojih tem bolj za naključje kot za načrtovano dejanje. Na srečo so ta naključja vedno dobra. Raziskovanje na modelnih živalskih organizmih me zanima, saj je zelo učinkovito. So cenejši in obstaja veliko orodij, s katerimi jih lahko raziskuješ. Odgovore tako dobiš zelo hitro.

Ali ta različna usmerjenost vpliva na vaše delo? Kako se pri vas kaže vpliv enega področja na drugo?

V znanosti vse vpliva nate. Vpogled na drugo področje spremeni, kako vidiš problem na svojem področju.

Torej je koristno za znanstvenika, da ni osredotočen le na svoje ozko področje?

Vsekakor. Mladim raziskovalcem zato svetujem, naj se po koncu doktorata za nekaj časa usmerijo v nekaj popolnoma drugega. Morda bodo tako svoje temeljno delo in znanje lahko videli v novi perspektivi – ta pa omogoča nova spoznanja. In to je lažje, ko si še mlad. Čim starejši si, tem težje se učiš novih stvari, zato menim, da je za mlade zelo dobro, če svojo pozornost usmerijo tudi v kaj novega. Vedno se potem lahko vrnejo k svojemu osnovnemu izhodišču.

Naredili ste kar velik premik – v znanstveno politiko, ko ste sprejeli položaj direktorice Evropske organizacije za molekularno biologijo (EMBO), ki prav te dni obeležuje 50–letnico. Kaj vas je motiviralo za ta korak?

Šlo je za težak korak. Večina znanstvenikov nas reče, da sovražimo administrativno delo, saj te odvrača od vprašanj, ki te zanimajo, te frustrira, je manj pod našim nadzorom, kot je znanstveno delo. Toda v EMBO sem bila vključena že pred to ponudbo. Načelovala sem svetu EMBO in ugotovila, da je zelo dobra organizacija, zelo koristna za znanstvenike v Evropi. Direktorski položaj so mi ponudili, nisem se sama potegovala zanj, in sem si rekla, zakaj pa ne. Sem se pa dolgo odločala in odločila sem se, ker se mi je ponudila priložnost, da nov položaj kombiniram z vodenjem raziskovalne skupine v Heidelbergu, v Evropskem laboratoriju za molekularno biologijo. Gre za fantastično skupino znanstvenikov in dobro financirane projekte. In ugotovila sem, da bom tam lahko izvajala eksperimente, ki jih ne bi mogla delati v Kölnu.

Kaj pri EMBO odtehta čas, ki ga namesto za raziskovanje porabite za administrativne zadeve?

Najprej so to njeni člani – gre za tisoč šeststo vodilnih raziskovalcev na mojem področju, ki so najboljši v molekularni biologiji in ki so pripravljeni pomagati uresničevati program EMBO, to je podpora najbolj izjemnim mladim znanstvenikom. Drugo pa je njena ekipa: dvajset ljudi, ki pripravljajo edicije EMBO, ki so v svetu znanosti zelo cenjene, in petindvajset ljudi, ki uresničujejo njene programe – zadnji so v pomoč najbolj nadarjenim raziskovalcem v molekularni biologiji. Zaposleni v obeh skupinah so neverjetno predani svojemu delu in zelo usposobljeni. Z njimi je užitek sodelovati, moja svoboda raziskovalke pa je še vedno neokrnjena. Seveda moram skrbeti, da izpolnimo program, ki si ga je EMBO postavila, poročati moramo članicam, prepričati nadzorni svet, da je pravilno to, kar delamo. Vse to ni težko storiti s tako odličnim timom. Cilji EMBO so dobri, to je podpora izjemnim znanstvenikom in omogočanje sodelovanja. Kako to storiti, nam nihče ne predpisuje in se ne meša v to. Nimamo omejitev, delamo lahko, kar hočemo, seveda dokler lahko utemeljimo, da je to, kar delamo, prav in najboljše. Pri tem se rada na široko posvetujem in zagotovim, da je vse, za kar se odločimo, v skladu s potrebami znanstvene skupnosti. Torej gre pri EMBO za odlično ekipo in popolno svobodo – kaj bi lahko bilo bolje od tega?

Ali ste gospodarsko krizo v Evropi občutili tudi v EMBO?

