Tiskane izdaje
Ljubljana - Pogajanja med Evropsko unijo in ZDA o čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP) so po nekajmesečnem premoru zaradi vzpostavitve nove evropske komisije spet v polnem zamahu. Obe strani sta dosegli konsenz, da jih je treba pospešiti in čim prej končati.
Sporazum, ki nastaja, ima tri vsebinske sklope: dostop na trg (odprava carin, liberalizacija in zaščita naložb), regulatorna vprašanja in netarifne ovire ter pravila. Oba največja gospodarska in politična bloka na svetu, ki skupaj še vedno ustvarita skoraj polovico svetovnega BDP, sta se pred dvema letoma načelno sporazumela o pripravi ambicioznega strateškega in partnerskega dogovora, ki bi bil več kot zgolj prostotrgovinski sporazum. Ideja je, da bi TTIP podjetjem z obeh strani Atlantika odpravil carine in birokratske ovire za vstop na skupni 800-milijonski trg, pri tem pa bi poenotil regulatorne režime, spodbudil naložbe in ustvaril nova delovna mesta. Obe strani poudarjata, da naj bi sporazum povečal poslovne priložnosti za majhna in srednja velika podjetja, povečal trgovino ter menjavo blaga in storitev, ki zdaj znaša dve milijardi evrov na dan in podpira 13 milijonov delovnih mest v EU in ZDA - in hkrati ustvaril največjo nedolžniško spodbudo za evropsko gospodarstvo. Končni tekst sporazuma bo moral dobiti ustrezno politično podporo na obeh straneh: v ZDA ga bo moral potrditi kongres, na evropski strani pa evropski svet, evropski parlament in nacionalni parlamenti 28 držav.
Geopolitični vidik
»TTIP je najbolj strateška iniciativa med EU in ZDA. To ni ekonomski Nato, je pa zamišljen kot drugo sidro severnoatlantskih odnosov in kot signal drugim po svetu, da smo partnerji in da zahodni model deluje,« nam je povedal Daniel Hamilton, direktor centra za transatlantske odnose na Univerzi John Hopkins v Washingtonu. Pri TTIP gre za povezovanje Evrope in ZDA kot dveh gospodarskih blokov s primerljivo ravnjo gospodarskega razvoja, kulture in vrednot. Po tej tezi je skrajni čas, da atlantska partnerja zdaj sama pripravita sporazum z ustreznimi standardi, ki bo referenčen tudi za poznejše sporazume z vzpenjajočima se azijskima velikankama, Kitajsko in Indijo. »Če se bomo obotavljali, nam bodo čez pet ali deset let drugi vsilili sporazume in standarde po svoji meri,« je argument, ki smo ga večkrat slišali ob robu čezatlantskih pogajanj. Dodatni razlog, ki se navaja v prid sklenitve sporazuma z ZDA, je dejstvo, da ta čas že nastaja čezatlantsko partnerstvo (TPP), sporazum med ZDA, Japonsko in nekaterimi drugimi državami pacifiškega bazena, ki bo EU odneslo približno 0,5 odstotka BDP, približno toliko, kot naj bi bile po drugi strani koristi od TTIP.
Pogajanja
Pogajanja EU-ZDA so se začela junija 2013 in do zdaj je bilo že osem krogov. Zadnji se je končal na začetku tega meseca v Bruslju, prihodnji bo aprila v Washingtonu (kjer bodo pogajalci nadaljevali usklajevanje regulatornih režimov, ena glavnih tem bo tudi odprava ovir za poslovanje srednjih in majhnih podjetij), naslednji bo predvidoma julija spet v Bruslju. Temu bi letos lahko sledili še drugi dve pogajalski rundi, in sicer septembra in decembra. Obe strani načrtujeta, da bi pogajanja končali v poldrugem letu, torej še v času Obamove administracije. A kot nam je te dni zagotovil visoki evropski uradnik v Bruslju, se »EU ne bo sprijaznila s hitrejšim doseganjem sporazuma za ceno slabše in manj sprejemljive vsebine«.
