Tiskane izdaje
Ena prvih stvari, ki sem jih ugledala na pariškem letališču Charlesa de Gaulla, kamor sem priletela 25. marca, da bi se udeležila podelitve mednarodnih štipendij (ena je pripadla Slovenki Viti Majce) in prestižnih nagrad programa Za ženske v znanosti, ki ga že od leta 1998 organizira in financira ena največjih javno-zasebnih fundacij na svetu, L'Oréal-Unescova, je bil velikanski letak.
Na njem je bila podoba ene od nagrajenk, Jill Farrant iz Južne Afrike. Velike plakate s še drugimi nagrajenkami in napovedjo dogodkov sem v Parizu videvala tudi v naslednjih dneh – za primerjavo naj povem, da v tej prestolnici sicer vidiš malo reklamnih sporočil in da nisem, na primer, opazila niti enega plakata, ki bi bil povezan z bližnjimi predsedniškimi volitvami v Franciji.
To verjetno dovolj pove, kakšne pozornosti so znanost in tudi znanstvenice deležne v Franciji, ki je navsezadnje dala najslavnejšo znanstvenico vseh časov, dvojno nobelovko Marie Curie, čeprav po rodu Poljakinjo. Mimogrede, Curiejevi so zavrnili kandidaturo, s katero bi postala prva članica Francoske akademije znanosti – v tej je sicer še vedno malo žensk, vendar so letos francoski akademiki v dvorani akademije pozorno prisluhnili predavanjem nagrajenk L'Oréal-Unescovega izbora.
Morda je bila prav mednarodnost Curiejeve navdih za akcijo For women in science, ki je resnično svetovna – vsako leto je iz vsake svetovne regije ena nagrajenka. Podoben ključ velja tudi za 15 mednarodnih štipendistk (dobile so po 40.000 dolarjev štipendije), med katerimi so bile letos le tri Evropejke, a še to ne čisto, saj je bila ob Slovenki in Nizozemki še Izraelka. Letos so prvič podelili tudi posebno štipendijo (vredno 30.000 dolarjev).
Na poti k Nobelovi nagradi
V središču pozornosti pa je bilo seveda predvsem pet dobitnic velikih nagrad – vsaka je znašala sto tisoč dolarjev. Kako prestižne so te nagrade, pove to, da sta pred petimi leti dve od dobitnic (vsako leto jih je pet, skupno pa doslej 72) čez pol leta dobili še Nobelovo nagrado (sicer so ženske med nobelovci še vedno bele vrane).
Nobelovki sta takrat postali Američanka Elizabeth Blackburn in Izraelka Ada Yonath. Morda se bo to ponovilo tudi letos. Vseh pet letošnjih nagrajenk je na svojih področjih – to so znanosti o življenju – med najboljšimi na svetu. Že omenjeno Jill Farrant so nagradili za odkritje, kako rastline preživijo v suhih razmerah, Avstralka Ingrid Scheffer za identificiranje genov, ki so pomembni pri nekaterih vrstah epilepsije, Frances Ashcroft iz Velike Britanije za napredek pri razumevanju izločanja inzulina in neonatalnega diabetesa, Mehičanka Susana López za odkritje, kako rotavirusi vsako leto povzročijo smrt 600.000 otrok, ter Bonnie Bassler iz ZDA za razumevanje kemijske komunikacije med bakterijami in odpiranje novih vrat za zdravljenje infekcij.
V Parizu smo imeli priložnost za pogovore z njimi, srečali smo se z vsemi razen s Farrantovo. Pogovor z dr. Ashcroftovo, ki je zelo povezana tudi s slovensko znanostjo, bomo objavili v prihodnji Delovi prilogi Znanost.
Dr. Ingrid Scheffer je zdravnica, pediatrinja in nevrologinja, je tudi vodja pediatričnega kliničnega oddelka in profesorica na Univerzi v Melbournu. V Avstraliji je sicer med znanstveniki komaj dobra petina žensk, v Avstralski akademiji znanosti pa jih je le sedem odstotkov. V središču njenih raziskav je epilepsija, za katero trpi 50 milijonov prebivalcev sveta, doslej pa so identificirali kar 40 tipov bolezni.
Schefferjeva proučuje epilepsijo pri otrocih in je odkrila povezavo med gensko mutacijo in določenimi oblikami epilepsije. Ne zgolj to, omogočila je tudi uspešnejše zdravljenje. »Zelo srečna sem, ker imam veliko oporo v svoji družini, možu, ki je inženir, in svojih dveh sinovih. Znanstveno delo zahteva veliko časa, a vseeno najdem tudi čas za potovanja z družino,« nam je med drugim povedala simpatična Avstralka, ki sprva, kakor je rekla, sploh ni razmišljala o znanstveni karieri, tudi ne o medicini, ker ni mogla videti krvi. Želela je le pomagati ljudem in je nameravala študirati pravo, a je še pred vpisom ugotovila, da to ne bi bila prava izbira.
