Zgled urejanja visokega šolstva je Romunija

V začetku tega meseca je nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis) dobila drugega direktorja. Izmed prijavljenih kandidatov je svet agencije izbral prof. dr. Ivana Lebana, rednega profesorja za anorgansko kemijo na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani.

V času, ko je kandidiral za rektorja – ob koncu Mencingerjevega mandata – je rekel, da so za dobro evropsko univerzo potrebni študenti s kakovostno predizobrazbo in ugodnim študentskim standardom, kakovostni in motivirani učitelji, dobre stavbe z ustrezno opremo in predvsem primerno financiranje. Velja omeniti, da je bil vsestransko aktivni prof. Leban lani med tistimi univerzitetnimi učitelji, ki so jih na podlagi Zujfa prisilno upokojili. S pritožbo je dosegel samo polovično upokojitev, zdaj pa je postal direktor agencije s petletnim mandatom.

Ste tudi pred to funkcijo že sodelovali z Nakvisom?

Bil sem član Nakvisove skupine za evalvacijo. Sodeloval sem pri eni evalvaciji, ne morem povedati, kateri, ker postopek še ni končan. Seveda tega ne bom več delal. Sem pa ostal evalvator agencije, ki deluje v okviru EUA (Evropsko združenje univerz; op. p.) in opravlja institucionalne evalvacije. Izboril sem si, da bom to delal še naprej, ker se mi zdi koristno. Omenjena agencija je namreč članica evropske mreže agencij za zagotavljanje visokošolske kakovosti ENQA in je vpisana v evropski register agencij EQAR, kar je tudi strateški cilj Nakvisa.

Ali se vam lahko zgodi, da se boste kot direktor tako pomembne neodvisne agencije kdaj znašli v navzkrižju interesov?

Ne bo se mi, ker sem poskrbel za to. Doslej sem bil prek nacionalne raziskovalne agencije (ARRS) vodja programske skupine za sintezo, strukturo, lastnosti snovi in materialov, v kateri je 22 doktorjev znanosti. Ta moja funkcija bi trajala do konca leta 2014, ker pa je nezdružljiva z mojim sedanjim delom, sem zaprosil, da me na mestu vodje zamenja nekdo drug. Prav tako sem tako rekoč prekinil vse odnose z ljubljansko univerzo in zamrznil svoje članstvo v stranki Desus, kjer sem imel občasno svetovalno funkcijo.

Vaša vloga v Nakvisu je dejansko uradniška oziroma menedžerska, prihajate pa iz akademskega sveta. Kako boste to dvoje uskladili?

Star sem 66 let. Kot znanstvenik verjetno ne bi mogel več doseči kakšnih posebnih rezultatov. To delo pa je zame tudi poseben izziv glede na to, da precej dobro poznam to tematiko.

Ali ste tudi na podlagi lastnih izkušenj prepričani, da je Nakvis resnično neodvisna agencija? Doslej je bila namreč že izpostavljena političnemu pritisku na začetku mandata prejšnje vlade, ko je bilo napovedano, da bo svet agencije preoblikovan in bo njegove člane imenovala kar vlada. To se sicer nato vendarle ni zgodilo.

Mislim, da je zdaj agencija dovolj neodvisna. V njej sta le dva predstavnika vlade. Ne vem pa, kaj pomeni napoved trenutnega ministra za izobraževanje, znanost in šport, ki je v parlamentu rekel, da mora urediti Nakvis.

Kdaj se bo, po vaši oceni, Nakvisu uspelo prebiti v evropski register?

To bi morali najbrž vprašati predsednico sveta agencije, toda kolikor vem, bodo Nakvis v najkrajšem času obiskali evropski evalvatorji. Iz izkušenj vem, da bodo ti opravili nadzor delovanja agencije. Sam sem predlagal, da bi pregledali tudi veljavno zakonodajo. Problem mladih držav so namreč običajno prav zakoni, ki medsebojno niso usklajeni. Nakvis mora upoštevati zakon o visokem šolstvu, zakon o strokovnih in znanstvenih naslovih, zakon o upravnem postopku, zakon o zavodih ... Ti in še kakšni zakoni bi morali biti med seboj usklajeni. Osebno menim, da bi se morali zakoni nekaj časa »mediti«, ne pa da vsaka vlada, ki pride na oblast, hiti, da poleg kadrovskih menjav izpelje še menjave zakonov.

Ima Nakvis v našem visokošolskem prostoru ustrezen status?

Mislim, da še ne. Večina starejših učiteljev ima do evalvacijskih postopkov odklonilen odnos. Po njihovem je to samo nadležen administrativni postopek, dejansko pa tisti, ki smo se sami lotili evalvacije, vemo, da je zelo pomembna. Hkrati se v agencijah zbira ogromno podatkov, ki jih je mogoče analizirati, napovedati trende in se na njihovi podlagi odzivati na spremembe. Premalo se ve, da takšna agencija skrbi za kakovost celotnega terciarnega izobraževanja, med drugim višješolskega. Naloga Nakvisa ni le ohranjanje te kakovosti, temveč tudi njena rast.

Eden večjih podvigov je gotovo evalvacija javnih univerz?

Da. Ljubljanska univerza to že ima, kmalu bo opravljena tudi evalvacija mariborske, primorska pa je še v evalvacijskem postopku.

Z Nakvisom je vsaj deloma povezana tudi večna dilema, kolikšno je optimalno število univerz in drugih visokošolskih zavodov. Marsikomu se zdi, da pri nas te zavode ustanavljamo preveč zlahka ...

To bi moralo biti vprašanje tudi za politiko oziroma za ustanovitelje. Financiranje je gotovo eno od meril za presojo ustreznosti vlog novih visokošolskih zavodov. Me pa pri merilih za ustanavljanje zavodov moti, da ni določeno, koliko redno zaposlenih učiteljev mora imeti zavod. Osebno menim, da jih mora biti vsaj tretjina. Toda dokler to ni jasno določeno, lahko svet agencije da samo priporočilo. V Romuniji so precej časa z neznansko lahkotnostjo ustanavljali nove visokošolske zavode, zdaj pa gredo v nasprotno smer.

Bi se torej pri urejanju našega visokega šolstva lahko zgledovali po Romuniji?

Morda bo kdo rekel, da Romunija ni pravi primer, toda prav ta država je nedavno dobila zakon o univerzah, ki rešuje tudi takšne probleme, kot so nepotizem, klientelizem, plagiatorstvo ... Nič nam torej ne bi škodilo, če bi, za spremembo, enkrat mi posnemali Romunijo.