Življenje pod bremenom nenehne zaspanosti

Z zanimivo študijo so ameriški raziskovalci poskusili ugotoviti, kaj natanko se pri hipersomniji pravzaprav dogaja.

Objavljeno
10. oktober 2013 14.14
Ljubljana 10.11.2010 - Deloholik.foto:Blaž Samec/DELO
Radovan Kozmos, Znanost
Radovan Kozmos, Znanost
Nenadna zaspanost sredi dneva je dokaj pogost pojav, ki ga je doživela že večina med nami. Sploh ker je že požirek kave ponavadi dovolj, da nas znova požene v akcijo. Precej bolj nenavaden je pojav, ko nekatere nesrečnike sredi belega dne premaga neustavljiva potreba po spanju, pa čeprav so ponoči spali deset ur ali celo več. Njim ne pomagajo ne kava ne predpisana zdravila.

Zanimiva študija na manjši skupini takšnih »vztrajnih zaspancev« je razkrila, da ima ta nenavadni pojav po vsem sodeč tudi dokaj presenetljiv izvor: naravno sestavino, ki v človeških možganih deluje podobno kakor sestavine znanih pomirjeval oziroma anksiolitikov, kakršni so valium, xanax ali apaurin, ki zmanjšujejo psihični nemir in tesnobo, pomirjajo in zmanjšujejo napetost mišic.

Tegobe takšne zaspanosti so v strokovni literaturi opredeljene kot hipersomnija in se od precej bolj znane motnje spanja narkolepsije (»patološke potrebe po spanju«) razlikujejo po tem, da človeka s hipersomnijo čez dan zmaguje predvsem vztrajna zaspanost, in ne nenadni »napadi spanja«, kakor se dogaja pri narkolepsiji.

Poleg tega za hipersomnijo še ni ugotovljen učinkovit način zdravljenja, poudarja David Rye, nevrolog z zasebne raziskovalne univerze Emory v Atlanti. »Kar tretjina naših pacientov je zato na trajni bolniški,« je povedal za revijo Science. »In to niso stari ljudje, temveč mladi na vrhuncu moči, v dvajsetih in tridesetih letih.«

Doktor Rye je s sodelavci izvedel zanimivo študijo, s katero so sklenili ugotoviti, kaj se pri hipersomniji pravzaprav dogaja. Več zdravil za lajšanje nespečnosti spodbuja zaspanost, in sicer tako, da ciljajo na receptorje za gama aminomasleno kislino (GABA) – nevrotransmiterje ali živčne prenašalce, ki zavirajo aktivnost živčnih celic. Profesor Rye je zato postavil domnevo, da imajo njegovi bolniki s hipersomnijo v možganih morda naravno spojino, ki počne nekaj podobnega – pospešuje aktivnost tako imenovanih receptorjev GABAA, ene izmed treh podvrst receptorjev GABA.

Po novih ...

Da bi odkrili to skrivnostno spojino, ki povzroča zaspanost, so 32 pacientom s hipersomnijo odvzeli del cerebrospinalne tekočine ali likvorja – bistre, brezbarvne telesne tekočine, ki obliva in ščiti možgane in hrbtenjačo. Nekaj kapljic te tekočine so dodali celicam, z genetskim inženiringom programiranih, da proizvajajo receptorje GABAA, in nato oprezali za šibkimi električnimi tokovi, ki naj bi bili dokaz, da so se ti receptorji aktivirali.

V prvem poskusu se ni zgodilo nič. Ko pa so raziskovalci celicam poleg cerebrospinalne tekočine dodali še manjšo količino gama aminomaslene kisline (GABA), je bil električni odziv skoraj dvakrat močnejši od tistega, ki ga povzroči samo GABA.

To pa navaja k sklepu, da cerebrospinalna tekočina ljudi s hipersomnijo ne aktivira receptorjev GABAA neposredno, temveč posredno: naredi jih skoraj dvakrat bolj občutljive za gama aminomasleno kislino. Učinek je podoben kakor pri zdravilih benzodiazepinih – aktivnih učinkovinah pomirjeval, kakršen je valium. Omenjena občutljivost se namreč z uporabo cerebrospinalne tekočine ljudi, ki nimajo motenj spanja, ni povečala.