Tudi dr. Susana López, profesorica na Mehiški nacionalni univerzi, se je posvetila hudi bolezni današnjega časa. Zaradi okužbe z rotavirusi umre približno 600.000 otrok na leto, Raziskovalni cilj Lopezove je odkriti, kako rotavirus napade človeško celico. Zase pravi, da uživa v znanstvenem delu, kjer tudi po treh desetletjih vsak dan odkrije kaj novega, trdno podporo pa ima v svoji družini, možu biokemiku, hčeri in sinu. Tudi ona najde čas za svoje hobije: branje, fotografijo in kuhanje. Poudarja pa, da je v svetovni znanosti pripadnica dvojne manjšine – kot ženska in kot Latinoameričanka. V Mehiki je sicer skoraj tretjina vseh raziskovalcev ženskega spola, ženske imajo tudi kar zavidanja vredno slabo četrtino mest v Mehiški akademiji znanosti.
Z retoričnimi sposobnostmi in karizmatičnostjo je med nagrajenkami izstopala dr. Bonnie Bassler, profesorica na znameniti univerzi Princeton v ZDA. Tako je bilo že med predavanjem, ko je živahno razlagala o svojem odkritju, kako komunicirajo bakterije – v njeni interpretaciji je bilo to videti skoraj kot pogovor mislečih bitij. Na naše malce hudomušno vprašanje, ali ljudje res podcenjujemo inteligenco bakterij, je odgovorila, da jim neke stopnje razmišljanja ni mogoče odreči. Odlično razumevanje obnašanja bakterij je seveda edina možnost za uspešen boj z njimi. Biologinja Basslerjeva je resnično hiperaktivna – v prostem času kolesari, je kajakašica, opazovalka ptic, učiteljica aerobike... Rada poudari, da je njen mož, ki ni znanstvenik, največji oboževalec njenega dela.
Posebna tudi
po človeški plati
Pogovarjali smo se tudi z dobitnico posebne mednarodne štipendije. Posebno mednarodno štipendijo so podelili prvikrat, saj so jo uvedli šele lani v letu kemije, ko smo praznovali stoletnico rojstva Marie Curie. To štipendijo »dobi nekdanja mednarodna štipendistka, ki je v času od prejema mednarodne štipendije prikazala odličnost in odločnost v svoji raziskovalni karieri«.
Tunizijki dr. Mouniri Hmani-Aifa so mednarodno L'Oréal-Unescovo štipendijo podelili leta 2002. Vedno s tesno zavezano ruto in skoraj vedno v spremstvu moža Mohameda Samija Aifa, ki je tudi znanstvenik, molekularni biolog, in sina, najstarejšega od njunih štirih otrok, je očitno zelo uživala v druženjih in pozornosti, ki so je bile znanstvenice deležne v teh pariških dneh.
Biologinja dr. Hmani-Aifa je svojo prvo mednarodno štipendijo porabila za podoktorski študij na fakulteti za zdravstvene vede v Linköpinku na Švedskem. Deset let pozneje je v Tunisu izredna profesorica za humano molekularno genetiko in raziskovalka v Centru za biotehnologijo v Sfaxu. Posebno štipendijo namerava porabiti za proučevanje povezave med enim od genov in glavkomom. »Veliko zadovoljstvo je, ko dobiš znanstveno potrditev svojih predvidevanj oziroma ko so študenti zadovoljni s tvojimi predavanji,« je povedala dr. Hmani-Aifa.
Po sklepni prireditvi v dvorani Unesca smo Mouniro Hmani-Aifa srečali v avli Unescove stavbe, kjer si je z družino ogledovala skulpture, in takoj je privolila, da jo z možem in sinom fotografiramo pred eno od njih. Seveda smo ji posnetek tudi poslali. Odzvala se je s pismom, v katerem se je zahvaljevala za pozornost in dodala, da so ji mediji v Tunisu po vrnitvi menili precej manjšo priložnost... Tudi v tem primeru verjetno velja, da je težko biti prerok v domovini, hkrati pa kaže odnos do znanstvenic v arabskem in širšem svetu.
Naj tako, kot sem začela s plakatom na pariškem letališču, tudi končam z vtisom po vrnitvi. Kolega, ki sem mu povedala, kaj sem delala v Parizu, me je začudeno vprašal: »Spremljala si ženske v znanosti? Pa saj je 8. marec že minil.« Komentar verjetno ni potreben.
