Tiskane izdaje
Verjetno se nihče posebno ne začudi, kadar opazi, da dolgotrajnejše držanje rok v vodi precej spremeni gladkost prstov, tako da fini, unikatni prstni odtisi občutno nabreknejo. Precej manj samoumevno pa je, kakšen namen ima pravzaprav ta pojav. In kdo ali kaj ga sproži. To so sklenili raziskati britanski znanstveniki.
V strokovnih krogih je dolgo veljalo, da je nagrbančenost blazinic mokrih prstov pasivna posledica osmoze – da zunanja plast kože nabrekne zato, ker voda pač prodira v kožne celice. Toda vrsta poskusov, izvedenih v zadnjih letih, priča o tem, da je nabrekanje oziroma grbančenje mokrih prstov po vsem sodeč aktiven proces, ki poteka pod nadzorom avtonomnega živčnega sistema: ta v vodi samodejno sproži zoženje krvnih žil pod kožo in tako zmanjša volumen tamkajšnjega tkiva. To navsezadnje potrjujejo tudi opažanja, da se blazinice prstov, ki so bili po nesreči odrezani in nato znova prišiti k dlani, v mokrem okolju ne grbančijo več.
Da je neka fiziološka sprememba pod neposrednim nadzorom živcev, pa seveda priča o tem, da ta sprememba služi takšnemu ali drugačnemu namenu evolucije.
A kakšen bi bil lahko evolucijski smoter grbančenja prstov v vodi?
Po sledi dosedanjih dognanj
Leta 2011 je skupina nevroznanstvenikov ponudila funkcijsko razlago, da nagrbančeni prsti služijo boljšemu prijemu mokrih ali potopljenih predmetov, podobno kot profil pnevmatik izboljša oprijem vozila s cestiščem. »To se nam je zdela dovolj smiselna hipoteza, ki jo je tudi zlahka mogoče preveriti,« je povedal Tom Smulders, evolucijski biolog z britanske univerze v Newcastlu, kjer so izvedli tokratno raziskavo, na začetku letošnjega leta objavljeno v reviji Biology Letters.
Smulders je s skupino sodelavcev zasnoval eksperiment, med katerim so morali prostovoljci z desnico iz posode, napolnjene z vodo, pobrati 45 majhnih predmetov, denimo drobce stekla in svinčene ribiške uteži, jih drugega za drugim potisniti skozi ozko odprtino, ne večjo od pisemske znamke, jih na drugi strani navpične ovire preprijeti z levico, nato pa jih z njo skozi enako majhno in ozko odprtino spustiti v drugo pripravljeno posodo.
In rezultat? Ko so prostovoljci roke pred poskusom pol ure namakali v vodi, segreti na 40 stopinj Celzija, so nalogo opravili približno 12 odstotkov hitreje kakor takrat, ko so se je lotili z nenamakanimi rokami. In obratno: ko so enako nalogo opravljali na suhem in s suhimi predmeti, a z rokami, ki so jih prej namakali v vodi, jim nagrbančenost prstnih blazinic ni prav nič koristila.
Odzivi in možne razlage
»Te ugotovitve so zelo zanimive,« je navdušen Xi Chen, biomehanski inženir na univerzi Columbia. Sam je namreč proučeval pojav nagrbančenosti prstnih blazinic s fiziološkega stališča: skrčenje žil (vazokonstrikcija) povzroči, da se skrči tudi okoliško tkivo in zato nastanejo »grebeni« na prstih.
»Zelo me veseli, da se je nekdo lotil tega preizkusa,« se strinja Romann Weber, matematik z newyorškega najstarejšega (zasebnega) politehničnega Rensselaerjevega inštituta, član skupine, ki je leta 2011 predlagala omenjeno »pnevmatsko« hipotezo o boljšem oprijemu nagrbančenih prstov na mokrih ali v vodo potopljenih predmetih. »Če nič drugega, je bila to zagotovo praktična demonstracija koristi, ki jih prinašajo nagrbančene blazinice prstov.«
Nekateri pa opozarjajo, da Smulderjeva skupina s svojim poskusom ni poskrbela za pojasnilo, kako pravzaprav nagrbančene prstne blazinice izboljšajo prijem mokrega predmeta ali predmeta v vodi. Poleg razlage, da »grebeni« blazinic vodo kanalizirajo stran od prstov – in tako v bistvu preprečujejo nekakšen minimalni pojav »aquaplaninga«, da bi prsti, podobno kakor pnevmatika na mokrem cestišču, prehitro ne zdrsnili po spolzkem predmetu –, je namreč možno tudi to, da dolgotrajno namakanje v vodi koži prstov začasno odvzame telesno mastnost, zato se poveča trenje in s tem zagotovi zanesljivejši prijem mokrega predmeta.
Še ena možna razlaga je po mnenju Xi Chena seveda ta, da nagrbančene prstne blazinice povečajo površino stika prsta z mokrim spolzkim predmetom. Le po dodatnih raziskavah bo mogoče zanesljivo reči, kateri izmed naštetih dejavnikov je najpomembnejši pri zagotavljanju boljšega prijema mokrih predmetov z nagrbančenimi prstnimi blazinicami.
Predvsem pa ni jasno, ali se je grbančenje prstnih blazinic med evolucijo razvilo zato, da nam pomaga k boljšemu prijemu mokrih predmetov in predmetov v vodi – ali je morda zgolj stranska posledica neke posebnosti človeškega živčnega sistema. Po mnenju dr. Webra je zato vsekakor treba ugotoviti, ali se tudi drugim primatom v mokrem okolju nagrbanči gornji del prstov; v tem primeru bi namreč s precejšnjo gotovostjo lahko govorili o evolucijskem izvoru tega pojava.
Očitno ni vselej očitno
Kljub evidentnim koristim nagrbančenih prstnih blazinic pri prijemanju mokrih predmetov pa vemo, da nagrbančenost izgine kmalu zatem, ko roke niso več v vodi. To pa je seveda znamenje, da nagrbančene prstne blazinice v večini primerov niso zaželene, je prepričan vodja tokratne raziskave Tom Smulders. Bodisi zato, ker nagrbančena koža na suhem ni dovolj občutljiva, bodisi zato, ker je tako nagrbančena bolj izpostavljena raznim oviram in možnim poškodbam. Doslej niso preverili še nobene od obeh možnosti.
Pač pa v Smuldersovi skupini razmišljajo, da bi naredili še podoben preizkus s spodnjimi okončinami in preverili, ali je tudi funkcija v vodi nagrbančenih delov stopal, zlasti prstov, predvsem zagotavljanje boljšega oprijema z mokro podlago. Vsekakor pa se tudi njim zdi nujno dognati, ali je tovrstno grbančenje prstnih blazinic značilno samo za človeka ali je navzoče tudi pri nekaterih najviše razvitih primatih, ki roke uporabljajo še za marsikaj drugega kakor ljudje.