Nadaljnji eksperimenti so pokazali, da uspavalne učinkovine v cerebrospinalni tekočini ljudi s hipersomnijo vsebujejo peptid – malo beljakovino, ki jo najverjetneje proizvajajo možgani, vse njene druge lastnosti pa so za zdaj še zavite v skrivnost.

... in po nekdanjih sledeh

Zamisel, da naravne, benzodiazepinom podobne učinkovine morda povzročajo hipersomnijo, je že v 90. letih prejšnjega stoletja predstavil dr. Elio Lugaresi, italijanski strokovnjak za motnje spanja, pojasnjuje Clifford Saper, nevroznanstvenik z medicinske fakultete v okviru univerze Harvard. Ker pa se je pozneje razkrilo, da je več Lugaresijevih pacientov jemalo umetna pomirjevala na osnovi benzodiazepina, je ta njegova zamisel utonila v pozabo. Tokratna raziskava je Lugaresijevo temeljno domnevo obudila in jo znova postavila v središče raziskovalnega dela.

Na podlagi dobljenih rezultatov je dr. Rye s sodelavci zasnoval še manjšo pilotno študijo: sedmim pacientom s hipersomnijo so dali zdravilo flumazenil, ki zavira delovanje benzodiazepinov; zato ga pogosto predpisujejo ljudem, ki so vzeli prevelik odmerek pomirjeval na osnovi benzodiazepina.

Že po eni sami injekciji flumazenila sta se budnost in čuječnost vseh sedmih preiskovancev vrnili na skoraj normalno raven, vendar je učinek trajal le slabi dve uri.

Da bi ga podaljšali, so si raziskovalci pri farmacevtski družbi Hoffmann-La Roche, ki izdeluje flumazenil, izgovorili nekaj tega zdravila v obliki praška. Uporabili so ga za tablete, ki se raztopijo pod jezikom, in kremo, ki se nanese na kožo. Učinek je bil očiten: ena izmed poskusnih preiskovank s hipersomnijo je obe sredstvi uporabljala štiri leta – in stanje se ji je tako izboljšalo, da se je nazadnje celo vrnila v službo tožilke, ki jo je prej zaradi hipersomnije (in omenjene »trajne bolniške«) morala opustiti, piše v študiji, objavljeni v reviji Science Translational Medicine.

Odzivi in novi načrti

»Ugotovitve so, če nič drugega, na moč provokativne,« je prepričan dr. Saper. Hkrati pa priznava, da bo potreben še precej večji, tako imenovani dvojno slepi preizkus, preden bodo dosežena dognanja lahko obveljala za znanstveno dokazana.

»No, že zdaj je mogoče reči, da nam je tokratna študija omogočila nov, boljši vpogled v obravnavanje primarne hipersomnije,« je prepričana dr. Phyllis Zee, nevrologinja s Severozahodne univerze v Evanstonu v ameriški zvezni državi Illinois. Ker se preiskovani pacienti s hipersomnijo na običajne stimulante niso dobro odzvali, je po njenih besedah nujno poiskati boljšo strategijo za dušenje zaspanosti, ki jo povzroča gama aminomaslena kislina. Oziroma, kakor se je izrazil vodilni avtor tokratne študije dr. Rye: »Treba je sprostiti ročno zavoro, namesto da pritiskamo na stopalko za plin.«

Prepričan je, da je zato nujna naslednja stopnja raziskav: dokončno identificirati skrivnostno beljakovino, iznajti način, da jo zdravniki čim hitreje zaznajo, in izvesti obsežnejšo klinično raziskavo, s katero bi dodobra preizkusili flumazenil. Za vse troje pa bodo seveda najprej morali poiskati nekoga, ki bo takšno raziskavo finančno podprl. Doslej ga še niso našli. Kriza pač.