Da, seveda. Sredstva za naše delovanje prispevajo države članice. Proračun oblikujemo vsakih pet let. Sedanji je bil sklenjen leta 2009, torej v času najgloblje gospodarske krize v Evropi, zato ni ravno najboljši. Povečan je bil za manj, kot je znašala inflacija v zadnjih petih letih. Torej to je slabo, kajti hkrati so se stroški podoktorskega izpolnjevanja precej podražili. Podoktorsko izobraževanje bi bilo smotrneje financirati za tri leta namesto dveh, saj je v znanosti težko končati projekt v zgolj dveh letih. Zato bi res radi izboljšali podoktorsko delo, za kar pa potrebujemo več denarja. Članice bomo morali zaprositi za višje prispevke. To pa je težko, če razmere v posameznih državah niso dobre. Toda dobro je, da so vse članice, kljub težavam, do zdaj plačale svoje prispevke. Tudi države z največjimi gospodarskimi težavami, kot so Grčija, Irska in še katera, vedno plačajo. Prav zdaj se pogajamo o novem proračunu, ki ga moramo povečati. Ni pa lahko o tem prepričati vse države, da bi to povečanje prispevkov bilo tudi zanje koristno.

V času svoje znanstvene kariere ste delali tudi v ZDA in v različnih državah, tudi v Veliki Britaniji in Švici, razen doma v Nemčiji. Ali ste opazili kakšne razlike v znanstvenem okolju?

Gre za zelo velike razlike in ponavadi jih vidimo v količini denarja na prebivalca, ki je namenjen znanosti. Gre pa za še drugo bistveno razliko in to je stopnja neodvisnosti znanstvenega raziskovanja. Dobro poznam nemški sistem, avstrijski je podoben, za slovenskega ne vem, a v Nemčiji in tudi sicer večinoma v Evropi gre v nasprotju z ZDA za zelo hierarhičen sistem, s profesorjem na vrhu, ki nadzira vse pod seboj. Do pred kratkim so imeli mlajši znanstveniki (tu ne mislim tiste, ki so šele končali študij, ampak ljudi sredi štiridesetih let in plodnega raziskovanja) zelo malo resnične neodvisnosti. Za dobro znanost pa bi morali imeti popolno neodvisnost. V Evropi je ni, je pa v Veliki Britaniji in ZDA. Tam si lahko najet kot vodja projekta ali na položaj profesorja in nihče se nima pravice vpletati v tvoje delo. Imaš svoj oddelek, svoja finančna sredstva in svojo presojo, kaj raziskovati. To je prvi pogoj za bolj kreativno družbo. Velika Britanija in ZDA sta pri tem veliko boljši kot Evropa.

Ste prva ženska direktorica EMBO. Znano je, da so ženske znanstvenice zdaj še vedno bolj kot moški kolegi obremenjene z delom, ki ni povezano z znanostjo. Ste v odboru fundacije Christiane Nüsslein-Volhard, ki poskuša pomagati mladim znanstvenicam. Kakšne so vaše izkušnje? So ukrepi učinkoviti?

Da, delo te fundacije je zelo uspešno. Namenjena je mladim doktoricam znanosti, ustanovila pa jo je Nobelovka Christiane Nüsslein-Volhard, ker jo je zelo motilo, da mlade znanstvenice v njeni skupini konec tedna niso mogle priti v laboratorij, ker so imele druge obveznosti doma. Ni je motilo, da so hotele biti z otroki, motilo jo je, če so svoj čas namenjale pospravljanju in drugemu gospodinjskemu delu, ki bi ga lahko opravljal kdo drug. Zato ta fundacija daje mladim znanstvenicam denar, da si lahko najamejo pomoč v gospodinjstvu in namesto za pospravljanje in likanje svoj čas namenijo znanosti. Fundacija je zelo uspešna.

Kaj bi jim sicer še svetovali?

Tako raziskovalcem kot raziskovalkam enako. V svoji karieri sem zadeve načrtovala največ za eno leto vnaprej, saj sicer načrtovanega nikoli nisem uresničila. Prepričana sem, da vse to naprezanje v zvezi z načrtovanjem kariere ne doseže cilja. Znanost ni poklic kot katerikoli drug. Gre za strast, za predanost, in če te nimaš, se raje takoj odpravi drugam.