Za operativno izvedbo pogajanj je na evropski strani odgovoren glavni pogajalec Ignacio Garcia Bercero, ki prihaja iz Španije, na ameriški pa Dan Mullaney. Po politični liniji je v EU za TTIP odgovorna evropska komisarka za trgovino, Švedinja Cecilia Malmström, v ZDA pa član Obamove administracije, visoki trgovinski predstavnik ambasador Michael Froman.
Ključna nerešena vprašanja
V Evropi je o pogajanjih in vsebini sporazuma veliko kritičnih pomislekov, še posebno med nevladnimi organizacijami (sindikati, potrošniške in okoljevarstvene organizacije itd.). Največ vprašanj za zdaj vzbujajo mehanizem za reševanje sporov med investitorji in državami ISDS, javna naročila, poenotenje regulatornih mehanizmov na obeh straneh Atlantika, sanitarni in fitosanitarni standardi, hrana in genetsko spremenjeni organizmi, javne storitve. Oba glavna pogajalca sta po koncu osmega kroga v Bruslju posebej poudarila in obljubila, da TTIP v nobenem primeru ne bo posegel v pravice držav, da same regulirajo zaščito svojih potrošnikov, delavcev in okolja. Sporne so tudi finančne in avdiovizualne storitve - oboje so za zdaj izvzete iz pogajanj, prve na zahtevo ameriške, druge pa evropske strani.
Mehanizem ISDS
Mehanizem ISDS (Investor-to-state dispute settlement), ki že 50 let služi za zaščito investitorjev v inozemstvu in jim omogoča dostop do mednarodne arbitraže, je bil v zadnji rundi izvzet iz pogajanj, saj o njem poteka široka javna razprava na evropski strani, na ravni držav članic in evropskega parlamenta. Glavni pomislek je, da bi multinacionalke z njim lahko izsiljevale vlade posameznih držav, če bi bili ogroženi njihovi poslovni interesi. EU in države članice imajo sicer že zdaj sklenjenih več kot 1300 sporazumov, ki vključujejo ISDS, najbolj znan je primer švedske družbe Vattenfall, ki je dobila 4,7 milijarde evrov vredno tožbo proti nemški državi, ker je bila po prisilnem zaprtju jedrske elektrarne postavljena v neenakopraven položaj. ISDS bo v skrajnem primeru morda izločen iz TTIP, bolj verjetno pa je, da bo temeljito spremenjen, tudi z določbama, da morata stranki v postopku v primeru spora najprej izkoristiti vse možnosti pravnih sistemov držav in da je na odločitev arbitražnega sodišča mogoča pritožba.
Javna naročila
Tudi glede tega je zdaj več pomislekov na ameriški strani, saj je le 37 od 50 nekaterih ameriških zveznih držav pripravljenih na uveljavitev TTIP pri naročilih, ki so v skladu z ameriškimi predpisi v domeni zveznih držav. Politična zaveza na obeh straneh Atlantika je, da morajo biti javna naročila del končnega dogovora, podjetjem bi omogočala, da enakopravno sodelujejo na razpisih za javna dela in naročila, s tem bi se po eni strani povečal nabor ponudnikov, po drugi bi se cene lahko znižale.
Prehranska varnost
Sanitarni in fitosanitarni standardi ter prehranska varnost so področje, kjer je javnost najbolj občutljiva, potrošniške organizacije pa opozarjajo, da konsolidirani tekst s predlogi obeh strani še vedno ni javno dostopen. Ob udarnih zgodbah o ameriških kloriranih piščancih lahko slišimo enako skrb vzbujajoče podatke, da je s klorom oprana tudi evropska pakirana zelenjava na policah naših veleblagovnic. V Evropi je velik odpor do genetsko modificirane hrane (iz soje, koruze itd.), ameriška stran pa poudarja, da pri teh pridelkih, v nasprotju z Evropo, niso uporabljeni škodljivi pesticidi. Obe strani sicer obljubljata, da se zaščita hrane in potrošnikov s TTIP ne bo znižala.
Javne storitve
Pri tem je več pomislekov na evropski strani, kjer državljane skrbi morebitna privatizacija zdravstva, šolstva, komunalnih storitev, voda itd. Glede na občutljivost te tematike si mnogi, recimo nevladne organizacije in tudi skupina socialistov in demokratov v evropskem parlamentu, prizadeva za izločitev javnih storitev iz končnega teksta sporazuma.
