Tako kot Grčija je tudi Slovenija v zadnjih dveh letih bistveno poslabšala oba ključna fiskalna kazalnika, javnofinančni primanjkljaj in javni dolg države. In kaj lahko storimo, da ne bi padli v podobno krizo kot Grčija?
Ljubljana - Osnovna značilnost »grškega sindroma« je eksplozivno povečanje javnofinančnega primanjkljaja in s tem tudi javnega dolga. Vzrokov za to je veliko (ohlapna fiskalna politika, davčno izmikanje, nebrzdana javna poraba in investicije, prikrojevanje statistike, uporaba dvomljivih finančnih inštrumentov itd.). Tudi Slovenija je v zadnjih dveh letih, po izbruhu gospodarske in finančne krize, bistveno poslabšala oba ključna fiskalna kazalnika, javnofinančni primanjkljaj in javni dolg države. V samo dveh letih (2008-2010) je izjemno povečala, skoraj podvojila delež javnega dolga v BDP.
»Položaj Slovenije je, kar zadeva osnovne javnofinančne in strukturne indikatorje in gledano statično, še vedno znatno boljši od grškega, problem pa je dinamika poslabševanja teh podatkov,« je povedal ekonomist Mojmir Mrak.
Pretirano dramatično položaja ne ocenjuje Rasto Ovin: »V nasprotju z Grčijo, ki se otepa proračunskega nereda že 30 let, se Slovenija s prekoračitvijo kriterija javnofinančnega primanjkljaja pojavlja prvič. Tudi brezposelnost, ki se v Grčiji približuje 10 odstotkom, skoraj za tretjino prekoračuje vrednost za Slovenijo.«
In kaj lahko storimo, da ne bi padli v podobno krizo? »Ključna lekcija je obvladovanje javnih financ, saj je fiskalna politika edini pravi amortizer proticiklične politike v okviru EMU. Pomemben vzvod so radikalnejše strukturne reforme, ki edine vsaj na srednji rok lahko prinašajo rešitve na področju širših državnih blagajn in njihove socialne vzdržnosti,« svetuje Bogomir Kovač. In Igor Masten: »Konkretizacija ukrepov iz izhodne strategije. Grški primer lepo kaže, da se z odlašanjem bolečim ukrepom ne moremo izogniti. Kvečjemu nasprotno, pozneje sprejeti ukrepi so zgolj še bolj boleči.«